Čas teče, spomini ostajajo

V Barceloni se je leta 1992 slovenski šport veselil prvih samostojnih (bronastih) olimpijskih kolajn. V Atlanti je štiri leta pozneje napočil čas za srebrno dobo slovenskega olimpizma, člana veslaškega dvojca Iztok Čop in Luka Špik ter zimzeleni strelec Rajmond Debevec pa so v Sydneyju poskrbeli za nadaljevanje trenda in spisali zlato poglavje slovenskega športa.

Slovenija je 23. septembra 2000 dobila v nekaj urah kar dva olimpijska zlata.

Prvič po osamosvojitvi in prvič pod slovensko zastavo. V časovnem razmiku dobrih treh ur je Slovenija 23. septembra 2000 prišla do dveh olimpijskih naslovov. Podvig, ki se ga ne bi branili niti največji športni narodi, za slovenski šport pa utrinek, ki bo imel vselej pomembno mesto v športnih knjigah. Zanimivo je, da so vsi trije junaki še vedno aktivni športniki, po svojem olimpijskem vrhuncu pa so okrog vratu prejeli še vsak po eno odličje na največjem športnem tekmovanju. Tudi nastop v Londonu leta 2012 se zdi vsaj za dva od omenjene trojice, najstarejšega in najmlajšega, povsem realen, dasiravno tudi najuspešnejši slovenski olimpijec Čop tekmovalnemu športu še ni dokončno pomahal v slovo. Odločitev o (ne)nadaljevanju kariere naj bi padla kaj kmalu, nemara še celo pred uradnim zaključkom tokrat izjemoma dolge sezone. ''Pogovoriti se moram s selektorjem,'' z dopusta sporoča Iztok, ki si je, tako kot tudi ostala dva protagonista avstralske pravljice, rade volje odtrgal nekaj minut za skok desetletje nazaj.

Špik želi ponovitev

Luka Špik danes ...

Predvsem z naskokom najmlajši Luka Špik, ki je lani dopolnil 30 let, je bil zgrožen ob podatku, da je od olimpijskega triumfa minilo že okroglih deset let. ''Čas res hitro teče. Vem pa, da je bilo tedaj res odlično. Prav zaradi takšnih trenutkov delam zelo trdo, saj želim, da se ponovijo,'' pravi Špik in ob tem priznava, da bi ob vnovičnem podvigu vse skupaj dojemal precej drugače. ''No, morda bi bil nekoliko manj mladostniški. To pa še ne pomeni, da karkoli obžalujem. Vem, da bi bila celostna zgodba precej drugačna. Deset let je dolga doba. Drugačen bi bil odnos do medijev, pokroviteljev … Izkušnje prinesejo marsikaj in kažejo nove spektre,'' razmišlja gorenjski športnik, ki je v čolnu s sedem let starejšim veslaškim mentorjem in ideologom najuspešnejše posadke v zgodovini slovenskega veslanja nastopil še na igrah leta 2004, kjer je okrog vratu prejel srebrno odličje, in leta 2008 v Pekingu, kjer pa kolajna klub visokim pričakovanjem naposled ni bila dosegljiva. Morda ga nova priložnost čaka že čez dve leti, vprašanje pa je, v kakšni posadki. Letošnjo sezono je namreč začel v dvojnem četvercu, jo z bratom Janom nadaljeval v dvojnem dvojcu, sklenil pa jo bo, kot vse kaže, kot skifist.

V petem poskusu

Rajmond Debevec danes ...

Medtem ko je Špik do najžlahtnejše kovine na najpomembnejši tekmi prišel že v svojem drugem poskusu, pa je pred olimpijskimi bogovi na uslišanje svojih želja precej dlje čakal Rajmond Debevec. Hladnokrvni mož s puško je namreč na OI še pod jugoslovansko nastopil že leta 1984 v Los Angelesu, v Sydneyju pa je v olimpijsko areno vkorakal že petič. A kdor čaka, dočaka. In Rajmond je v deželi ''tam spodaj'' dočakal Zdravljico. Rekordnih 1177 krogov z MK puško v trojnem položaju je bilo več kot dovolj za skok na najvišji stopničko. ''Ker je to dosežek moje kariere, se velikokrat spomnim na tisto tekmo. S tistim trenutkom je bilo zaznamovano moje življenje,'' pravi danes 47-letni športnik, vojak in trgovec z opremo za športno streljanje, ki je do svojega drugega olimpijskega odličja po pravi drami prišel na zadnjih igrah v Pekingu. ''Spomini na Sydney so res nepozabni. Priznam pa, da sem si takšnega uspeha želel že pred tem, denimo v Barceloni ali Atlanti. Bil pa sem vztrajen in za to na koncu tudi nagrajen,'' še dodaja Debevec, s kar sedmimi olimpijskimi nastopi tudi nesporni slovenski rekorder.

