TEHNOLOGIJA

Zakonski par, Lawrence Kutner in Cheryl Olson, ki sta raziskovalca na Harvardski medicinski fakulteti, sta v knjigi »Grand Theft Childhood: The Surprising Truth about Violent Video Games and What Parents Can Do« (ang. Grand Theft otroštvo: Presenetljiva resnica o nasilnih video igrah in kaj lahko storijo starši), ki je izšla minuli mesec, podrobno opisala njun pogled na igranje nasilnih video iger, s čimer naj bi spremenila odnos ljudi do te med otroki priljubljene aktivnosti.

Z otroki sta se pogovarjala

»Upam, da ljudje vedo, da ne obstajajo nikakršni podatki, ki bi podpirali trditev, da video igre vzpodbujajo nasilje,« je po poročanju Reutersa dejal Kutner. Par je prišel do tega zaključka po dvoletni raziskavi o odnosu do video iger 1.200 otrok v starosti med 11 in 14 let. Ubrala sta drugačen pristop, kot večina raziskav, ki so se osredotočile na laboratorijske poskuse, kjer je bila mera agresija med drugim tudi poskus zvonjena z glasno budilko. »Kar sva storila, so raziskovalci doslej storili zelo poredko. Sliši se nenavadno, vendar midva sva se z otroki pogovarjala,« je dejal Kutner.

Ugotovila sta, da je igranje video iger na nivoju univerzitetnih aktivnosti in da je pogosto nadvse družabno.

Vendarle določena povezava z agresijo

Kljub vsemu so podatki pokazali povezavo med igranjem video iger s primernostno oznako »za zrele osebe«, kar pomeni za starejše od 17 let, in agresivnim obnašanjem. 51 odstotkov fantov, ki so igrali tovrstne igre, je bilo v zadnjem letu udeleženih v pretepu, kar je občutno več od skupine, ki ni igrala iger »za odrasle osebe, kjer je bilo takšnih 28 odstotkov fantov. Razlika je bila občutnejša med dekleti, kjer je bilo v pretep vpletenih 40 odstotkov deklet, ki so igrale igre s primernostno oznako »za zrele osebe«, v drugi skupini pa je bilo takšnih 40 odstotkov.

Kutner in Olsonova sicer priznavata, da so potrebne nadaljnje raziskave, saj podatki prikazuje samo povezave in ne vzrokov. Ni jasno ali video igre povzročijo agresijo ali nasilne igre bolj privlačijo nasilne otroke.

Video igre bi Kutner in Olsonova rada umestila v širši kontekst popularne kulture. Zaskrbljenost mnogih staršev zaradi video iger je namreč zelo podobna zaskrbljenosti staršev v obdobju, ko so se pričeli prikazovati filmi, objavljati stripi in, ko je gledanje televizije postalo vsakodnevno. V knjigi pozivata k treznemu presojanju vpliva video iger na otrokovo obnašanje. Šele redno pretepanje, slabe ocene in obsedeno igranje so lahko znaki težav.

siol.net

Foto: Reuters