Druga kariera
Nedelja, 19. 5. 2024, 4.00
1 teden, 6 dni
Druga kariera (361.) - Bruno Šulman
Bruno Šulman, atlet, ki je odkril novo poslanstvo: kuhanje
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,16
V rubriki Druga kariera gostimo nekdanjega atleta in zmagovalca kuharske oddaje MasterCher Bruna Šulmana, ki svoje sanje trenutno gradi v Parizu.
"Dober atlet bo trening vedno opravil stoodstotno in dober kuhar ne bo iz kuhinje nikoli poslal nepopolnega krožnika. V obeh primerih se vedno ženeš do konca. Tako kot na vsakem treningu distanc ali v fitnesu, tako se ženeš pri pripravi krožnika. Odločnost in želja po popolnosti oz. dobri izvedbi svojega dela sta skupni v športu in v vrhunski kuhinji," v pogovoru za Sportal poudarja nekdanji atlet Bruno Šulman, ki ga je širša slovenska javnost spoznala leta 2021, ko je postal zmagovalec kuharskega šova MasterChef. Od takrat se je zanj spremenilo marsikaj. Kaj počne in kaj iz sveta atletike pogreša?
Bruno Šulman je nekdanji atlet, ki ga je širša slovenska javnost spoznala leta 2021, ko je postal zmagovalec kuharskega šova MasterChef. Od takrat se je zanj spremenilo marsikaj. Po desetih letih ukvarjanja z atletiko, kjer je bil kot tekač na 400 metrov z ovirami dolga leta član slovenske atletske reprezentance, a za preskok na vrh je bil vedno malenkost "prekratek", se je odločil, da to življenjsko poglavje zapre in se posveti novemu poslanstvu, kuhanju. Kljub napornemu urniku je uspel končati študij psihologije, izdal je svojo kuharsko knjigo, ustvaril je lastno blagovno znamko d’Broonch, trenutno pa v Parizu na prestižni kulinarični šoli Le Cordon Bleu nabira kuharsko znanje, ki ga želi nekoč unovčiti v lastni restavraciji v Ljubljani. 23-letni Ljubljančan, ki se ne boji izzivov, je v pogovoru za Siol Sportal spregovoril o svojih ciljih, prehojeni poti, občutku, ki bi ga rad še kdaj doživel, in še o marsičem.
Bruno, je v Parizu že čutiti utrip olimpijskih iger?
Malo že, organizatorji že postavljajo razna prizorišča, veliko se bo dogajalo tudi na pariških znamenitostih, kot je Place de la Concorde, tudi pod Eiffelovim stolpom bo živahno, mislim, da bo Versailles gostil tekmovanja v sabljanju.
V Parizu bo v času olimpijskih iger tudi Slovenska hiša, projekt, ki je namenjen promociji slovenskega športa, gospodarstva, kulture in turizma. Glede na to, da smo se z vami nazadnje pogovarjali leta 2021, na gala večeru slovenske atletike v Bohinju, kjer ste pripravili poseben olimpijski meni, v katerem ste vsak hod poimenovali po mestih, ki so nazadnje gostila ali še bodo gostila poletne olimpijske igre, bi bilo to zanimivo ponoviti v Slovenski hiši. Bi bili pripravljeni sprejeti tak izziv?
Seveda, večerja v Bohinju, ki je bila povrhu še športno obarvana, je eden mojih najljubših dogodkov, na katerih sem kuhal. Predstavljala mi je velik izziv, da sem našel povezavo z vsako državo in nanjo prilagodil jed, poleg tega pa so bili tudi gostje sami športni navdušenci in bivši atletski kolegi, kar je bilo sploh nekaj posebnega. Če se še kdaj ponudi podobna priložnost, jo bom gotovo z veseljem sprejel.
Že od januarja ste v Parizu na izobraževanju, na elitni kulinarični šoli Cordon Bleu. Kako je videti vaš vsakdan, kako intenzivno je vse skupaj?
Trenutno je dokaj znosno, je pa za mano zelo intenzivna prva polovica šolanja, ker sem se odločil za intenzivni program. V osnovi je program sestavljen iz treh stopenj, 'basic, intermediate' in 'superior”.
Vsaka od teh stopenj traja tri mesece, medtem ko je intenziven program sestavljen tako, da sta prvi dve stopnji združeni v eno, ki traja tri mesece, tako da je bilo res kar naporno. V šoli sem preživel po 40 ur na teden, kot bi hodil v službo, zdaj pa so stvari nekoliko umirile. Nivo jedi, ki jih pripravljamo, je težji, je pa zato urnik nekoliko manj naporen.
Kakšni vzgibi so vas vodili v Pariz? Da pridobite nova znanja ali je to tudi pomembna referenca za poznejšo kariero?
Za kuharsko šolo sem se odločil predvsem zaradi novih znanj. Zagotovo je to dobra referenca, ampak primarno me je v Pariz vodila želja po nabiranju znanja.
