Nedelja, 30. 7. 2023, 14.00
10 mesecev, 2 tedna
Lucijan Zalokar, novinar in avtor knjig Tek na robu živčnega zloma in Dirka od bloka do drevesa
Nad nobenim dopinškim primerom ni bil presenečen, je pa bil razočaran
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,22
Novinar Lucijan Zalokar se je v esejistični knjigi Dirka od bloka do drevesa osredotočil na tematiko dopinga v športu.
"Doping je področje športa, kjer so moralne dileme najbolj izpostavljene in zanimive. Na tem področju prihaja do preseganja delitve na črno in belo, na poražence in zmagovalce," v intervjuju za Sportal poudarja nekdanji atlet, danes novinar Lucijan Zalokar, ki se v svoji najnovejši knjigi Dirka od bloka do drevesa poglablja v vprašanje dopinga v vrhunskem športu. Pravi, da nad nobenim dopinškim primerom ni bil presenečen, je pa bil razočaran. A ne pri najbolj razvpitem dopinškem primeru, primeru Lancea Armstronga.
Lucijan Zalokar
Novinar Lucijan Zalokar je aprila letos izdal svojo drugo knjigo. Po literarnem prvencu Tek na robu živčnega zloma (2020), v katerem se je posvetil vprašanju, kako med epidemijo ohraniti občutek za svobodo gibanja, se je v svoji drugi knjigi Dirka od bloka do drevesa osredotočil na tematiko dopinga v športu. Kot je zapisano v predstavitvi knjige, ne gre za knjižno delo v slogu: vse, kar morate vedeti o dopingu, niti ne razkriva do zdaj še nikoli razkritih podrobnosti dopinških primerov, niti ne razpreda o lastni izkušnji z dopingom, saj te nima, ampak gre za zanimiv in hitro berljiv preplet sedmih esejev o športu, morali, dopingu in nevednosti, v katerih se Zalokar sprehodi skozi serijo zanimivih dopinških primerov, jih preplete s poljudnoznanstveno in leposlovno literaturo ter lastno izkušnjo številnih let, posvečenih atletiki. Danes 28-letni Zalokar še vedno teče, razmišlja, da morda s tem skuša podoživeti dražljaje, ki jih je doživljal v času aktivne atletske kariere. Zalokar je nekdanji mladinski državni rekorder v dvorani (tek na 800 m) in državni prvak, udeleženec mladinskega svetovnega prvenstva in članskega evropskega prvenstva v dvorani. Prihaja z Vranskega, je novinar Dela, kjer ustvarja za Nedelo in Sobotno prilogo, in atlet celjskega Kladivarja. Za intervju sva se srečala v njegovem priljubljenem lokalu na eni od bolj obljudenih ljubljanskih ulic, v katerem tudi sam opravlja intervjuje in kjer je napisal večino najnovejše knjige. Tako kot prva je tudi Dirka od bloka do drevesa izšla pri založbi UMco.
"Vzgib, da bi napisal knjigo ravno o dopingu, je verjetno najbolj povezan s tem, da sem eden tistih ljudi, ki veliko razmišljajo o morali. Ne da sem moralist ali moralno izjemno kreposten človek, ne, ampak ta vprašanja me preprosto zanimajo, hkrati pa me zanima šport, doping pa je področje športa, kjer so moralne dileme najbolj izpostavljene in zanimive."
Pred natanko tednom dni se je končala 110. izvedba Dirke po Franciji, ki je zaradi superiorne predstave Jonasa Vingegaarda v kronometru pri nekaterih ljubiteljih kolesarstva hitro vzbudila sume o dopinških zlorabah in iskanje vzporednic z Lanceom Armstrongom. Kako vi sami po vseh informacijah, ki ste jih zbrali med pisanjem knjige Dirka od bloka do drevesa, gledate na take sume in obtožbe? Se vam zdi krivično ali povsem upravičeno, da vsaka nadpovprečna športna, v tem primeru kolesarska predstava, v ljudeh vzbudi dvome, oz. ali to lahko razumete?
