Sobota, 4. 5. 2024, 4.00
1 teden, 6 dni
Sobotni intervju: Matjaž Rozman
Matjaž Rozman živi pravljico: Že zdavnaj so mi rekli, da sem prestar
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,86
Matjaž Rozman že dolgo predstavlja dobro dušo celjskega kluba, z njim osvaja lovorike in spada med najboljše vratarje 1. SNL.
Vsaka zgodba ima svojega junaka. Če bi vprašali Matjaža Rozmana, kdo je največji junak celjske nogometne zgodbe, ki je nedavno postregla z državnim naslovom, bi neuničljivi 37-letni Štajerec največje zasluge pripisal vodstvu. Tujim investitorjem, ki so mu vselej zaupali. Preklemansko dobro so vedeli, zakaj takšna ekipa, kot je Celje, potrebuje vratarja njegovega kova. Rozman je ekipi podaril tisto, kar ji je prišlo še kako prav v boju za zvezdico. Obrambi je vlival mirnost, tekmecem paral živce, vselej pa zadržal dobro voljo, s katero nas je pričakal in kratkočasil v knežjem mestu.
"Živa legenda," mu je šaljivo polaskal klubski sodelavec, ko ga je opazil, kako sedi na tribunah celjskega stadiona in odgovarja na naša vprašanja. Matjaž Rozman se je njegovemu komentarju od srca nasmejal. Čeprav se najraje drži življenjskega vodila, kako je skromnost lepa čednost, in se noče pretirano izpostavljati, mu takšne opazke po svoje godijo. V prihodnosti se bo moral na njih navaditi, saj si je nenazadnje v več kot stoletni zgodovini celjskega kluba, ki podoživlja najlepše obdobje od obstoja, izboril časten status. Celjani so dvakrat postali državni prvaki, le on pa se lahko pohvali s tem, da je imel pri obeh zvezdicah poglavitno in še kako aktivno vlogo.
V bistvu sta obema lovorikama v celjskem taboru, tisti leta 2020 in tisti, ki so jo potrdili prejšnjo nedeljo po zmagi nad Olimpijo, v celjskem dresu nazdravila le on in Metod Jurhar. A obstaja ogromna razlika. Zadnji je že dalj časa obsojen na vlogo tretjega vratarja in skoraj nič ne brani, Rozman, med soigralci priljubljeni Rozi, pa pri 37 letih živi nogometno pravljico. Je prvi čuvaj mreže novopečenih slovenskih prvakov in predstavlja vzor delovnega nogometaša, polnega izkušenj in pozitivne volje, na katerega se lahko vedno zaneseš.
V obširnem intervjuju se je sprehodil skozi svojo kariero, se dotaknil aktualne celjske zgodbe, ki žanje uspehe s pomočjo tujih investitorjev, in se zazrl v bližnjo prihodnost. Ta prinaša marsikaj. Danes bo v središču pozornosti štajerski derbi, nato pa ljubljenec celjskih navijačev že komaj čaka na nov vrhunec, začetek poletnih evropskih izzivov. In na nov zgodovinski trenutek, ko bi se lahko stadion Z'dežele končno napolnil do zadnjega kotička. ''Tega si nadvse želimo, o tem sanjamo,'' ne skriva želje, ki bi njegovo srce ogrela z nepopisno srečo. Sodeč po tem, kaj vse uspeva Celjanom v tej sezoni, je na dobri poti, da jo tudi uresniči. In to že kmalu.
Nogometaši Celja bodo prejeli "kanto" 12. maja:
Čestitke za osvojeni naslov, Matjaž. Kako težko se je bilo po vsem proslavljanju in čustvenem izpraznjenju vrniti k treningom?
Najlepša hvala za čestitke. Sploh ni bilo težko, vendarle smo profesionalci. Trener nam je po zmagi nad Olimpijo namenil nekaj prostih dni, v sredo pa smo že garali na treningu. Lepo je bilo videti, ko smo se znova zbrali. Bili smo srečni, nasmejani. Nekateri so bili bolj utrujeni in "zmačkani" (smeh, op. p.), nekateri manj. A to nas ni zmotilo, hitro smo se posvetili novim nalogam. Moramo iti naprej, sezone še ni konec, spet smo osredotočeni le na treninge in tekme.
Kako pa ste proslavili državni naslov po veliki zmagi nad Olimpijo (1:0)?
Nedeljska noč je bila zelo pestra. Na stadionu, v njegovih VIP-prostorih, smo ostali pozno v noč in si dali duška. Bilo je čudovito. Lepo smo se razigrali, najbolj so izstopali nekateri tujci, ki so še bolj temperamentni od nas.
''Naše vodstvo veliko vlaga v mlade igralce in nižje selekcije. Tako imamo dosti mladih potencialnih igralcev. Pravilo je, da mora eden izmed mladih začeti tekmo. Zato je treba vlagati in pripraviti teren za naprej. Da nisi kot nekateri drugi, ki menjajo igralca v prvi minuti. Vseeno je fino, da nekdo mlad, ki dobi priložnost, nato tudi igra,'' je Rozman pohvalil delo Celja z mladimi.
Dejali ste, da so bili na prvem treningu po naslovu prvaka nekateri še ''zmačkani''. Je imel tako, šalo na stran, največjega mačka vaš mladi soigralec Lucas Mačak?
Ne, kje pa (smeh, op. p.). Je še premlad (napadalec Lucas Mačak je star 19 let, op. p.), že v sredo ga je čakala tekma za mladince. Ne, on ni bil "zmačkan". Smo bili pa nekateri drugi. Pozna se utrujenost, če se zjutraj zbudiš in ugotoviš, da si nisi mogel privoščiti dovolj spanca. No, če pa pred tem še kaj popiješ ali nazdravljaš, pa je utrujenost še toliko večja. Nismo več najmlajši (smeh, op. p.).
Niste bili prvič prvak s Celjem. Najboljši ste bili že leta 2020.
