Miha Mazzini
Avtor:
Miha Mazzini

O avtorju:
Miha Mazzini, pisatelj, avtor 17 objavljenih knjig (v 9 jezikih), in računalniški strokovnjak, avtor 9 priročnikov. Dobitnik številnih nagrad (tudi ameriške nagrade Pushcart). Njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Avtor scenarijev za dva nagrajena celovečerna filma in režiser petih kratkih filmov. Končal podiplomski študij scenaristike na The University of Sheffield, Anglija. Doktor znanosti, program Antropologija vsakdanjega življenja, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana. Redni član Evropske filmske akademije.

Jeseniški porno

Belgijski Charleroi se je začel oglaševati kot najgrše mesto na svetu.

Turisti se sprehajajo med grdimi stavbami, fotografirajo ostanke propadle industrije in si ogledujejo kanal, v katerem je utonila Magrittova mama.

Nisem si mislil, da se bo katero od naših mest odločilo za konkuriranje, čeprav bi našli kakšnega kandidata. Nato sem začel iz rodnih Jesenic dobivati e-pisma in omembe, češ, Miha, si že videl tisto? Pojdi na Jesenice, moraš videti tisto! Ni šlo za eno starih stavb, grehov socialistične arhitekture, marveč za novogradnjo. Je mogoče, da so se začele Jesenice aktivno preoblikovati v močnega igralca na področju turizma grdote? Je odločitev podprlo ljudstvo, saj sedaj preko socialnih omrežij množično vabi najprej Slovence, potem ves svet, na ogled tistega?

Šel sem, seveda.

Stal sem tam pred tisto stavbo in usta so mi zazevala. Charleroi in Belgijci, pojma nimate! Diletanti! Slovenija nikoli ne bo druga Švica, ker bo raje prva charlerojska Belgija! To!

Opozarjam vas, da si morate tole ogledati v živo, slika ne more pričarati realnosti:

Pin It

Dame in gospodje, to je nov jeseniški Upravni center, torej domovanje državnih organov, predvsem davkarije.
In je ... nepopisno!

Sami morate videti rjasto kovino, rešetke čez ozka okna, mrak in zabitost stavbe. Uf!

Ustvarjalni proces

Naj razložim, zakaj me je stavba fascinirala. Precej let sem proučeval ustvarjalne procese in iz te tematike tudi doktoriral.

Na kratko: ker naši možgani lahko obdelajo le mizeren del informacij, ki prihajajo iz okolja, imamo pripravljene razne rutine, ki nam omogočijo hitrejše reakcije.

Primer: slišite ime Jesenice in sprožijo se pripravljene rutine: aha, mesto, železarna, kovina in tista stara pesem, Mesto rdečega prahu.

Postopek je običajen in nam vsem skupen.

Ustvarjalec je tisti, ki zmore prekiniti brbotanje vnaprej pripravljenih predstav in ga nadomestiti z nečim novim. Če bi vedno vsi sledili svojim stereotipom, nikoli ne bi nastala ne umetnost, ne inovacija ali izum. In če bi to naredil narod, bi za vedno ostal v srednjem veku, tej zlati dobi nepremičnosti.

Arhitekt torej dobi od države nalogo, naj na Jesenicah pripravi načrte za novo upravno stavbo, vredno 2,3 milijona evrov.

Arhitekte pri nas štejejo med umetnike, mnogim država celo plačuje prispevke.

Umetnik naj bi bil, kot sem zapisal, točno tisti, ki zna preseči stereotipe.

V tem primeru je arhitekt pomislil na Jesenice, skozi možgane so mu šli stereotipi – in vse je udejanjil!

Dobesedno, brez slehernega odmika, je izrisal sleherni stereotip o Jesenicah!

Če bi torej dobil nalogo načrtovanje stavbe v Prekmurju in bi o njem imel le stereotip melanholije, obilnih pojedin mesnin in onesnaženosti podtalnice s pesticidi, mar bi upravno stavbo naredil v obliki črne svinjske krače, s katere pada prah umetnih gnojil?

Obstajajo žanri, pri katerih odmika od stereotipov uporabniki nočejo. Najlepši primer so pornofilmi. Svoja predvidevanja hočete tudi dobiti, pa pika.

Kar je za filmsko umetnost pornič, je za arhitekturo stavba na Jesenicah: udejanjen stereotip.

Podpis avtorja

Slovenija je izrazita dežela skrite odgovornosti – tisti, ki odločajo, raje ostanejo anonimni. Na koncu slovenskega filma lahko tako preberete imena vseh, sodelavcev, tudi kuharjev, šoferjev in mimoidočih statistov, nikoli pa ne boste prebrali imen članov komisije, ki so filmu dodeli denar (in ministra, ki je na komisijo vplival).

Prav tako je pri arhitekturi: imena se pojavijo samo pri nedvomno potrjenih uspehih, vse ostalo so naredili anonimneži.

Prekinimo standard in zapišimo: avtor jeseniške upravne stavbe je Andrej Kalamar.

Komu na Ministrstvu za javno upravo RS se je zadeva zdela primerna za Jesenice, pa zagotovo ne bomo nikoli izvedeli.

Solidarnost

Stavba na Jesenicah omogoča podaljšan užitek, le nekaj fotografij morate posneti. Nato najdite arhitekta in mu jih pokažite. Kako široko bo razprl oči in usta! O! Potem mu boste na obrazu prav brali misli: u, tole je veliko, celo ogromno, torej je delal moj kolega, ne amater na lastnem vrtičku. Stisnil bo ustnice, se malo praskal, nazadnje pa zamomljal, da se o okusih ne razpravlja.

(Kar je res, zato razpravljam o vsem drugem. Tudi o čudovito narisanih mestih za invalide, ki vodijo točno do stopnic, recimo.)

Obožujem cehovsko solidarnost! Omogoča nam varno lebdenje v oblaku in izogibanje stiku z realnostjo! Vse, kar majhen narod potrebuje – vsak pozna vsakogar in nihče se nikomur noče zameriti.

Zato pri nas edini v Evropi ne vodimo evidence zdravniških napak, kaj šele arhitekturnih!

Kaj zdaj?

Ker država očitno lokalcev ne sprašuje, kakšno stavbo naj jim postavi v središče mesta, je mogoča rešitev jeseniške zablode ena sama. Ni pretirano nova, tako je ravnala že Avstro-Ogrska in zdaj ravnajo razni Hofri in Lidli: država mora točno isto stavbo postaviti v vsak slovenski kraj!

S tem bo končno postavila simbolno prisotnost povsod: čemeča, temna pošast, ki se bo zadrla v slovensko idilo, v domačnost in domačijskost. Tako slovenstvo pojmuje državo, kot tujek, in končno bo dobilo naše sovraštvo oprijemljivo obliko.

Ker bodo stavbe namenjene delovanju javne uprave, bo njihova oblika delovala tako kot njega dni albanski bunkerji – opominjala bo državljane na moč oblasti. Če pa se bodo državljani uprli, bodo stavbe s svojim jeklom, rešetkami in ozkimi okni kot strelnimi linami že pripravljene na obrambo.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.

Komentarje prikazujemo 7 dni po objavi članka. Po tem času komentarjev ne prikazujemo več.
Fotogalerija
Vladimir Putin v Srbiji

Ruski predsednik Vladimir Putin je v Srbiji, kjer se bo ob strogih varnostnih ukrepih mudil okoli šest ur. Udeležil se bo vojaške parade in pogovarjal s srbskim državnim vrhom.