V knjigi med drugim zapišem: "Sumi vsakogar. Tudi prijatelje in idole. A zavedaj se, da sum ni dokaz." Sumi ob predstavah, kakršno je uprizoril Vingegaard, se mi zdijo torej povsem razumljivi in upravičeni, po drugi strani pa se mi zdijo obtožbe izjemno krivične.
Tudi obtožbe do neke mere razumem – šport je pač dejavnost, ki v ljudeh prebuja zelo močna čustva –, vendar jih ne odobravam. Še najbolj sprevrženo se mi zdi slepo domoljubje: kdor je letos "orgazmiral" ob Rogličevem čudežu na Svetih Višarjah, Danca pa zaradi izjemne predstave na Touru označil za goljufa, je kratko malo idiot.
Izjemna vožnja na čas Jonasa Vingegaarda na letošnjem Touru je pri nekaterih zbudila dopinška sumničenja.
Zavedam se, da je zgodovinski pregled dopinških škandalov, s katerim sem se ukvarjal v drugem poglavju knjige, mogoče brati kot namig, da v vrhunskem športu – še posebej v panogah, ki temeljijo na moči in vzdržljivosti – ni mogoče biti uspešen brez uporabe nedovoljenih snovi. S študijo konkretnega primera (teka na 800 metrov, ki ga poznam najbolje) sem temu hotel postaviti antitezo. Če je meni z vsemi mojimi telesnimi omejitvami, z razmeroma malo treninga in brez dopinga uspelo teči 1:49, potem ni vrag, da lahko bolj nadarjeni in bolj trenirani tekači z dvema stadionskima krogoma opravijo veliko hitreje.
V YouTube vpišite 'Lucijan Zalokar', nato 'David Rudisha', potem pa primerjajte najina tekaška koraka. Že zgolj biomehanika nakazuje, da bi naju moralo ločiti več kot 8,5 sekunde, kolikor v resnici znaša razlika med mojim osebnim in njegovim svetovnim rekordom. In Rudisha je na nek način Vingegaard – merilo za vse zasledovalce.
Med tekom na 800 metrov in tritedenskimi kolesarskimi dirkami so seveda ogromne razlike, pri zadnjih predvsem krvni doping prinaša neprimerljivo večjo prednost. Pa vendar se mi zdi, da zgolj to dejstvo ne bi smelo povsem izničiti naše vere v moč talenta in trdega dela, na kateri temelji dobršen del fascinacije nad vzdržljivostnimi športniki.
"V knjigi med drugim zapišem: Sumi vsakogar. Tudi prijatelje in idole. A zavedaj se, da sum ni dokaz. Sumi ob predstavah, kakršno je uprizoril Vingegaard, se mi zdijo torej povsem razumljivi in upravičeni, po drugi strani pa se mi zdijo obtožbe izjemno krivične."
Kakšen je sicer vaš odnos do dopinga in kako se je spremenil, če primerjate obdobje, ko ste bili sami atlet, in pozneje, ko ste atletiko začeli spremljati z druge strani? V knjigi omenjate, da doping ni lažja pot.
Res je, doping je prej boj kot bližnjica. Učinek najbolj razširjenih vrst dopinga – eritropoetina, steroidov, krvnih transfuzij, rastnega hormona … – se izrazi šele ob trdem delu.
Kot je izpostavil Tyler Hamilton (nekdanji kolesar, ki je odigral pomembno vlogo pri razkritju zlorabe prepovedanih poživil Lancea Armstronga, op. a.): doping poudari športnikovo delovno etiko ter mu omogoča trenirati več, trpeti dlje in intenzivneje – in pri tem ostati zdrav. Kdor se ni pripravljen priganjati do skrajnih meja, bolje da ne razmišlja o dopingu.
Moj odnos do dopinga se je gotovo spremenil. Zdaj sem zgolj opazovalec, nekoč pa sem bil udeleženec. Kot udeleženec ne mislim, da sem bil udeležen v kakršnemkoli procesu dopingiranja, toda bil sem aktivni udeleženec atletskih tekmovanj. Hipotetično: če bi me prehitel dopingirani konkurent, bi to negativno vplivalo na razvoj moje kariere. Še bolj hipotetično: če sto atletov s pomočjo dopinga teče hitreje, bodo norme za velika tekmovanja posledično zahtevnejše, težje jih bo doseči nedopingiranim atletom, zato bodo težje prišli do sponzorjev ... Ko pri devetnajstih tečeš 1:49 in dosežeš 13. mesto na mladinskem svetovnem prvenstvu, ti hipotetični scenariji prinašajo precej realne skrbi.
Večkrat sem slišal koga modrovati, da je za športnika včasih bolje, da ne razmišlja preveč. Morda res, ampak sam gotovo nisem človek, ki bi znal misli vklapljati in izklapljati kot stikalo za luč.
Kaj vas je tako močno nagovorilo, da ste se odločili, da o dopingu napišete knjigo? Zdi se, kot da ste se na to pripravljali že dlje časa, kot da so tudi vaši intervjuji za časopis Delo vodili v to smer.
Da, res je, v pisanje te knjige me je na nek način potisnilo moje novinarsko ozadje. Ni bila na primer moja iniciativa, da bi opravil intervju z irskim novinarjem Davidom Walshem. Starosta preiskovalnega športnega novinarstva je kot gost novinarskega festivala Naprej/Forward leta 2017 obiskal Slovenijo, in ko so me na Delu, takrat sem ravno opravil prakso, vprašali, ali bi delal intervju z njim, sem bil seveda takoj za. V času olimpijskih iger v Pjongčangu sem ujel še nemškega preiskovalnega novinarja Haja Seppelta (avtorja serije dokumentarcev Doping - Top Secret, op. a.), tako da sem v obdobju šestih mesecev, odkar sem delal za Delo, intervjuval verjetno dva največja preiskovalna športna novinarja.
In ko so me ljudje začeli spraševati, ali bom kdaj napisal knjigo, to je bilo, še preden sem napisal knjigo Tek na robu živčnega zloma in nisem imel pojma, o čem bi pisal, sem dejal, da bi mogoče napisal knjigo o dopingu. Ampak bolj kot nek izgovor kot karkoli drugega.
Vzgib, da bi napisal knjigo ravno o tej temi, pa je verjetno najbolj povezan s tem, da sem eden tistih ljudi, ki veliko razmišljajo o morali. Ne da sem moralist ali moralno izjemno kreposten človek, ne, ampak ta vprašanja me preprosto zanimajo, hkrati pa me zanima šport, doping pa je področje športa, kjer so moralne dileme najbolj izpostavljene in zanimive. Na tem področju prihaja do preseganja delitve na črno in belo, na poražence in zmagovalce.
V knjigi pišete, da se na svoji športni poti nikoli niste znašli na točki, ko bi se morali odločati med kariero s pomočjo dopinga ali brez, pa vseeno vas je tema očitno pritegnila do te mere, da ste se močno poglobili vanjo.
Ko sem začel pisati knjigo, sem se precej ukvarjal z vprašanjem, kako legitimirati dejstvo, zakaj točno jaz pišem knjigo o tem. In ko sem delal pregled literature s področja dopinga, sem ugotovil, da literaturo s tega področja lahko razdelimo v štiri kategorije.
Prva kategorija so izpovedi športnikov, ki so jih ujeli na dopingu, lep primer je že omenjeni Hamilton (nekdanji moštveni kolega Lancea Armstronga, op. a.), druga kategorija so knjige na primer Davida Walsha, preiskovalnega novinarja, ki izbrska afero in piše o njej.
Tretja so filozofski premisleki, lani je v Sloveniji izšla knjiga Barbarski šport, ki se sicer primarno ne ukvarja z dopingom, ga pa omenja prek filozofije športa, se sprašuje, ali je sploh upravičeno, da preganjamo doping, četrta pa je bolj splošna, v slogu: vse, kar morate vedeti o dopingu, kar običajno pišejo strokovnjaki, kot so direktorji protidopinške agencije, farmakologi ….