Težko je primerjati oba naslova, čeprav … Prvi je vendarle prvi, bolj strasten. Bila pa je tudi ogromna razlika, kar zadeva proslavljanje. Žal je bila leta 2020 prisotna še pandemija koronavirusa, tako da na stadionu na tekmi proti Olimpiji ni bilo toliko navijačev. Veljala je omejitev obiska, a se mi zdi, vsaj takšen sem dobil občutek na stadionu, da se je na tribunah znašlo malce več gledalcev od dovoljenega (smeh, op. p.). Po naslovu prvaka smo se napotili v gostinski lokal, ki bi moral biti zaprt. Takrat so nastopile težave s proslavljanjem naslova, saj so bila blizu stanovanja in so se ljudje pritoževali. Policija je prejela prijavo, potrkala na naša vrata, tako da smo morali zabavo predčasno prekiniti. A takrat so pač veljala drugačna pravila. Žal so bili takšni časi.
Tako je poljubil "kanto" leta 2020, ko se je Celje prvič v klubski zgodovini znašlo na seznamu slovenskih prvakov.
Letos ni bilo takšnih težav. Tudi navijači so prišli na stadion v prelepem številu, tako da smo lahko imeli vsi skupaj odlično pripravo za osrednjo zabavo.
Dejali ste, da ste prvi naslov državnega prvaka s Celjem doživeli bolj strastno od drugega.
Prvič je vendarle prvič. Tudi celotna sezona je bila drugačna. Takrat smo lovili druge, bili v drugačni vlogi od zdajšnje. Šele v zadnjih krogih, zlasti po tem, ko je Olimpija doma izgubila z Aluminijem in Taborom, smo začutili, da bi sploh lahko postali prvaki. Nato je o naslovu odločala zadnja tekma. Bilo je napeto, do zadnje sekunde nisi vedel, ali boš prvak ali ne. No, ko pa je sodnik označil konec dvoboja in smo proti Olimpiji osvojili želeno točko (2:2), je bilo to nekaj neverjetnega. Takšnih občutkov do takrat sploh nisem poznal, niti se vsega ne spomnim dobro. Tako srečen sem bil. Še zdaj se mi pred očmi ponavlja prizor, kako je naš trener Dušan Kosić po zadnjem pisku padel na kolena. In kako so tekle solze. Čustva so nas pač premagala.
Matjaž Rozman in Metod Jurhar sta edina nogometaša Celja, ki sta pomagala grofom do obeh državnih naslovov. Tako sta se leta 2020, v njuni družbi je še takratni tretji vratar "prve" šampionske zasedbe Stefan Moćić, ki danes brani za Beltince, zahvalila trenerju Amelu Mujčinoviću.
Letos je bilo drugače. Celotno sezono smo prebili na vrhu, tekmeci pa so lovili nas. Bili smo tako prepričljivi, da smo si naslov zagotovili že tri kroge pred koncem. Res, povsem drugačna zgodba od tiste izpred štirih let. Sta pa oba naslova, da me ne bo kdo razumel napak, podobno sladka. In veselje je bilo enako. Je pa res, da je bil prvi naslov bolj nepričakovan, a tudi popolnoma zaslužen. Tako kot je bil povsem zaslužen tudi drugi.
V športu, to velja tudi za nogomet, poznamo zakonitosti, ki govorijo o tem, kako je dosti lažje napadati in osvajati iz ozadja kot pa nekaj braniti.
Res je. Tekmeci so nas lovili, zlasti Olimpija, a nas je vedno čuvala varna razdalja. Nismo jim pustili preveč blizu. Ključna tekma je bila v Stožicah, na katero smo odpotovali s prednostjo +7, nato pa nevarno viseli, a le izvlekli remi. Tako smo ohranili lepo prednost pred Olimpijo in na koncu kar suvereno osvojili naslov.
Prav lahko bi se zgodilo, da bi v sezoni, v kateri je Celje osvojilo naslov prvaka, iz prve lige izpadel ''Rozmanov'' Aluminij. ''Pri njem sem preživel celo otroštvo, vse nižje selekcije. Želim si, da bi ostal v ligi. V tej sezoni so nam vzeli veliko točk. Je pa to klub, ki prihaja iz urejenega okolja in ima vedno isti proračun za prvo in drugo ligo. Vse je urejeno, igralcem se redno plačuje, kakor se pač lahko. Klub vodijo zdravi ljudje, poznam tudi predsednika Marka Drobniča, glavnega tudi pri Talumu, sponzorju Aluminija. Tudi če bo Aluminij izpadel, bo ostal na zdravih temeljih. Želim mu vse najboljše,'' je Matjaž Rozman spregovoril o nekdanjem klubu, za katerega je v mladosti zaigral tudi v članski drugi ligi, nato pa se preselil k Interblocku.
O moči vaše ekipe pove dovolj že podatek, kdo vse spremlja srečanja s klopi za rezervne igralce. Marsikateri tekmec v 1. SNL bi takšne igralce pri sebi takoj uvrstil v udarno enajsterico.
To je naša ogromna kakovost. Imamo tako dolgo klop, da se gre na treningih vedno na polno, saj vlada ostra konkurenca za vsak igralni položaj. A ne glede na to, da se drug proti drugemu borimo za igralne minute, ostajamo podrejeni skupnemu cilju. Vsi smo za Celje. Med tistimi, ki ne dočakajo toliko priložnosti, kot bi si jih želeli, vendarle ni nezadovoljnih. Vsak v ekipi opravlja svojo vlogo. Pogosto se je dogajalo, da so prav rezervni igralci po tem, ko so vstopili v igro, rešili tekmo in jo prelomili v našo korist.
Na zadnji tekmi proti Olimpiji ste na presenečenje mnogih na klopi končali tudi vi.
Tudi sam sem bil presenečen.
Kdaj pa ste izvedeli, da bo od prve minute branil Matko Obradović?