Sam nimam kuharskega ozadja, na kuharsko šolo sem prišel iz gimnazije in nato študija psihologije, kar nima veliko skupnega z nabiranjem kuharskega znanja, zato se mi je zdelo, da bi potreboval uradno izobrazbo, poleg tega vem, da so kuharske šole v tujini zelo kakovostne, zato sem se tudi odločil za odhod v tujino.
Seveda to ni edina prava pot, znanje lahko pridobiš tudi z delom v restavraciji, pa vendar sem se odločil tako, kot sem se, in mislim, da je bila odločitev pravilna.
V šoli delamo z vsemi sestavinami, tudi najbolj kakovostnimi in nisem prepričan, da bi mi to takoj omogočili tudi pri delu v restavraciji. Zelo mi je všeč, da delam s tako različnim mesom in ribami, česar prej nisem počel, vsaj ne v tej meri kot zdaj.
Jedi, ki jih ustvarjamo na šoli, so precej klasično francoske, poudarek je na ‘French Cusine’, in ni toliko modernih tehnik, ampak sam sem to tako ali tako vzel kot neko izhodišče, kot bazo, s katere lahko rastem in se razvijam.
Urnik je zelo raznolik, je pa v osnovi sestavljen iz demonstracij in praktičnega dela, kar pomeni, da nam kuharji demonstrirajo določeno jed ali tehniko, potem pa mi to ponovimo. Vsak praktični del ima na koncu oceno, ki je vključena v končno oceno, potem pa sledi še zaključni izpit, kjer je tudi pisni del.
V katerem jeziku komunicirate na šoli?
Predavanja so v francoščini, imamo pa tudi prevajalce za angleščino. Že nekaj časa se učim francosko, ker bi mi to, če bi tukaj želel ostati, o čemer resno razmišljam, zagotovo koristilo.
Kako ste se lotili učenja jezika?
Že v Sloveniji sem se začel francoščine učiti preko Duolinga, toliko, da sem osvojil osnove, pozneje pa sem si našel inštruktorja, s katerim zdaj, ko sem v Parizu, delava preko Zooma. Od januarja do marca, ko sem imel ogromno obveznosti s šolo, sem to nekoliko opustil, zdaj pa spet nadaljujem učenje. Mislim, da lepo napredujem, pri čemer veliko pomaga tudi to, da živim v francosko govorečem okolju in sem v stiku z jezikom. Znam naročiti v restavraciji, razumem, kaj piše v jedilniku … skratka, osnovno komunikacijo poznam, ne morem pa še reči, da jezik obvladam.
V kako intenzivni fazi življenja ste trenutno? Po zmagi na Masterchefu je bilo ogromno novega za vas, veliko medijskih obveznosti, kar naenkrat ste se znašli na očeh javnosti …, kako je zdaj?
Ni tako intenzivno, kot je bilo in kot pričakujem, da bo. Če pogledam za nazaj, je bilo po zmagi na MasterChefu res ogromno obveznosti, tudi medijskih, sam tega nisem bil vajen. Vmes se je življenje nekoliko umirilo, nato pa sem lani ogromno časa posvetil nastajanju svoje kuharske knjige, zdaj pa je tako, da je v ospredju šola, pozneje pa bo spet bolj intenzivno. Delo v kuhinji ni osemurni delavnik in bo zagotovo precej naporno. Mislim, da je to zadnje obdobje, ko moje življenje ni preveč intenzivno, je pa hkrati zelo produktivno.
Gostimo vas v rubriki Druga kariera, v kateri predstavljamo nove karierne poti nekdanjih vrhunskih športnikov. Kako živa je še vaša prva ljubezen atletika? Se še kdaj spomnite na to obdobje, spremljate dogajanje v atletskih krogih, kaj pogrešate?
Atletiko še vedno spremljam, v atletskih krogih imam še vedno veliko prijateljev. Z atletiko sem se ukvarjal deset let in zelo veliko mojih prijateljstev se je razvilo v teh krogih, tako da spremljam svoje kolege. Zelo sem bil vesel, ko je Matic Ian Guček na mitingu v Kranju odtekel normo za olimpijske igre v Parizu. Glede na to, da sva skupaj tekmovala v disciplini 400 metrov z ovirami, ga dobro poznam in sem bil res zelo vesel, ko mu je uspelo.
Se vam zdi, da ste v atletiki dosegli vse, kar vam je potencial omogočal, ali bi, če se ne bi zgodila kuharska zgodba, še vedno vztrajali? Ste v atletiki dosegli svoj maksimum?
Ne vem, če povsem. V obdobju, ko sem treniral atletiko, sem bil glede tega precej resen in zagnan, imel sem res visoke cilje. Mislim, da sem bil razmeroma uspešen, mi je pa za preboj vedno malenkost zmanjkalo.