No, zdaj verjetno že vidite, kam to pelje (smeh, op. p.), sam ne spadam v nobeno od teh kategorij, nisem niti novinar, ki bi izvohal neko odmevno dopinško afero, niti nekdanji vrhunski športnik, ki bi se dopingiral, še manj direktor protidopinške agencije, sem pa nekdo, ki se je zelo intenzivno ukvarjal s športom in imel določene uspehe in ki ima šport zelo rad.
Vanj sem vložil ogromno energije in ves čas sem – vsaj v podzavesti – razmišljal o tem, da marsikoga, ki je osvojil medaljo, pozneje dobijo na pozitivnem doping testu.
Po tistem sem se sam večkrat vprašal, ali to sploh ima nek smisel, če si toliko športnikov pomaga z dopingom, in ali bom kot športnik tudi sam kdaj na točki, ko bom moral poseči po dopingu. Zdi se mi, da je takih ljudi še več. Se pravi ljudi, ki smo se ukvarjali s športom, nismo pa postali svetovni ali olimpijski prvaki in nismo nikoli uporabljali dopinga.
Mislim, da je to legitimna pozicija, da se lotiš pisanja knjige o dopingu. Pri pisanju sem se sprehajal skozi različne vloge, skozi vidik novinarja, otroka, obetavnega športnika in skozi vidik nekoga, ki ima šport preprosto rad in ga rad spremlja.
Kaj je bila za vas prelomna točka, na kateri ste začeli dvomiti, se spraševati o verodostojnosti športnih uspehov? Za veliko ljudi je bil to primer ameriškega kolesarja Lancea Armstronga in njegove zgodbe (prebolel je raka in se vrnil kot zmagovalec Dirke po Franciji), ki je bila tako popolna in navdihujoča, da bi si jo težko izmislili.
Sam sem dokaj zgodaj začel dvomiti, in sicer zaradi svojega očeta, ki je prav tako strasten ljubitelj športa in ki mi je že kot majhnemu otroku pogosto pripovedoval zgodbe o športu. Moj oče je rojen leta 1947 in je zelo podrobno spremljal dogajanje v 70. in 80. letih in nekatere športne zgodbe iz tega obdobja so bile precej povezane z dopingom.
Mislim, da sem bil star manj kot deset let, ko sem že vedel, kdo je Jarmila Kratochvilova (češka atletska legenda, lastnica najstarejšega svetovnega rekorda v atletiki).
Kar pa zadeva Lancea Armstronga, pa je tako, da sem se sam nad športom navdušil med olimpijskimi igrami v Atenah leta 2004, spet zaradi očeta. In ker ima oče rad Rusijo, navdušen je nad njihovimi šahisti, kulturo in literaturo, sem od nekdaj navijal za Ruse.
Tako sem na primer strastno navijal za ruskega atleta Jurija Borzakovskega, ki je ravno v Atenah postal olimpijski prvak. No in ker so Američani naravni sovražniki Rusov, nikoli nisem povsem verjel zgodbi o Lanceu Armstrongu, ampak bolj iz otroškega navijaštva kot česarkoli drugega. Je pa res, da si bil v tistih letih kar malo v manjšini, če nisi nosil rumenih zapestnic (fundacije Livestrong, op. a.). Tako da moram reči, da ko je priznal uporabo dopinga, nisem bil ravno ne vem kako razočaran.
Ja pa res, da je njegova zgodba ljudem vlivala upanje in mislim, da bi bilo samo zaradi tega, ker so ga dobili na dopingu in ker je bil lažnivec, skoraj bi lahko rekli, da patološki lažnivec in obsesivec, krivično, da bi se celotno sporočilo njegove zgodbe izgubilo oz. da bi ga v celoti zavrgli.
Rus Jurij Borazkovski je leta 2004 v Atenah postal olimpijski prvak v teku na 800 m. Zalokar je bil njegov velik oboževalec.