Tri dni pred tekmo. Trener naju je z Matkom poklical k sebi in razložil, kako se je odločil za spremembo. Seveda si želiš igrati na taki tekmi. To je bila nenazadnje tekma leta, najboljša tekma sezone, zlasti zaradi kulise. Bila je prava, res nogometna, kakršne v Celju nismo vajeni. Ker sem večji del sezone redno branil, sem pričakoval, da bi lahko tudi na tej tekmi. A tokrat nisem. Me pa to ni zmotilo. Ko se zgodba razplete dobro za klub, se za vse konča dobro. In tako smo lahko vsi veseli.
Matko Obradović je v tej sezoni branil v 1. SNL za Celje na osmih, Matjaž Rozman pa na kar 25 tekmah.
Pri Celju vlada huda konkurenca za položaj vratarja. Metod Jurhar denimo niti pod razno ne pride do izraza. Kakšno pa je rivalstvo med vami in Obradovićem?
Z Matkom imava zdrav odnos. Sva prava prijatelja. Res je, sva konkurenta, a ga spoštujem, saj je dober človek in vratar. Ne glede na to, kdo brani, sva drug drugemu v podporo. Ko sem branil jaz, mi je vedno stal ob strani. Zdaj, ko je branil on, sem mu rad pomagal. Zdrava konkurenca je vedno najboljša konkurenca, moja naloga pa je, da sem pripravljen na vse scenarije.
Olimpija je bila na zadnjem derbiju zelo motivirana, da vam zagreni življenje. Z zmago bi ostala v boju za naslov.
Lovila je zadnji vlak v boju za prvaka, a smo le zdržali v prvem polčasu. Končal se je z 0:0, kar je bila voda na naš mlin. Nato je bil ključen evrogol Egorja Pruceva. Olimpija je pozneje malce padla, mi pa smo nadzorovali potek srečanja in zasluženo zmagali.
Veselje nogometašev Celja po evrogolu Jegorja Pruceva, po katerem je postalo še bolj jasno, da bodo grofje postali slovenski prvaki že tri kroge pred koncem.
Ali Prucevu uspevajo tako atraktivni streli tudi na treningih?
Tudi. Ima odličen zaključen strel, hkrati pa je zelo nevaren tudi v igri ena na ena. V Celju smo se na treningih hitro prepričali, kako poseben, zelo kakovosten igralec je. Morda so od njega v tej sezoni pričakovali še boljšo statistiko, a jim je že s tem zadetkom dokazal, da spada med najboljše krilne napadalce (wingerje, op. p.) v ligi.
Mladi ruski legionar je s tem zadetkom, ki se je v zgodovino celjskega kluba vpisal z zlatimi črkami, zaokrožil rusko-ukrajinsko pravljico Celja. Ta zadetek je podal piko na i tujim zaslugam za preporod celjskega kluba.
Prav imate. Pred tem nisem nikoli razmišljal v tej smeri, a je res. Prucev je dosegel odločilen zadetek, da so bili lahko investitorji veseli. Hvala mu.
Tuji investitorji ob prihodu v mesto ob Savinji niso bili deležni polne podpore, ampak se je pojavljajo kar nekaj dvomov, kritik in pomislekov. Česa drugega v teh nepredvidljivih časih, polnih nezaupanja v tujce, polne denarja, v Sloveniji niti ni bilo za pričakovati.
Zelo dolgo sem že v celjskem klubu, praktično od leta 2016. Z vsemi sem bil tu od začetka in poznam zadeve. Lahko potrdim, da so to ljudje z dobrim namenom. Klub so dvignili na visoko raven, na nekaj nepredstavljivega za slovenske razmere. Dobro vem, o čem govorim, saj vem, kako je bilo v Celju še denimo leta 2020. Ko smo prvič postali prvaki, je bil klub zelo slabo organiziran. Dogajale so se celo takšne stvari, da sploh nikjer nisi mogel pojesti kosila. Tega nismo imeli v klubu. To, da smo takrat postali prvaki s tako majhnim proračunom, je bilo res nekaj čudnega.
Branko Veršič in Dušan Kosić sta pri prvi šampionski zasedbi Celja (2019/20) sodelovala kot športni direktor in prvi trener.
Takrat je čez nemirno finančno obdobje krmaril športni direktor Branko Veršič.
Vse čestitke njemu in trenerju Dušanu Kosiću. Za vse, kar sta ustvarila. Tri leta sta gradila ekipo in jo selekcionirala. Najbolj sta zaslužna, da jima je s tako majhnim in omejenim proračunom uspelo zgraditi tako dobro ekipo. Klub je nato napravil ogromno razliko v organizaciji. Tako veliko, da ju je že težko primerjati.
Zlasti v finančnem smislu?
Tudi. A tu ne gre le za finance ali večji proračun. Prav vse se je spremenilo. Celotna organizacija. Lahko smo hvaležni, da so v klub vstopili takšni ljudje. Lahko jim je v bistvu hvaležna cela liga, saj so kupili dosti igralcev iz slovenskih klubov. Tako je šel denar tudi k preostalim slovenskim klubom. To, da pridejo takšni ljudje v slovenski nogomet, je nekaj pozitivnega za vse.
Saj lahko vidite, kaj se dogaja pri številnih slovenskih klubih, kjer jim skoraj polovico ekipe sestavljajo tujci. Pri nas pa ohranjamo neko zdravo slovensko jedro, poleg njih pa nastopa še nekaj tujcev, ki pa imajo dodano vrednost in to tudi predstavljajo na igrišču. To je tudi ključ za mir v slačilnici. Za zdravo ozračje v ekipi je pomembno, da v njej ne prevladujejo tujci in se ne ustvarjajo različni klani. Zato si naše vodstvo zasluži ogromne čestitke. Dobro vodijo klub. So pravi ljudje na pravem mestu.
Matjaž Rozman se zahvaljuje navijaški skupini Celjski grofje za podporo, zlasti pa za obisk na treningu pred tekmo z Olimpijo. ''Obiskali so nas na Skalni kleti. Čutila se je evforija, dodatno so nas motivirali, nato pa se zbrali še v lepem številu na tekmi. Vse čestitke.''