Ko sem se leta 2020 prijavil na oddajo Masterchef, sem se pred tem dobil s svojim športnim psihologom Klemnom Kobalom. Spraševal sem se namreč, ali je prav, da grem v kuharsko oddajo, ko pa po drugi strani resno razmišljam o atletiki, snemanje oddaje pa nam je vzelo dva meseca časa. Športni psiholog mi je takrat svetoval, naj grem v oddajo, termin snemanja se ni prekrival s sezono atletike, in naj poskusim, potem pa bom že videl, kaj mi bo to prineslo.
Bruno Šulman je v svoji zadnji atletski sezoni (2021) postal državni prvak v štafetnem teku 4 x 400 metrov, v svoji paradni disciplini, teku na 400 metrov z ovirami, pa je na članskem državnem prvenstvu z osebnim rekordom 53,91 osvojil bron.
Če bom kmalu izpadel, lahko normalno nadaljujem z atletiko, če pa bi v oddaji zmagal, pa tudi ne bi obžaloval odločitve, da sem se prijavil. In da če mi je usojeno, da bom zato, ker dobro kuham, zaključil z atletiko, si tega ne bom nikoli očital. Spomnim se, da je bilo to točno to, kar sem v tistem trenutku želel slišati.
Z atletiko sem zaključil zato, ker se je po zmagi na Masterchefu v mojem življenju začelo dogajati toliko stvari, da enostavno ni šlo drugače. V sezoni, v kateri smo snemali oddajo, sem odtekel celo svoj osebni rekord, nato pa sem čez 14 dni, ko se je predvajala finalna oddaja in so se začele vrstiti obveznosti, s tem pa tudi stres in izmučenosti od vsega, v isti disciplini tekel dve sekundi počasneje. Po tistem sem z atletiko zelo na hitro zaključil.
Če ne bi šel na Masterchefa, bi zagotovo še nekaj časa vztrajal, ne vem pa, kam bi me to pripeljalo. Ali bi našel dodaten preskok, ko bi mi res steklo, ali pa bi prav tako, mogoče le kasneje, zaključil s kariero. Vse skupaj se je tako poklopilo, da mi v resnici nikoli ni bilo zares žal ali da bi atletiko zelo pogrešal. Še vedno pa jo rad spremljam.
Si pa želim, da bi vsaj še enkrat v življenju imel občutek, ki sem ga imel, ko sem bil optimalno pripravljen in sem odtekel 400 m z ovirami. To bi res rad še enkrat doživel, a žal vem, da se to ne bo zgodilo.
So kakovosti, ki jih imajo vrhunski atleti in vrhunski kuharji kakorkoli podobne? Ali so kakšne lastnosti, ki izstopajo na obeh področjih?
Mislim, da je v obeh primerih ključna lastnost odločnost. Dober atlet bo trening vedno opravil stoodstotno in dober kuhar ne bo iz kuhinje nikoli poslal nepopolnega krožnika. V obeh primerih se vedno ženeš do konca. Tako kot na vsakem treningu distanc ali v fitnesu, tako se ženeš pri pripravi krožnika. Odločnost in želja po popolnosti oz. dobri izvedbi svojega dela sta skupni v športu in v vrhunski kuhinji.
Šolanje v Parizu boste zaključili junija. Že razmišljate o svojih naslednjih korakih?
Trenutno se poigravam z idejo, da bi še nekaj časa ostal v Parizu. Seveda bi se rad vrnil v Slovenijo, tam ustvarjal in kuhal, še vedno imam željo, da bi enkrat v Ljubljani imel svojo restavracijo, vse to ostaja v mojem načrtu in verjamem, da se bo enkrat tudi uresničilo, ampak ja, neko krajše časovno obdobje bi še rad ostal v Parizu. Mislim, da je tukaj še precej znanja, ki ga lahko osvojim. Bom videl in če lahko dobim službo v kateri od restavracij, bi razmislil tudi o tem.
Kako visoki so stroški življenja v Parizu? Verjetno je to vse na vaših plečih.
Da, ravno to je problem, stanovanja v Parizu so res grozno draga, še enkrat dražja ali celo več kot v Ljubljani. V trgovini so cene podobne našim, v restavracijah pa je približno 20 do 30 odstotkov dražje.
Na splošno bi rekel, da je v Parizu življenjski standard zelo visok, sploh glede na to, da trenutno ob šolanju nimam časa še delati. Če bi ostal v Parizu, bi ostal samo v primeru, da bi si našel službo. Se pa zavedam, da je šolanje naložba časa in denarja in mi ni žal, da sem se zanjo odločil.
Ali vam še uspe najti čas za šport? Ste sami še vedno športno aktivni?
Zadnje čase sem res nekoliko pozabil na šport, a sem zdaj to spremenil, spet tečem in neverjetno je, kako hitro sem prišel nazaj v formo. Očitno telo tega ne pozabi. Tečem na daljše razdalje, najraje kar ob reki Seni, kjer je res lepa tekaška pot. Tja grem res rad, medtem ko je tek po pariških ulicah precej odvisen od prometa.
Preberite še:
