Miha Utroša: Borec znotraj in zunaj ringa

Mnogi šport MMA, ki se sestoji iz številnih borilnih veščin in je skorajda brez pravil, označujejo za prostaškega in neprimernega. A to so zgolj pavšalne ocene. Borci v tem športu imajo pogostokrat več spoštovanja do sotekmovalcev kot v marsikaterem drugem športu in živijo špartansko življenje, ki ga v celoti posvečajo le športu. Eden izmed takšnih je Miha Utroša, ki je hkrati tudi vaditelj in predsednik ljubljanskega kluba Vale Tudo. Ljubljančan si bolj kot karkoli drugega želi, da bi on in njegovi sotrpini, predvsem pa tisti, ki še prihajajo, dobili pravice, ki si jih zaslužijo. Po odhodu iz tekmovalnih ringov bo svojo moč usmeril prav v ta ''boj''. Ta konec tedna bo imel 31-letni borec priložnost, da naredi veliko za prepoznavnost tega športa v Sloveniji. Kmalu ga namreč v Stirlingu na Škotskem čaka najpomembnejša borba v njegovi profesionalni karieri, v kateri je doslej v sedmih dvobojih petkrat zmagal in dvakrat izgubil. V kategoriji do 70 kilogramov se bo boril z najboljšim švedskim borcem Claesom Beverlovom v okviru Scottish fight challenga, ki bo zanj debitantski pod to organizacijo. V zadnjih tednih je prelil na litre znoja na številnih treningih, ki jih je opravil. Vse zato, da bi bil v soboto zvečer pripravljen kar se da dobro in z vsem srcem zastopal slovenski šport. Ki za Utrošo in njemu podobne doslej ni naredil veliko …

Povejte kaj več o pomembnem dvoboju, ki vas čaka v naslednjih dneh.
Pred časom sem podpisal pogodbo za šest profesionalnih borb pod okriljem te škotske organizacije. Sobotni je prvi v tej seriji. Malce je neugodno, ker sem za borbo izvedel šele 21. Januarja, zgolj en mesec pred dvobojem. Nisem imel dovolj časa za pripravo, - osem tednov bi bilo optimalno - a sem se vseeno pridno pripravljal in treniral dvakrat na dan po več ur. Nisem najbolje pripravljen, a mislim, da bo vseeno dovolj. Boriva se v kategoriji do 70 kilogramov, kolikor morava imeti na tehtanju dan pred tekmo. Jaz imam trenutno nekaj več kot 68 kilogramov, on kakšnih pet kil več. Zato bo treba v dvoboj nekoliko bolj taktično. Moral se bom boriti brez kompromisno in ne bom smel popuščati. Skušal ga bom presenetiti in ga ''nokavtirati'' v prvi izmed treh rund, ki trajajo po pet minut. Če mi ne bo uspelo, me čaka trpljenje. Kolikor sem zbral informacije, je Šved borec, ki ne popušča. Jaz seveda tudi ne. Zato se obeta zelo zanimiva borba, kar so obljubili tudi organizatorji. Dal bom vse od sebe, izziva se ne bojim in videli bomo, kaj se bo zgodilo. Predvsem si želim, da bo borba poštena in dobra. Da ne bo hujših poškodb pri kateremkoli.

Kaj bi pomenila zmaga in kaj poraz?
Dejansko je zame vseeno. Vse, kar se lahko zgodi, je to, da mi v primeru poraza nekoliko pade cena za naslednje borbe. Spremenilo se ne bi veliko. Sicer pa je poraz le stopnička več do uspeha. Znam se soočati tudi z porazi, ki so tako ali tako sestavni del vsakega športa. Možnosti so 50-50. Toliko možnosti, kot jih imam za zmago jaz, jih ima tudi on. En udarec je dovolj, da se kdorkoli od naju ''uleže'' na tla.

Kakšen borec je Šved?
Nekaj njegovih borb sem gledal, a sem se kasneje odločil, da je najbolje, če se z njim ne obremenjujem. Če bi se, bi svoj slog moral preveč prilagajati k njegovemu. Pomembno je, da delam to, kar znam najbolje. Sam sem najmočnejši v borbi na parterju, najslabši pa v boksu, ki je njegovo najmočnejše orožje. Sem pa opazil, da pogostokrat spušča roke, kar bom skušal s pridom izkoristiti. Bomo videli. Potrebno bo zdržati. Morda tudi 15 minut. Predal se ne bom. Če bom pretepen, se bom s tem sprijaznil in tekmecu pošteno čestital. Borbe se ne bojim. To je zgolj borba. ''Just another day in the office,'' bi lahko rekel.