Verjamete besedam predsednika Valerija Kolotila, da ste lahko Celjani vsaj deset let mirni, kar zadeva razvoj in stabilnost celjskega nogometnega kluba?
Seveda. Vesel sem, da se ustvarja dolgoročen projekt. Z leti sem se prepričal, da so to dobri ljudje z dobrim namenom. Obvladajo stvar, prihajajo iz nogometnih krogov in premorejo dovolj znanja. Tudi mesto vse bolj verjame v njih in jih podpira. Čuti se zdrava zgodba. Zato bi ta naslov posvetil kar upravi, ker je najbolj zaslužna zanj.
Nogometaši ste to zaupanje in zahvalo ponazorili tudi s tem, ko ste predsednika po zmagi nad Olimpijo zalučali v zrak.
To si je tudi zaslužil. Zgodilo se je povsem spontano. Pojavil se je na igrišču, pa so si trenutki ob slavju sledili drug za drugim. Spomnim se, kako je gospod Kolotilo po prihodu v Celje doživljal težke čase. Eno sezono smo se celo borili za obstanek in nas je šele v zadnjem krogu rešil trener Agron Šalja. Takrat v klubu niso obupali, ampak še dodatno okrepili proračun in še resneje vložili v Celje. Vztrajali smo, na koncu se je vse skupaj izplačalo.
Valerij Kolotilo se je po zmagi nad Olimpijo, s katero si je Celje zagotovilo naslov prvaka, "spontano" znašel na rokah nogometašev.
Pojavljali so se očitki, da je vse skupaj preveč umetno, brez duše. Zlasti po tem, ko je Celje kupil skoraj polovico ''šampionske'' Mure.
Dogajalo se je marsikaj, a so investitorji pokazali dobre namene. Imajo velike zasluge za uspešno selekcijo ekipe. Na koncu so sestavili takšno ekipo, ki je dejansko morala biti prvak.
Ko ste se leta 2016 iz Hrvaške vrnili v domovino in oblekli celjski dres, ste bili tudi priča stresnemu obdobju z nekdanjimi ukrajinskimi investitorji, ki se je končal klavrno.
Tega se dobro spominjam. In ni bilo prijetno. Ni trajalo dolgo, le nekaj mesecev, a igralci zaradi dogajanja v klubu nismo mogli biti sproščeni. Veliko se je menjavalo, a je nato prišel Branko Veršič in pomagal klubu, da se je postavil na noge. Takrat so se že omenjali različni scenariji za klub, ki ne vključujejo srečnega konca. Je pa res, da takratni župan Bojan Šrot, ki je za celjski šport veliko naredil, tega niti ne bi dovolil. Tudi v najtežjih časih je vedno dihal s klubom. To, kar spremljamo v Celju zdaj, je povsem druga zgodba. Zdaj so prisotni zdravi nameni tujih investitorjev.
Valerij Kolotilo, rojeni Moskovčan, sin Ukrajinca in Rusinje, je glavni predstavnik tujih vlagateljev v celjski klub. Je tudi predsednik, prvi mož celjskega kluba. Uradno je začel sodelovati s klubom kmalu po prvem državnem naslovu Celjanov.
Celja niste zapuščali vse od leta 2016. Je kakšen poseben razlog za takšno navezanost?
Kaj pa vem. V Celju sem se vedno dobro počutil, na silo pa se nisem hotel vračati v tujino. S Celjani sem vzpostavil korektne odnose, mesto me je tudi sprejelo, nato pa je klub iz leta v leto rasel, tako da sem se vse bolje počutil. Zdaj lahko rečem, da uživam pri Celju.
Vas, čeprav ste doma iz okolice Ptuja, ni nikoli bolj vleklo v Maribor, ki vam je vendarle bližje kot Celje?
To se je dogajalo le takrat, ko sem bil mlajši. Ko sem spremljal evropski Maribor, so se pojavljale takšne želje, a mi ni bila nikoli ponujena priložnost. Pojavljale so se neke govorice o zanimanju, a ni bilo nikoli nič konkretnega. S tem se danes res ne obremenjujem.
Je pa Maribor v vaših mislih vendarle še kako aktualen. Danes vas namreč čaka štajerski derbi v Ljudskem vrtu, na katerem vas bodo vijolice verjetno sprejele s špalirjem za prvaka. Žal bo imela tekma le eno kozmetično napako. Tribune bodo zaradi kazni prazne.
Mariborčani bodo danes motivirani, saj se borijo za drugo mesto, mi pa v tekmo vstopamo neobremenjeno, sproščeno. To bi bila lahko naša prednost. Takrat, ko nisi obremenjen s pritiskom, ti je lažje in si lahko tudi najboljši.
Čeprav smo si že zagotovili naslov, hočemo pokazati pravi obraz do konca sezone. Hočemo dokazati, zakaj smo šampioni. In verjamem, da bomo to v Ljudskem vrtu tudi naredili. Moramo odigrati profesionalno, brez popuščanj. Že zaradi poštenosti do celotne lige.
Posebne motivacije oziroma dokazovanja ne bo manjkalo zlasti vašemu trenerju Damirju Krznarju in pomočniku Mihaelu Mikiću, ki sta v sezono vstopila v strokovnem vodstvu vijolic, a jih nato sredi jeseni zaradi nezadovoljivih rezultatov zapustila in sprejela ponudbo iz Celja.
Trener bo seveda zelo motiviran proti Mariboru. Tudi zaradi njega moramo pokazati pravi obraz Celja. Prepričan sem, da premoremo tako dolgo in kakovostno klop, da se bomo ne glede na to, kdo bo igral, izkazali. Igralci se zavedajo, da se morajo že zaradi sebe neprestano dokazovati trenerju. Da mu dokažejo, ali si sploh zaslužijo biti del celjske zgodbe za naprej. Zlasti tisti, ki si niso izborili dovolj priložnosti za nastop, si bodo skušali na zadnjih treh tekmah izboljšati in izboriti svoj status. Tudi to bo pomemben dejavnik.
