Drugačna pripoved o drugačni dirki

Eden in edinstven Dakar

Afriška divjina je silno nevarna dežela, ki v svojih nedrjih skriva veliko skritih ter zahrbtnih pasti, prek katerih se navaden in neizkušen človek le stežka prebije brez posledic. Nepregledne saharske sipine, globoke in kamnite maroške soteske ter neskončne, z minskimi polji posute alžirske ravnice, pa zahrbtni prelazi Andov, neskončne grmičaste patagonske pampe in surova Atacama so sila negostoljubni, klimatsko in orientacijsko ekstremno zahtevni ter za človeško telo in psiho izredno nevarni kraji. Kljub temu pa se prav čez te kraje vsako leto poda peščica junakov, novodobnih gladiatorjev, ki v terenskih vozilih, tovornjakih in celo na motornih kolesih ter štirikolesnikih poskušajo kar se da hitro prevoziti 9000 kilometrov najbolj zahtevnih terenov in osvojiti laskavi naslov zmagovalca najtežjega ''off road'' vztrajnostnega relija na svetu – relija Dakar.

To ni pravljica s srečnim koncem!

David Stropnik je ob predstavitvi knjige Reli Dakar – dirka na konec sveta doživetij in pameti poudaril, da to ni zgodba o reliju Dakar kot športnem dogodku, ampak predvsem o avanturi, ki jo ta dirka ponuja. V knjigi je skozi pol milijona črk in skoraj 500 fotografijami avtor povsem razgalil ozadje te verjetno najbolj ekstremne vztrajnostne dirke, na kateri se v zares negostoljubnem naravnem okolju pomerijo tako profesionalni in amaterski dirkači. David Stropnik skozi svojo zgodbo v knjigi ponuja subjektivne občutke in objektivne kritike, predvsem pa zapletene odgovore na preprosta vprašanja: kaj, zakaj, kdo, kdaj, s čim, kako …

''Ta knjiga je nastala kot moj poskus, da del teh doživetij in podobo dirke in sveta, ki ga prečka, delim z vsemi, ki se niso upali pustiti zapeljati sanjam, obenem pa so jim gole sanje premalo. To zato ni pravljica s srečnim koncem, ampak realnost, v kateri tečejo solze, brizga blato v obraz, v kateri so ljudje krvavi pod kožo in razmišljanja niso zavita v celofan. Nekaterim to ne bo všeč in se bodo bali, da se bodo ob tem umazali sami, drugi se bodo zmrdovali nad branjem misli nekoga, ki ni nikoli zmagal na reliju ali napisal knjižne uspešnice, tretji pa bodo našli razgaljeno in kompleksno podobo dirke kot še nikoli do zdaj. Ne pa popolne resnice, saj ima ta vedno več perspektiv, podob in zgodb. Za nekoga bo preveč dirke, za drugega premalo, za nekatere bodo zgodbe preveč subjektivne, za druge premalo, za nekatere bo dirka preveč razgaljena, za druge preveč krvava. Morda je bilo kaj res drugače, morda sem drugače videl le jaz. Vsak na tem reliju ima svojo zgodbo, a vsaj zame je bilo točno tako, kot sem zapisal v knjigi,'' je svojo drugačno pripoved o drugačni dirki na knjižne police pospremil David Stropnik.

Za pristne dakarske občutke je na predstavitvi poskrbela legendarna ''Lucy''

Ob predstavitvi dakarske ''Biblije'' smo lahko vsaj delček občutkov vožnje po brezpotju preizkusili na ''off road'' poligonu v Logatcu. David je namreč znova sedel v svojo puščavsko pisarno, spalnico in redakcijo v legendarno toyoto landcruiser 75 z vzdevkom ''Lucy'', ki je kot asistenčno vozilo Mirana Stanovnika kar petkrat prevozila traso Dakarja in ima po čistih brezpotjih severne Afrike narejenih neverjetnih 40000 kilometrov. David pa je izza njenega volana o reliju poročal leta 2003, 2004 in 2006.

In kolikokrat je moral David iz peska izkopati ''Lucy'': ''Na vsakem Dakarju v povprečju trikrat do štirikrat. Najstarejša in najbolj zanesljiva ''off road'' pripomočka, lopata in vlečna vrv, sta zato obvezni del puščavske avanture.''

Dakar, Himalaja ali Mogadiš? Kje gre človeku bolj za nohte?

Ker Dakar praktično nikoli ni minil brez smrtnih žrtev, smo za oceno dejanske nevarnosti Davida tudi povprašali, kaj se mu zdi bolj nevarno: alpinistični vzpon v težki himalajski steni, poročanje z Dakarja ali pa fotografiranje paravojaških enot v somalski prestolnici Mogadiš: (smeh) ''Mogadiš vsekakor. Kajti vsi avanturisti, ki se podajamo v nevarne kraje, nekako, kljub dejstvu, da je narava lahko izjemno kruta in nevarna, nekako najlažje opravimo z njo, saj, če slednjo začutiš, se navadiš nanjo … Potem se na njene pasti lahko dobro pripraviš. Ljudje na vojnem območju pa so lahko tako zelo zlobni in nepredvidljivi, da ti nobena priprava in izkušnje tam ne pomagajo. No, tudi na Dakarju sem doživel kanček vojnega novinarstva na tisti meji med minskimi polji in oboroženimi vojaki.''

Več o knjigi pa si oglejte na spletnih straneh www.dakar.si