Kako se športnik počuti pred vstopom v ring, iz katerega lahko pride močno poškodovan?
Prostora za strah pred poškodbami ni. Strah te je predvsem poraza. V tednu pred dvobojem veliko premišljuješ o tem. Ljudje pričakujejo veliko, zato se bojiš, da bi ring zapustil sklonjene glave. Noč pred dvobojem je malce nenavadna, težko zaspiš. Na poti v ring te nekoliko stisne, adrenalin se poviša, ampak čim stopiš vanj, vse izgine. Sicer pa je moje telo pripravljeno na vse udarce. Nekaj poškodb zagotovo skupiš v vsaki borbi, a da bi bilo kaj hujšega, se ne bojim. Če bo kakšna odprta rana, me bodo že zašili. Važno, da ne pride do kakega zloma kosti. Tisto je pa neprijetno. Sicer pa je po tekmi neugodno, če izgubiš. Veš, kje si delal napake, a jih ne moreš popraviti. Imel si na voljo 15 minut, kasneje se ne da ničesar popraviti. Predvsem pa je potrebno biti zbran vsako sekundo borbe. Vsaka nepozornost te lahko drago stane.

V profesionalne vode ste stopili pred kratkim. Kam pa sežejo vaši začetki v tem športu?
S prijateljem sva se z borilnimi veščinami v enem izmed klubov začela ukvarjati pred desetimi leti. Po dveh letih sem želel nekaj več, zato sem se preselil v klub Vale Tudo, v katerem sem še zdaj. Počasi sem tudi prevzel klub in postal njegov vodja. Neprekinjeno se ukvarjam s tem športom, doživel sem marsikaj in vseskozi napredoval. Leta 2006 sem se začel udeleževati amaterskih tekmovanj. Najprej sem nastopal po nekaterih turnirjih na Hrvaškem, potem v Sloveniji, tudi v Avstriji in tako je šlo počasi naprej. Vmes je bilo malce zatišja, saj je bilo nekaj poškodb, ob lastnih treningih pa vodim tudi nekaj skupin, zato se nisem mogel v celoti posvetiti samemu sebi. Toda zdaj, ko so začele prihajati ponudbe, sem se odločil, da bom treniral nekoliko bolj intenzivno in skušal narediti čim več.

Kakšni so cilji za prihodnost?
Če bi bil star 20 ali 22 let, bi bili zagotovo višji. Verjamem, da bi lahko prišel tudi do najvišje ravni. A pri 31 mi leta ne dopuščajo, da bi lahko realno razmišljal o čem takem. Za zdaj je cilj zmaga na sobotni borbi, potem pa me čaka še nekaj borb. Želja je tudi nastop na velikem borilnem spektaklu Art of War v Pekingu, ki je največji borilni dogodek na Kitajskem. Kaj dlje pa bom težko prišel. Vseeno je na svetu toliko borcev, ki se ukvarja s tem športov in ga obvladajo, da je potrebno biti realen. Želim si ujeti nekje zlato sredino. Mislim, da mi bo uspelo. Sicer pa bo o tem, koliko časa bom tekmoval, veliko odvisnega od poškodb. Če bi si kaj zlomil, bi mi to vzelo eno leto. Pol leta, da bi se poškodba zacelila in nato še pol leta, da bi se vrnil na prejšnjo raven pripravljenosti. Pogodbo, ki sem jo podpisal, bom opravil do konca. To pomeni, da bom tekmoval nekje do 33., 34. leta, potem pa bo počasi konec.

Finančno se vaš šport izplača?
Profesionalizma se še zdaleč ne moremo iti. Za zdaj, žal, še ne. Sam sem zaposlen kot varnostnik, nekaj mi prinese tudi klub in tako se prebijam naprej. Na teh borbah, ki me čakajo v bližnji prihodnosti, se da nekaj zaslužiti, a daleč, da bi bilo za preživetje.

Denarja ni veliko, poškodbe pa zagotovo so …
Lahko rečem, da hujših poškodb, kot je na primer zlomljena noga, še nisem imel. K sreči. Sem imel pa že zlomljena rebra, polomil sem si že skorajda vse prste, poškodoval oba komolca, imel velikokrat razbito arkado in še bi lahko našteval. A to so poškodbe, ki se razmeroma hitro zacelijo. Če si zlomiš nogo, je pa veliko težje. Takrat je premor dolg.

Kako na vas gleda okolica?
Mislim, da so nas ljudje že začeli gledati kot športnike. Počasi gre naprej. Dejstvo pa je, da to ni šport za mame. Velika večina mam svojega sina ne bi rade videle v tem športu. Meni moja stoji ob strani. Prav ji ni, a me podpira. V živo me nikoli ne gleda, ampak ko pridem po borbi k njej na obisk, me vedno vpraša, kako je bilo in seveda pregleda, ali sem še cel. (smeh) To so pač starši.