Obeta se tudi obračun med najboljšima strelcema prvenstva. Aljoša Matko se bo pomeril proti Arnelu Jakupoviću.
Vesel sem, da se je Aljoša tako uspešno vrnil in nadaljeval doseganje zadetkov. Če bi igral celotno sezono, bi bil lahko zdaj na vrhu lestvice najboljših strelcev. A tako je pač v nogometu. Poškodbe so sestavni del športa. Ima pa Aljoša še vedno možnost, do konca bodo še tri tekme.
V družbi z napadalcema Aljošo Matkom in Gregorjem Bajdetom. Matko še vztraja v boju za najboljšega strelca prvenstva. Za vodilnim Arnelom Jakupovićem, proti kateremu se bo pomeril danes v Ljudskem vrtu, zaostaja dva zadetka.
Zdaj imamo dvojno nalogo, saj lahko igramo tudi za njega. Moramo igrati z željo, da ohranimo mrežo nedotaknjeno in s tem preprečimo, da bi Jakupović dosegel še kakšen zadetek (smeh, op. p.).
Pomerila se bosta Maribor in Celje, edina kluba, ki nastopata neprekinjeno v 1. SNL od začetka do konca.
Imamo res pestro in dolgo skupno zgodovino. Ima pa Maribor resda več trofej (smeh, op. p.).
V zadnjih petih sezonah je drugače, saj ste jih osvojili več od njega. Je pa po naslovu iz leta 2020 že kazalo, da bi bila lahko to muha enodnevnica, saj je šampionska zasedba hitro razpadla, v naslednji sezoni pa je sledil strm padec po lestvici.
Takrat je bila drugačna zgodba. V nogometu je vedno težje ponoviti uspeh, kot pa ga doseči na novo. Tako nas prihodnjo sezono čaka zahtevno delo, a ne verjamem, da bi se ponovila zgodba iz sezone 2020/21. Zdaj smo v klubu pripravljeni na vse. Zadnjih nekaj let se je veliko gradilo. To lahko potrdimo in dokažemo, da smo zmagovalci.
Vsi Sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.
Torej načrtujete, da bi lahko pod vodstvom Damirja Krznarja ubranili naslov?
Da. Kar zadeva trenerja Krznarja, je tako, da smo v sezono vstopili z Albertom Riero, ki je postavil določen sistem. Je pa nato Damir Krznar odigral veliko vlogo in zadevo izpeljal do konca, pri tem pa ni bilo veliko menjav. Pustil je tisto, na kar smo bili že navajeni. Med zimskimi pripravami je dodal malce svojega, vsi skupaj pa smo se lahko prepričali, da je odličen trener. Bil je kos pritisku, izpeljal zadevo do konca in ves čas držal ekipo skupaj. Zelo je zaslužen za to, da smo osvojili prvo mesto.
Ne le Matjaž Kek (Maribor in Rijeka) ter Igor Bišćan (Olimpija in Dinamo Zagreb), tako slovenski kot hrvaški prvak je v trenerski karieri postal tudi Damir Krznar (Celje in Dinamo Zagreb).
Na družbenih omrežjih po naslovu prvaka vseeno ni manjkalo komentarjev, v katerih določeni navijači dvomijo o Krznarjevih sposobnostih in bi si za nadaljevanje projekta, zlasti dokazovanje Celja v Evropi, želeli drugega trenerja.
Z njimi se ne bi strinjal. Albert je opravil veliko delo, seveda je tudi on zaslužen za naslov, a se mi zdi, da ni preprosto stopiti v te čevlje in se s tem soočiti. Krznar je pokazal, da je pravi strokovnjak. Vodil nas je na več kot polovici tekem, tako da so te kritike neupravičene. Saj je že pri Dinamu, s katerim je osvajal lovorike, dokazal, da je iz pravega testa.
Se zaradi tega, ker ste najstarejši v ekipi, z njim kaj bolj pogovarjate? Kako ga doživljate?
Je pravi gospod. Miren, lahko mu zaupaš. Morda je za trenerja še predober človek, lahko bi bil še malce trši (smeh, op. p.) … Zna povezati ekipo, z igralci ima zdrave odnose. Premore veliko nogometnega znanja.
Glede na to, da se tudi Maribor spogleduje s prihodom tujih investitorjev, pri Olimpiji pa se želijo vrniti na slovenski prestol, bi lahko v prihodnji sezoni spremljali še kako zanimiv obračun za naslov prvaka.
Če bo v Mariboru takšna zgodba, kot jo imamo v Celju, bo to odlično. Za celotno ligo. Vse skupaj bi se dvignilo na boljšo raven, lahko bi dobili res močno ligo. Če bodo seveda prišli. Prihodnjo sezono nas čaka težko delo. Najtežje je ponoviti uspeh. Maribor že zdaj kaže dobre predstave, Olimpija je vedno pri vrhu, tako da bo zanimivo videti, kaj vse nas še čaka.
Tu pa bo seveda tudi Evropa. Olimpija in Mura sta v zadnjih sezonah pokazali, da se da biti uspešen tudi v Evropi. Prepričan sem, da je naša ekipa tega sposobna, se nam morajo pa poklopiti različne stvari. Od žreba, dobrih priprav na sezono in še česa drugega.
Pokalno tekmovanje ostaja črna pika sezone za NK Celje. ''Imeli smo velike ambicije, a nepričakovano izpadli v Lendavi. Po tem izpadu smo se pogovorili s fanti in si zadali za cilj, da moramo zmagati vse tekme do konca jeseni. To nam je tudi uspelo. Mogoče je pa bilo to dobro za neko stvar, saj smo se lahko osredotočili le na prvenstvo. V finalu pokala med Rogaško in Gorico naj zmaga boljši, bi pa privoščil Žan Flisu, kapetanu Rogaške, s katerim sva bila cimra v Celju, da tudi on dvigne pokal.''
