Dodge coronet R/T in subkultura ameriških avtomobilov V8

V nekdanji Jugoslaviji je bil fičko, v ZDA pa dodge coronet

Leto 1968. V takratni Jugoslaviji se je raja prevažala s fički, v ZDA pa so se mulci ob koncih tedna dokazovali s čistokrvnimi mišičastimi "muscle" avtomobili. Danes so to restavrirani cestni lepotci, vredni nekaj deset tisoč evrov, v takratnem obdobju pa je bil dodge coronet pravi ljudski avtomobil. Zanj je bilo treba odšteti le štiri delavske plače. Avtomobil svoje bistvo pokaže, ko ga postavimo v čas s konca šestdesetih let. 6,2-litrski motor, krepkih 300 "konjev", zapora diferenciala na zadnji osi in tristopenjski samodejni menjalnik so bili za pozna šestdeseta leta zavidljiv standard. Korak naprej je bila še različica R/T (race&track), ki se navzven ni razlikovala od klasičnega coroneta, z izboljšanimi zmogljivostmi pa je ob koncih tedna mladeničem služila za dokazovanje na lokalnih drag&race tekmovanjih. Tudi pri nas so fantje takrat s fički dirkali na Gorjance.

Trideset litrov bencina na sto prevoženih kilometrov? Pa kaj potem!

Dodge coronet R/T je torej pravi ameriški avtomobil z dušo, ki svojim lastnikom prinaša samosvoj življenjski slog. Njihov moto so rockenroll glasba, glasni in močni motorji V8 ter brezčasno uživanje na cesti. Bistvo teh avtomobilov ni v najnovejši tehniki, downsizingu in racionalni uporabi. V prvi vrsti so namenjeni cesti in spoštovanju ameriške avtomobilske zapuščine. Dejstvo, da coronet na 100 prevoženih kilometrov porabi vsaj 30 litrov goriva, ne zanima nikogar. In ob pogledu na dodgevega lastnika Blaža Šikovca lahko govorimo celo o pravi subkulturi ameriških avtomobilov V8. "Skupna sta nam rockenroll in uživanje na cesti. Vse več je zanimanja za stare ameriške avtomobile, vse več ljudi nas tudi razume." pravi Šikovec.

Strupeno zelenega dodga sta naredila logist in slaščičar

23-letni Zasavčan je dodga v Slovenijo pripeljal jeseni leta 2009 in postal njegov četrti lastnik. Avtomobil je v Chicagu našel v slabem stanju. Tamkajšnje podnebje s precej visoko vlago in padavinami je najedlo njegovo karoserijo. "Spomnim se prvih fotografij, ki sva jih sredi noči gledala z bratom in očetom. Kar prek računalniškega zaslona smo se spraševali, ali ga bomo lahko uredili," se spominja Šikovec, ki se je kleparskega znanja priučil od očeta. Skupaj z bratom Gašperjem še zdaleč nista izšolana avtomehanika. Blaž je logist, Gašper pa slaščičar.

Sončen dan, polna posoda za gorivo in prazna cesta

"Idejo za obnovo smo dobili prek ameriškega filma Hitri in predrzni. Hoteli smo restavrirati klasiko in narediti pravega moparja. Motor je tako imenovani big block, zato je pokrov motorja nekoliko dvignjen. Zasavci so zamenjali zračni in izpušni kolektor ter odmično gred. Motor ima moč okrog 400 'konjev' in temu primerno porabo goriva 30 litrov na sto prevoženih kilometrov. Pravijo, da marsikdo ne razume vlaganja v 40 let star avtomobil s tako visoko porabo. Seveda, bistvo je povsem drugje. Ob koncu tedna izkoristimo sončen dan, zapeljemo se do bencinske črpalke, do vrha napolnimo posodo za gorivo in se odpravimo na brezskrben izlet," razlaga Šikovec.

Najprej delavnica, šele nato cesta

Toda subkultura ameriških avtomobilov V8 ima kajpak tudi svojo drugo plat. Užitek je najbolj pristen, če je klasika obnovljena z lastnimi rokami in vozniku ob vsakem kilometru vrača spomine na neštete ure v domači delavnici. Tega v salonu kupljen avtomobil ne more ponuditi. Blaž je v zasavskih hribih coroneta obnovil s pomočjo cele družine. "Delovnih ur nikoli nisem štel. Na radiu smo le navili rockenroll glasbo in delali do jutranjih ur. Tudi sosedi so nam šli na roko. Če smo motor V8 zagnali sredi noči, se niso pritoževali."

Ameriški mišičnjaki ne sodijo le na Discovery

Dodge coronet je bil ameriški "fičko" s konca šestdesetih let, različica R/T pa njegova športna izpeljanka road&track. V času, ko smo v nekdanji Jugoslaviji vozili še na bone, so ameriški mulci že vozili take lepotce. Njihova vrednost je danes še precej višja kot takrat. Šikovec svojega coroneta prodaja za 30 tisoč evrov. V neposredni zasavščini ni pozabil dodati, da denarja ne potrebuje zase, temveč za naslednje projekte. V njegovi delavnici namreč že nastaja "hot rod" chevrolet freeline iz leta 1949.

"Coroneta smo naredili v pol leta. Z njim je bilo veliko dela, prva vožnja pa je bila temu primerno nepozabna. Toda ves vloženi trud se je med prvo vožnjo spreobrnil le v nepopisljivo željo po novem projektu. V stare ameriške mišičnjake smo pač vsi v naši družini zaljubljeni," razkriva Šikovec. Ob takem zanesenjaštvu kajpak ni dvoma, da ima subkultura ameriških avtomobilov V8 tudi v Sloveniji lepo prihodnost. Le zakaj bi tovrstne projekte spremljali le prek satelitskih televizijskih kanalov, če smo jih sposobni izpeljati tudi doma?