Vaše roke in noge so smrtonosno orožje. Kako se zadržite, da jih ne uporabite tudi zunaj svojega športa?
Sam nisem konfliktna oseba in pazim, da se ne zapletam v prepire. Tudi sicer so naši fantje v tem športu zato, da se tepejo v ringu in ne zunaj njega. Jasno je, da se zunaj lahko dogajajo vsakršne situacije, a pazimo, da jih je čim manj oziroma jih sploh ni. Sam se kot varnostnik pogostokrat srečujem z ljudmi, ki bi želeli fizično obračunavati, a to rešimo na profesionalen način. Sicer pa me zdaj dosti ljudi že pozna in se ne vtika vame.

Po koncu karere se bo vaš boj preselil ob ring. Status, ki ga ima v Sloveniji vaš šport, ni tak, kot bi si ga želeli.
Mešane borilne veščine pri nas sploh ne kotirajo kot šport. Tako da je težko s pridobivanjem sponzorjev. Kamorkoli prideš, ti ne prisluhnejo. Nekaj je takšnih, ki nam pomagajo, a gre za res minimalne vsote. To je krivica, saj gre za šport, v katerem je veliko garanja. Treniramo tako kot vsi preostali športniki oziroma še več. Na primer. Naši judoisti imajo veliko podporo, kar jim iz srca privoščim in vedno jih bom podpiral. A če jo imajo oni, bi jo morali imeti tudi mi. Jaz grem lahko na državno prvenstvo v judu, v boksu, Tae kwon doju in še kam, medtem ko se niti eden izmed teh borcev ne more pojaviti v ringu z menoj. Problem je tudi v tem, ker so nas že od nekdaj dajejo v koš pretepačev. Čeprav smo vrhunski športniki, ki treniramo od štiri do pet ur na dan in imamo tudi po 14 treningov na teden. Napori so res veliki. Resnično upam, da se bo kaj spremenilo v tej smeri. Potrebovali bi nekaj močnih sponzorjev, da bi postavili dve telovadnici, pripeljali nekaj dobrih trenerjev, - sam sem se moral učiti predvsem s pomočjo informacij, ki sem jih pridobival na tekmovanjih in seminarjih v tujini - , in resno zastavili delo. V ZDA je v zadnjem letu naš šport veliko pridobil na veljavi in po popularnosti celo presegel košarkarsko ligo NBA. Potencial zagotovo je. A potrebno ga bo izkoristiti. Če želimo, da bo v prihodnosti bolje, bomo morali vsi skupaj stopiti skupaj in narediti korak naprej.

Kakšni so slovenski borci? Lahko kdo pride do te ravni, na kateri je bil pred časom na teh področjih vsem znani Hrvat Mirko Filipović?
Slovenski borci so zelo nadarjeni. Čeprav smo majhni, smo Slovenci zelo dobri. Imamo kar nekaj fantov, ki bi lahko prišli zelo daleč. Počasi, ampak lahko. V našem klubu, denimo, je Bojan Kosednar, ki je svetovni prvak MMA organizacije Kombat league do 77 kilogramov. On je na dobri poti, da bi dosegel to, kar je uspelo Filipoviću. V prihodnosti si lahko od njega obetamo veliko. Sicer pa je za vse, ki si želijo uspeti, pot jasna. Potrebno je biti pošten, potrpežljiv in pripravljen na trdo garanje.

Vaš klub Vale Tudo ima kar nekaj članov in tudi članic. Komu sploh svetujete treniranje vaših borilnih veščin in zakaj?
Vsem, ki želijo biti dobro pripravljeni in zdravi. Vem, da imajo mnogi predsodke pred tem športom, prav tako mi je jasno, da se številni bojijo poškodb. A to, da treniraš, še ne pomeni, da boš tekmoval. V ring stopiš le, če si želiš, tako ali tako pa te do tja čaka dolga in naporna pot. Poškodb pa je v tem športu toliko, kot jih je pri košarki, nogometu ali kje drugje. Oziroma še manj. Zaščiten si s ščitniki in čelado. Od udarcev se na treningu zagotovo ne boš poškodoval. Lahko pa se zgodi poškodba. Narobe padeš in si kaj zviješ ali pa celo zlomiš. A to se drugje dogaja še bolj pogosto. Tisti, ki si želijo priti, naj se nikakor ne bojijo. V našem klubu so vrata odprta vsem. Mlajšim, starejšim, ženskam, moškim … Mešane borilne veščine so zelo širok šport, v katerem se postopoma naučiš vse. Od vsake borilne veščine vzamemo najboljše in počasi vse skupaj sestavljamo v celoto. V tem športu se nikoli ne naučiš dovolj. Vedno je prostor za napredek.

Utrinki s treninga:

Oglejte si celotno fotogalerijo