Uvodne priprave boste opravili vsaj brez enega soigralca, saj bo Žan Karničnik, če bo seveda ostal zdrav, nastopil poleti na evropskem prvenstvu v Nemčiji.
Verjamem, da se bo izkazal v Nemčiji in nato vrnil k nam z dodatnimi izkušnjami. Že vso sezono igra v vrhunski formi in navdušuje s stalnostjo dobrih predstav. Veseli smo, da bomo imeli na Euru svojega predstavnika.
Reprezentanco poznate kar dobro, nenazadnje ste bili z njo kar nekaj časa, a ob Janu Oblaku pričakovano niste mogli računati na igralne minute.
Počutim se počaščenega in srečnega, da sem lahko v karieri doživel to, da sem si celotno obdobje lige narodov lahko delil slačilnico z najboljšim vratarjem na svetu. To je bilo jeseni leta 2020, kmalu po tem, ko smo postali prvaki s Celjem. Ne vem, ali sem si to prislužil ravno kot nagrado za naslov prvaka. Verjamem, da sem si ta vpoklic zaslužil, saj sem imel dobro sezono in bil tudi izbran za najboljšega vratarja lige. Resda je bilo kratko, a je bilo zelo sladko. Da sem lahko treniral skupaj z Oblakom. Res, krasna izkušnja.
Enega vrhuncev kariere je doživel pred slabimi štirimi leti, ko je bil del slovenske reprezentance v ligi narodov, v kateri je Kekova zasedba v skupini z Grčijo, Moldavijo in Kosovom osvojila prvo mesto.
Bili ste v reprezentanci, za vami pa je znova imenitna sezona, ki ste jo kronali z naslovom prvaka – drugim v karieri. Bi se lahko zgodovina ponovila in bi bili deležni vloge tretjega vratarja v reprezentanci? To bi tudi pomenilo, da bi odpotovali na Euro v Nemčijo!
Verjetno se je selektor Matjaž Kek že odločil o tem, kdo izmed vratarjev bo odpotoval v Nemčijo. Jan in Vid (Jan Oblak in Vid Belec, op. p.) sta zabetonirana, tukaj ni dvoma, glede tretjega vratarja pa ima, vsaj tako se mi zdi, največje možnosti Igor Vekić. Dobro je branil v ZDA. Si pa zagotovo želi biti vsak del te zgodbe, a si igralci, ki so bili v reprezentanci že v kvalifikacijah, to verjetno najbolj zaslužijo. Bo pa zanimivo videti, kako se bo odločil selektor.
Pri vas, vratarjih, radi rečejo, da ste kot vino. Starejši kot ste, boljši ste, leta na vas ne vplivajo. Poznamo številne zgodbe, v katerih sta ne tako dolgo nazaj denimo izstopala sovrstnika Gianluigi Buffon in Jasmin Handanović. Ste že kaj razmišljali o tem, da bi tudi vi branili po 40. letu?
O številkah že lep čas ne razmišljam. Že zdavnaj so mi rekli, da sem prestar, tako da sem imel v svoji glavi kar nekaj bojev z dojemanjem svoje starosti. Se pa več ne obremenjujem. Zakaj bi se, saj se nenazadnje kar dobro počutim. Vsako leto sem z igrami samo rasel. V poznih letih nizam dobre sezone.
Tako se dogaja tudi v Evropi. Veliko vratarjev, tudi Manuel Neuer, ki je denimo malce starejši od mene, stalno brani. Pa nisem nikoli slišal, da bi kdo govoril, kako ne more več braniti in mora v pokoj. Podobno je z igralci v polju, kot je denimo primer z Luko Modrićem. Igralcem je še težje, a vseeno igrajo na vrhunski ravni. V Sloveniji je odmeval odličen primer Jasmina Handanovića, ki je branil do 42. leta in celo zrušil rekord našega Amela Mujčinovića, mojega trenerja pri Celju.
Če bi Matjaž Rozman branil skoraj do 43. leta, bi lahko postavil nov rekord 1. SNL, ki si ga lasti nekdanji vratar Maribora Jasmin Handanović. Nekdanji slovenski reprezentant in bratranec Samirja Handanovića je pred tem popravil ravno rekord Amela Mujčinovića, dolgoletnega trenerja vratarjev pri Celju, kjer že dolgo sodeluje prav z Rozmanom. Bi lahko torej vratar iz Gerečje vasi vrnil rekord v Celje?
Glede tega, kdaj bom končal, ne morem prav veliko povedati. Že nekaj časa podaljšujem pogodbo sezono po sezono. Bomo videli.
Omenili ste hrvaškega zvezdnika Luko Modrića. Kako ste doživljali zadnjo idejo predsednika, da bi se vključil v boj za naklonjenost enega najboljših igralcev Reala, nekdanjega dobitnika zlate žoge?
V slačilnici smo se o tem malce pogovarjali. Ko smo nato videli, da je bilo res nekaj na tem, da je predsednik poslal konkretno prošnjo v Madrid in da je resnično skušal dobiti Modrića, je bilo še bolj nenavadno. O tej ideji igralci veliko ne vemo, vemo pa vsi dobro, kdo je Luka Modrić. In kje igra. In da ni kaj prida realno, da bi lahko prišel v Celje.
Da je to nepredstavljivo?
Točno tako. V tem trenutku skrajno težko. Morda kdaj v prihodnosti, a še to ne vem, kako bi bilo izvedljivo.
Predsednik je omenil, da če ne že Luka Modrić, pa bi lahko prišel v poštev kdo drug od svetovno znanih nogometnih imen, ki je že malce v letih.
Morda kdo drug. To bi bilo malce bolj realno kot pa Modrić. Če bi dobili okrepitev takšnega kova, bi bila to zagotovo popestritev za klub. Je pa v naši ligi že nastopalo kar nekaj velikih imen. Pustimo se presenetiti in bomo videli, kaj pripravlja predsednik.