Prej ste omenili, da ste človek, ki veliko razmišlja o morali. Uživanje prepovedanih sredstev za seboj potegne marsikaj, zagotovo tudi številne moralne dileme in slabo vest. Izpovedi športnikov, ki so jih dobili na pozitivnem dopinškem testu in ki bi potem pojasnili ozadje, ki jih je privedlo do tega koraka, pa so žal zelo redke. Se strinjate?
Da, ravno s tega vidika je knjiga Tylerja Hamiltona Skrivna dirka še toliko več vredna. Hamiltona vsi dojemajo kot nekoga, ki je najbolj očitno pokazal na Lancea Armstronga in ki je res razkrival vse podrobnosti dopingiranja kolesarjev iz poznih 90. in po letu 2000. Mislim, da je knjiga dragocena predvsem zato, ker v njej razkriva svoje notranje doživljanje. Mogoče tega res manjka. Verjetno bi še kakšna taka zgodba imela res dober učinek.
Tudi Grigorij Rodčenkov, ki ga pogosto omenjam v knjigi, je v knjigi Rodčenkova afera (Kako sem spodnesel Putinov skrivni dopinški imperij, op. a.) dobro popisal ozadje, ki ga je pripeljalo do tega, da je postal mastermind sovjetskega in ruskega dopinga. Sam se precej sklicuje na Orwella, pravi, da je bil mojster dvomišljenja, po eni strani bi se moral boriti proti dopingu, po drugi pa je bil on sam razlog za to, da so se Rusi dopingirali, in bil s tem povsem sprijaznjen.
Pri tem se mi je zdelo zanimivo, da Rodčenkov steroidov ni začel uživati zaradi želje, da bi postal vrhunski atlet, bil je tekač na srednje in dolge proge, ampak zgolj zato, da je preživel rigoroznost in zahteve treningov. In kot pišete mu je pri tem pomagala mama zdravnica, kar se mi zdi še posebej groteskno.
Da, tudi meni se je to zdelo najbolj neverjetno, glede na to, da sem bil nekdo, ki si je res prizadeval postati vrhunski športnik in v tem kontekstu, ne da bi se jaz aktivno spogledoval s tem, da bi posegel po dopingu, ampak v tem kontekstu razumem vzgib, da posežeš po dopingu, ker hočeš postati vrhunski in ker hočeš napredovati v nedogled.
Da pa se odločiš za uporabo prepovedanih sredstev brez takšne ambicije, in to ne samo občasno, ampak da redno jemlješ steroide in da ti jih vbrizgava mama, zdravnica v kremeljski bolnišnici, no, to pa se mi je zdelo absurdno.
Absurd je tudi to, kaj vse so počeli ruski športniki. Da ne omenjamo samo zimskih olimpijskih iger v Sočiju leta 2014, tudi poletne olimpijske igre v Seulu leta 1988, kjer so, kot pišete, Rusi najeli križarko, da so na njej izvajali dopinške rabote, je neverjetno. Kot bi brali znanstveno fantastiko.
Res, teh primerov je malo morje, ni pa bil moj namen napisati knjige o vsem, kar morate vedeti o dopingu, niti ni knjiga pregled dopinških primerov, ampak je v njej tudi veliko mojih osebnih premislekov, gre za bolj esejistično delo, ne samo poljudnoznanstveno.
V knjigi sem opisal primere, ki so stresli šport v njegovi biti, hkrati pa sem ugotovil, da marsičesa o njih ne vemo. Razlika je, ali samo prebereš novico na Guardianu ali pa se v zadeve poglobiš bolj študijsko, prebereš knjige in si za proučevanje zadeve vzameš nekaj mesecev.
Glede na to, kaj vse ste preštudirali, kaj vse prebrali, me zanima vaše mnenje, v kakšnem obdobju glede dopinga smo? Če omenim zgolj kolesarstvo, večina kolesarjev, nekdanjih in zdajšnjih, pravi, da je ta šport zdaj precej bolj čist kot nekoč. Vem, da glede tega ni nekega končnega odgovora.