Čop: V cilju olajšanje

Iztok Čop danes ...

Olimpijske nastope, zbral jih je pet, pa marljivo kopiči tudi Iztok Čop, sicer nosilec kolajn vseh barv. Od avstralskem zlatu ima v domači vitrini še zgodovinski bron iz Barcelone in atensko srebro. Rad pogleda vse tri, čeprav prizna, da ima najlepši lesk prav deset let star spominek na nepozabno avstralsko avanturo. ''Ko se spominjam OI 2000, v mislih nimam le finalne vožnje. Ne bom dejal, da je bila zgolj formalnost, vseeno pa sva s Špikom pot do zlata tlakovala precej več časa. Spominjam se napornega pripravljalnega obdobja, vseh tekem pred odhodom v Avstralijo … Seveda pa mi je v spominu ostal tudi občutek velikega olajšanja, ki sem ga občutil, ko sva v cilj priveslala kot olimpijska zmagovalca,'' pravi nekdanji svetovni in olimpijski prvak, ki si je letos privoščil sezono ''aktivnega oddiha'', v kateri je vseeno nastopil na nekaj tekmah, ohranjal stik z veslanjem, predvsem pa na tehtnico postavlja argumente za dodatno sezono v dolgi in uspešni karieri ter tudi proti njej.

Znamo ceniti olimpijske prvake?

Kakšen pa imajo Slovenci odnos do olimpijskih prvakov, tudi v športih, ki se praviloma ne znajdejo v udarnih in nosilnih vesteh slovenskih medijev?

Slovenska veslaška asa na najvišji stopnički v Sydneyju pred desetimi leti.

''Težko ocenjujem to zgodbo, saj imam v njej pomembno vlogo. Menim pa, da Slovenci dosežkov, ki izstopajo iz povprečja, na splošno ne cenimo v pravi meri. Marsikdo je prepričan, da je določen dosežek preprost, če lahko do njega pride Slovenec. Po drugi strani pa imamo pogosto pokroviteljski odnos do tistih, ki ne dosegajo povprečja. Lahko povem, da imajo v tujini do olimpijskih in svetovnih prvakov drugačen odnos,'' odgovarja Čop, do tega vprašanja pa je kritičen tudi njegov dolgoletni ''sotrpin'' v uspešnem čolnu. ''Ne želim pretirano negodovati, saj sem navsezadnje zaposlen pri Ministrstvu za notranje zadeve RS. Marsikdo namreč zaman čaka na to zaposlitev. Status bi bil seveda lahko precej boljši, a škarje in platno imajo v rokah drugi, svoje pa je storila še recesija, ki je marsikomu prišla prav tudi kot ustrezen izgovor. A status je, kakršen pač je. Olimpijski prvak mora žal sam storiti marsikaj za ustrezno trženje. Ne gre le za šport. Več bi se lahko storilo tudi za kulturnike in ostale, ki zastopajo državo. Slednji pogosto pridemo prav le tedaj, ko se je treba z nami pohvaliti,'' pravi Špik.

Zlata medalja okrog vratu Rajmonda Debevca na OI 2000.

Nekoliko drugačen pogled pa ima na izpostavljeno problematiko izkušeni strelec. ''Mnenja so deljena. Ko so se oglasili zagovorniki rent, se z njihovimi predlogi nisem strinjal. Naslov olimpijskega prvaka je zame osebni dosežek in ne dejanje, za katerega bi morali nato do konca športnikovega življenja plačevati davkoplačevalci. Tudi kirurgi in številni znanstveniki pogosto poskrbijo za velike dosežke, pa se vendarle ne govori o rentah. Radi se primerjamo z zahodnimi državami, zato bi bilo prav, da to storimo tudi pri tej temi. Tovrstne rente namreč poznajo le nekatere vzhodne države,'' je za konec opozoril Debevec.