Kdo pa je bil vaš najboljši soigralec oziroma najbolj sloviti nogometaš, s katerim ste si na dozdajšnji poti delili klubsko slačilnico?
Tukaj ni dvoma. To je bil Jojo. Josip Iličić v Interblocku. Takrat sva bila še oba mlada. Že takrat je izžareval talent, videlo se je, da predstavlja nekaj več. Njegova kariera je šla le še navzgor. Pokazal je potencial. Vesel sem, da je šel nato v Maribor in izkoristil priložnost. On je res največji.
Prijateljstvo z Josipom Iličićem je stkal že pred poldrugim desetletjem pri ljubljanskem Interblocku.
Danes bosta tekmeca, danes bi vam lahko, če boste branili za Celje, pokvaril načrte. Sta po tem, ko sta zapustila Interblock, ohranila prijateljstvo? Ste ga kdaj obiskali na tekmi v Italiji?
To sicer ne, se pa vedno, ko se vidimo, tako je bilo tudi po zadnji tekmi, ko je prišel k nam v slačilnico Celja in nas pozdravil, malce pogovorimo. Vesel sem, da ga slava ni spremenila. Da je še vedno tisti Jojo iz Interblocka, ki ga poznam. Ostal je isti, vsa čast za njegovo kariero. Naredil je imenitno zgodbo.
Iličić je pri 36 letih sicer mlajši od vas, a ga v ligi že uvrščajo med veterane.
Pri nas je tako mlada liga, da ima že vsak igralec, ki šteje več kot 30 let, če se malce pošalim, težave z leti. Ker večinoma skušajo dati priložnost mlajšim. Tudi zaradi tega imamo eno najmlajših lig v Evropi. Sem pa vesel, da Jojo dokazuje, kako leta niso ovira. Ali pa njegov soigralec Soudani. Da nisem le jaz tisti, ki se mora boriti z leti.
Handanović je dobro dokazal, kako lahko konkuriraš mlajšim. Če si profesionalec in zdravo živiš, pri tem pa skrbiš zase, lahko zlahka potegneš kariero vsaj do 40. leta.
V udarnem sporočilu za klubske kanale na družbenih omrežjih ste ob tem, ko ste letos podaljšali pogodbo s Celjem, sporočili, da ''niste še konec'' in da se šov nadaljuje. In to na zelo glasen način.
Tega se je domislila naša služba za stike z javnostjo v klubu. Zdelo se mi je zanimivo, pa smo vse skupaj izvedli. Pač, želel sem povedati, da nisem še konec.
“Nisem še konec!”🧤👑#gremocele #mojemestomojklub pic.twitter.com/P1fJznyRkd
— NK Celje (@NKCelje) February 7, 2024
Pa tako glasno kričite tudi na tekmah na svoje sodelavce v obrambi?
Ne. Smo dovolj uigrani, da to ni potrebno (smeh, op. p.). Je pa včasih treba kaj "zagalamiti". Pač, odvisno od trenutka.
Da življenje predstavlja vse prej kot le pravljico, ste podoživljali kmalu po tem, ko ste bili član slovenske reprezentance. Vaš prijatelj Miha je v krvavi družinski tragediji, ki je šokirala in spravila v solze vso Slovenijo, na božič v Gerečji vasi leta 2020 ostal brez staršev in sestre. V podporo ste zagnali licitacijo za svoj dres, ki ste ga nosili pri reprezentanci. Odziv je bil ogromen.
Za celotno vas in naše okolje je bilo to nekaj nepredstavljivega in tako žalostnega, da se tega ne da opisati. Včasih si gledal, kako se takšni tragični prizori dogajajo v ZDA. Ali pa v filmih. Zdaj pa se to zgodi tvojemu najboljšemu prijatelju? Bilo mi je težko pri srcu, takoj sem se odločil, da mu pomagam. In njegovemu štiriletnemu nečaku, ki je ostal brez mame. Tako sem dal na licitacijo svoj dres in zbiral denar. Nato se je kot prvi še isti dan javil Jojo in pokazal ogromno gesto.
Josip Iličić takrat ni hotel, da bi v medijih pisali o številkah.
Res je. Rekel mi je, da ne omenjam zneska. Je pa bil znesek res velik. Tako velik, da me je kar presenetilo in ganilo. Vsa čast Jojotu. Resnično je oseba z velikim srcem. To ve tudi sam. Marsikaj je doživel v svojem življenju, tako da zna to še bolj ceniti. Za vse skupaj smo se mu zelo zahvalili.
Je bil vaš prijatelj Miha v nedeljo na tekmi in je z vami proslavljal naslov?
Ne. Je predsednik našega kluba iz Gerečje vasi, pa tudi igralec, tako da je imel takrat ravno tekmo. Žal sta se termina prekrivala. Bo pa prišel 12. maja, ko se bo dvignil pokal.
Bosta ponovno naredila fotografijo s pokalom?
Da, to bi lahko preraslo v tradicijo. Zagotovo jo bova naredila.
Člansko kariero v 1. SNL je začel pri ljubljanskem Interblocku. Na zimskih treningih so ga pričakale različne vloge.
V karieri ste osvojili kar nekaj lovorik. Pri Interblocku ste osvajali pokalne in superpokalne, nato pa v Celju popestrili zbirko še z naslovoma prvaka. Uvodne prvoligaške korake ste tako pri 20 letih storili v Ljubljani. Takrat ste se pridružili Interblocku, nogometnemu projektu, nastalem po zaslugi Joca Pečečnika, premožnega slovenskega podjetnika. Je predstavljal podoben model kot ga zdaj tuji investitorji v Celju?
Joc Pečečnik je prišel v nogometni svet z dobrim namenom, a je to težko primerjati s Celjem. Joc se je moral boriti še z drugimi stvarmi, tudi papirologijo stadionov, naši investitorji v Celju pa lahko že računajo na neko zdravo okolje. Imajo stadion, zdaj se bo delala še akademija. Če bi imel Joc tak klub s takšnimi zmožnostmi, bi verjetno njegova zgodba z Interblockom šla naprej. Tako pa nismo takrat imeli niti svojega stadiona, niti nisi imel kje za trenirati. Vedno smo se selili.