Da, ni nekega končnega odgovora, niti sam nisem avtoriteta na tem področju, ki bi imela končne odgovore. Sicer pa, kdo jih ima?
Lovro Žiberna (farmakolog, uradnik za kontrolo dopinga pri Sloado in Mednarodni kolesarski zvezi, op. a.), ki je opravil strokovni pregled moje knjige, je omenil študije v Nemčiji, kjer je skoraj polovica (med 33 in 55 odstotki športnikov) anonimno priznala, da so si pomagali z dopingom, ujamejo pa jih odstotek ali dva. Že to so dokazi, da je doping bolj prisoten, kot pa je potem dejansko pozitivnih primerov.
Iz intervjuja z Lovrom Žiberno, ki ga najdete na spodnji povezavi:
Je pa tudi res, da so v primerjavi s preteklostjo detekcijske metode precej napredovale, in tako tudi v knjigi zapišem, da če bi se hotel v tem obdobju dopingirati, bi se moral kar potruditi.
Ne prideš kar do Micheleja Ferrarija (italijanski zdravnik, ki je bil v ozadju številnih dopinških afer, op. a.) na vsakem koraku, medtem ko se mi zdi, da je bilo v 90. letih to precej lažje. Pa saj tudi testa za EPO takrat niso imeli. Podobno kot so pred leti testiranje za steroide opravljali samo na tekmovanjih in športniki so točno vedeli, kakšno je detekcijsko okno …
Danes pa se testi lahko izvajajo res kadarkoli …
Da. In to je res več kot smiselno.
V knjigi pišete, da nad nobenim dopinškim odkritjem niste bili presenečeni, ste pa bili razočarani. Kdo vas je najbolj razočaral?
Kenijski tekač Asleb Kiprop (olimpijski prvak in trikratni svetovni prvak v teku na 1500 m, je leta 2018 prejel štiriletno prepoved nastopanja zaradi uporabe dopinga, op. a.). Bil je izdelan atlet, z res lepim tekom, najboljši tekač na 1.500 metrov, prototip tekača, za katerega bi rekel, da ima take naravne danosti in toliko talenta, da zagotovo ne potrebuje dopinga. V takšnih primerih sam najbolj začnem dvomiti, ali je kdo čist.
Kako ste se sploh lotili raziskovanja te tematike, zbiranja materiala, selekcioniranja? Ste imeli veliko dela z zbiranjem materiala? Je ena tema odpirala drugo ali ste že takoj na začetku imeli jasno vizijo o tem, kaj vse želite zaobjeti v knjigi?
Tako kot pri pisanju svoje prve knjige Tek na robu živčnega zloma sem najprej imel idejo, sicer precej ohlapno idejo o tem, da bi pripravil pregled slovenskih dopinških grešnikov, po možnosti, da bi lahko z njimi govoril in knjigo zapeljal nekoliko v smeri že omenjene Skrivne dirke Tylerja Hamiltona. Torej, da bi ti športniki razkrili še malo več o doživljanju tega, kar se jim je dogajalo, dal bi jim povsem proste roke, lahko bi se izgovarjali, lahko bi počeli karkoli bi želeli, ampak ta ideja je bila tako bežna, da je niti urednici nisem predstavil, niti nisem imel stika s temi ljudmi in tako naprej.
Potem sem začel pisati uvod, v katerem sem želel legitimirati razloge za svoje pisanje ravno o tej tematiki, pisati o trenutku, v katerem je ta tema tudi mene začela intenzivno zanimati, o ozadjih globalno najodmevnejših primerov in na koncu to preplesti tudi z literarno najodmevnejšimi referencami. Potem sem hitro dojel, da je to zdaj nekaj povsem drugega, kot sem si zamislil, da je toliko iztočnic …
Kdaj ste začeli snovati knjigo?
