TRENDI

Bi ji zdravnik verjel, če bi mu rekla, da ima živčni zlom, ali bi ji rekel, da ji je prav, ker se je obnašala kot najstnica? V trenutku je postala jezna nase in na vse svet. Pograbila je svoje stvari in odvihrala iz pisarne, tajnici je navrgla, da ji je slabo in zaloputnila z vrati. Se ji je le zdelo, ali je ujela pomilujoč pogled?
Šele v avtu se je nekoliko sprostila. Vozila je in vozila, dokler ni bilo mesto za njo in je ugotovila, da se pelje h konjem. Tja, kjer je bila z njim. Zazvonil je telefon. Vedela je, da je on in srce ji je hotelo izskočiti. Zbrala se je in zapeljala vstran.
“Ja, kaj bi rad?”
“Martina, rad bi govoril s tabo. Nekaj ti moram povedati,” je začel.
“Nič mi ni treba povedati, vse že vem! Kreten si, da veš, jaz pa ena navadna trapa! Kmet!” je zabrusila in odložila. Tresla se je od jeze, nato pa so jo polile solze. Besno je speljala naprej.
Skrbnik konjev je bil prijeten možakar poznih srednjih let, ki je brez velikih besed razumel, kaj se dogaja. Gledal jo je z očetovskim zaupanjem in jo z bodrečim nasmehom spremljal, dokler mu ni na konju izginila izpred oči.
Še vedno je bilo tako lepo, da ni mogla verjeti svojim očem. Drevesa so šelestela, sonce je poljubljalo svet pod sabo, ki se je kopal v najlepši svetlobi. Razjahala je ob potoku in se usedla v mehko travo. Iztegnila je dlan in jo pobožala, mehke bilke so vzvalovale njeno notranjost in prebudile še tako živ spomin. Solze so se ji kotrljale po licih. Ni mogla verjeti, da je bilo vse skupaj laž, le stava, preprosto ni mogla verjeti. Zaslišala je šumenje v travi, kobila se je vznemirila.
“Sem vedel, da te bom našel tukaj,” je zaslišala Alešev glas. Sedel je zraven nje. Ni se premaknila, z mešanico osuplosti in zmede je zrla vanj. “Res moram govoriti s tabo, res,” je ponovil.
“No, pa daj,” je hripavo izdavila, čeprav si je želela, da bi ga treščila po glavi.

“A veš, da še nikoli nisem poznal nikogar s tako lepimi očmi?” je začel, ko je opazil njen strupeni pogled. “Ne, resno, ampak nekaj drugega sem ti hotel povedati. Še preden sem te spoznal, sem šel stavit, da lahko spim s tabo. Prosim, ne glej me tako,” jo je proseče pogledal.
“Pa saj me sploh nisi poznal! Kaj je z vami, dedci? Halo? Misliš, da imam čas, da se grem takšne igrice, ali kaj?”
“Ne, ne, sploh ne. Samo ... o tebi je krožil nek mit, kako zelo si nedostopna in lepa in sposobna, da enostavno sploh nisem razmišljal o tej stavi kot o nečem, kar bi lahko koga prizadelo. Pač šala, priznam, grda, ampak nisem računal, da ... No, nisem računal, da mi boš všeč. Martina, na prvi pogled sem se zaljubil vate. Takoj. Se spomniš na tisti zabavi, ko sva se prvič srečala?
Kako se ne bi spomnila! Kaj ji tvezi ta tip? Ob misli, da bi lahko govoril resnico, se ji je topilo srce.
“Ja, se spomnim, in?” je bila odrezava. Žalostno jo je pogledal.
“Nič, samo to. Sram me je, da sem šel to stavit in da sem se delal norca iz tebe, ampak saj sem ga pravzaprav naredil iz sebe. Zaljubil sem se kot prvošolec. Še nikoli nisem bil tako zaljubljen! Ampak, veš kaj, priznaj, da sem ti bil tudi jaz malo všeč!”
“No, ja,” je smrknila in se zahihitala. “Čisto malo. Vsekakor ne dovolj, da bi lahko s tem karkoli počela,” je samozavestno dodala, vstala in se napotila proti konju.
“Martina,” jo je dohitel. “Martina, ne verjamem ti, poglej me, Martina.” Prijel jo je za roko. Sklonila je glavo in začela ihteti.
“Oprosti, ampak ne morem, res ne morem čez to ...” je hlipala.
“Ššš,” jo je objel. “Oprosti, Martina, oprosti, žal mi je, da sem te prizadel. Nikoli več ti ne bo hudo zaradi mene, samo še lepo, me slišiš?” Šepetal je v njene lase, v ušesa, v vrat. “Ljubim te, Martina, daj nama priložnost, zasluživa si jo.”
Pustila je, da se njegovi prsti zapletejo v njene lase in da njegove ustnice poiščejo njene.
“Prav,” je zašepetala. “Ampak ta je zadnja in edina.”
S poljubom sta zapečatila svojo ljubezen in še enkrat spolzela proti tlom, v mehko naročje nepokošene trave, njunega prvega ljubezenskega gnezda.

Konec

Foto: iStockphoto