Takrat se je sicer delala pri Interblocku dobra ekipa, veliko je bilo vrhunskih igralcev. Potem je prišlo v klub tudi dosti preostalih ljudi. Kar malce preveč, če mene vprašate. Joc je spustil zraven preveč vsega. Ampak tudi on se je takrat verjetno še učil.
Moram pa poudariti, kako je bil pravi gospod do nas, igralcev. Vsi smo ga imeli radi in ga spoštovali. Vsako stvar, za katero smo se dogovorili, smo tudi dobili. Škoda, da ni dobil tistega stadiona za Bežigradom. To ga je potrlo. Žal mi je, da se je to zgodilo. Nismo bili namreč slabi, osvojili smo tudi dva pokalna naslova.
Enega sta osvojili ravno na celjskem stadionu, ko ste z 2:1 ugnali Maribor, oba zadetka pa je dosegel Ermin Raković. Zanimivo je, da so takrat za vas navijali načrtno zbrani navijači, ki jih je predsednik Pečečnik zbral in plačal prek študentskega servisa.
Joc je poskrbel za navijače, res je. To je bilo lepo slavje. Po zmagi smo se na zabavo v takratni Kongo v Grosuplje odpeljali kar z limuzinami.
Kakšen pa je občutek, ko zate stiskajo pesti neznanci, navijači, plačani za to, da navijajo za vaš klub?
Ko so navijali in bili glasni, sem se počutil, kot da so del mene. Tudi Joc je bil takrat zelo vesel, da mu je uspelo, da je vseeno osvojil dva pokalna naslova. Imel je tako rad nogomet, da se je vanj zaljubil in živel zanj. Res škoda za tisti bežigrajski stadion, da se mu ni izšlo.
Joc Pečečnik, ki že dolgo spada med najbogatejšje slovenske podjetnike, je svojčas zagnal nogometni projekt Interblock. Osvojil je tudi dva pokalna naslova, postal tudi zmagovalec superpokala, takrat pa je bil prvi vratar ljubljanskega kluba prav Matjaž Rozman.
Celje ima danes tisto, kar ste takrat pri Interblocku pogrešali. Več navijačev in boljšo kuliso na tekmah. Vsaj na večjih dvobojih.
Lepo je videti, da lahko napolnimo tudi ta stadion. Tudi navijači so rasli in jih je bilo iz tekme v tekmo več. Prav tako navijanje. Proti Olimpiji je trajalo skozi celotno tekmo. Osupnilo me je, da obiskovalci niso prišli le gledat tekme, ampak tudi navijat. Vsako potezo so nagradili s spodbujanjem. To je pravo ozračje. Vidi se, da postaja Celje nogometno mesto. Če bomo naredili kaj več v Evropi, se lahko napolni tudi druga tribuna.
Prvič se je v tujino odpravil leta 2011 in se kratek čas dokazoval pri nemškem drugoligašu Greuther Fürth.
Polne tribune ste v karieri največkrat videvali v Nemčiji, ko ste nastopali za drugoligaški klub Greuther Fürth, pri katerem pa se niste naigrali in nazadnje celo pristali v njegovi drugi ekipi.
Bilo je specifično. Ravno sem zapustil Interblock, s katerim sem osvajal lovorike in bil prvi vratar. Branil sem na vseh tekmah, bil mladi reprezentant, potem pa sem prišel v novo okolje in doživel drugo skrajnost. Morda sem bil preveč neučakan. Želel sem namreč takoj igrati, a to ni bilo mogoče. Prednost je imel namreč Stephan Loboue, reprezentančni vratar Slonokoščene obale. Čakal sem na svojo priložnost, a je nisem dočakal.
Izkušnja sicer ni bila slaba. Doživel sem marsikaj lepega. Nemci slovijo po odlični organizaciji, stadioni so bili polni. To je bila povsem drugačna raven. Tudi pogodba je bila finančno zelo sprejemljiva. Vseeno pa mi je še vedno žal, da nisem dočakal resnejše priložnosti za igro.
Ste jo pa ob svojem drugem izletu v tujino. Po vrnitvi iz Nemčije ste namreč kar nekaj časa branili za velenjski Rudar, nato pa sprejeli ponudbo hrvaškega prvoligaša Slaven Belupo. Zakaj?
Ponudila se mi je priložnost, da okusim hrvaško prvenstvo, pa sem si rekel, zakaj pa ne. Iz Velenja sem odšel k sosedom v Koprivnico in zaigral na številnih velikih tekmah. Največje so bile tiste proti Hajduku, Dinamu in Rijeki. Igranje za Slaven sem doživljal kot odskočno desko za naprej, če bi se pojavila še kakšna ponudba iz tujine.
Ni bilo slabo, spominjam se, kako smo jo v polfinalu hrvaškega pokala zagodli Rijeki, ki jo je takrat vodil Matjaž Kek, zanj pa sta igrala Miral Samardžić in Roman Bezjak. Na Reki smo izgubili z 1:2, a nato doma zmagali kar s 3:0. To je bila lepa izkušnja. Takrat je bilo na Hrvaškem veliko slovenskih nogometašev, kakovost lige pa mi je bila všeč. Zlasti, če si igral proti najboljšim klubom.
Ko je Matjaž Kek več kot uspešno vodil Rijeko na Hrvaškem, mu je enkrat pošteno prekrižal načrte Matjaž Rozman in ga s Slaven Belupom izločil v polfinalu hrvaškega pokalnega tekmovanja. Pozneje je z Mariborčanom sodeloval v slovenski reprezentanci.
No, zdaj pa se mi pri Celju dogaja, da branim za najboljši slovenski klub. Prelepa izkušnja. Zdaj komaj čakam poletje, da se predstavimo še v Evropi. In poskrbimo, da bo poln celoten stadion!