Aprila 2022. Skoraj točno eno leto je trajalo do izida. Seveda se je potem začetni koncept precej spremenil. Na začetku sem se želel opreti na Kantov kategorični imperativ, pa sem potem umaknil kar zajeten del tega poglavja. Ko sem bral, se mi je vse skupaj zdelo pretežko, v pisanju je bilo premalo srca in preveč teoretiziranja. Ko sem bral za seboj, se mi je zdelo, kot da se delam preveč pametnega.
Všeč mi je, kako hudomušno opisujete svojo zgodbo, športne ambicije.
Sam opažam, da bolje pišem, če se zafrkavam, če poskusim uporabiti kakšno drugo stavčno strukturo, če poskusim obrniti kakšno besedo in tako naprej. Vem, da sem uporabil besedo 'raskolesarnikov', da bi se navezal na Raskolnikova (glavnega junaka psihološkega romana Zločin in kazen, avtorja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, op. a.).
Precej teh hudomušnih zadev sem na koncu umaknil. Ali so bile preveč hudomušne ali pa so se mi ob ponovnem branju zdele preveč poceni triki.
Kako veliko vlogo je pri končni vsebini in podobi knjige imel urednik založbe UMco Samo Rugelj?
Samo Rugelj je zahteven bralec. Ko nekaj prebere in mu ni jasno, to takoj podčrta, tudi če je to v nadaljevanju razloženo. Ampak je to zelo dober uvid, saj če nekoga z njegovo bralsko kilometrino kaj zmoti in trzne, veš, da bo nekomu, ki bere manj, in takih je verjetno 99,9 odstotka ljudi, zmedlo še prej.
Čeprav je knjiga non-fiction, še vedno zelo pazim na slog, vsaj tako se mi zdi, in včasih na račun sloga žrtvujem jasnost. V tem kontekstu mi je Samo dal nekaj opomb. Nekatere sem upošteval, drugih ne.
Je pa Samo zelo liberalen v tem pogledu, povedal je, da so vse, kar je omenil, zgolj predlogi, zadnja beseda pa je beseda avtorja. Če so bili kakšni spodrsljaji, tudi kakšna vsebinska napaka je bila, Samo ima zelo ostro oko, sem seveda to popravil. Ko imaš takega človeka v ozadju, si tudi med pisanjem precej bolj miren.
Del izdaje knjige je tudi njena promocija, medijske obveznosti. Kako kot avtor doživljate ta del? Kot sestavni del procesa ali kot nekaj čisto nepotrebnega?
Ne bom rekel, da je to nujno zlo, navsezadnje sem v knjigo vložil veliko časa in energije, dal sem veliko sebe in seveda si želim, da knjiga živi. Zavedam pa se, da knjiga ne bo živela, če se bom igral pisatelja, ki je nad vsem, ki si bo zgradil svoj slonokoščeni stolp, medtem ko se vi, preostali ukvarjajte s knjigo. To ne deluje. Seveda je na trenutke kar naporno, saj moraš poleg pisanja opravljati še službo, teči, skratka živeti. Ni nujno zlo, je pa del posla.
S knjigo sem se ukvarjal dobro leto dni. Nisem je pisal vsak dan, sem pa vsak dan razmišljal o njej. Večji del pisateljskega procesa, vsaj v mojem primeru je tako, je razmišljanje. Pri meni ni tako, da sedem za računalnik in bodo besede kar tekle, ne, razmišljam, ko hodim, ko tečem, ko počnem še kaj drugega, in potem imam te bolj "surove" misli že v glavi. Ko sedem za računalnik, vem, da jih hočem spraviti v bolj jasno, tekočo obliko s smiselnim zaporedjem.
Vaša prva knjiga je izšla jeseni 2020, druga aprila letos, se pravi, da bi tretja morala iziti okrog leta 2025, 2026. Razmišljate že o tem?
Uf, to pa je tema, o kateri ne želim govoriti niti svojim najbližjim (smeh, op. a.). Starše sem o izidu druge knjige obvestil šele marca letos, tudi pred dekletom sem hotel nekoliko prikriti in mi niti na kraj pameti ne pade, da bi novo knjigo javno napovedoval.
Preberite še:
