Slovenski "ležeči" policaji prestrogi

Najprej malo teorije

Promet se lahko umirja z zvočnimi in optičnimi zavorami, grbinami, ploščadmi in zamiki vozišča. Optične zavore so narisane črte, ki zaradi vse gostejše postavitve dajejo občutek, da vozimo vedno hitreje in zato voznika "psihično prisilijo" k zmanjšanju. Zvočne ovire so relativno tanki traki, ki s tresljajem in zvokom ob prevozitvi opozarjajo, da naj bi zmanjšali hitrost. Grbine pa so ovire, dvignjene nad vozišče, ki fizično preprečujejo vožnjo z veliko hitrostjo, če ne želimo poškodovati avtomobila. Te predstavljajo več kot polovico naprav za umirjanje prometa v Sloveniji. Po domače jim pravimo "ležeči policaji".

Zakaj nežne ovire niso dovolj?

Zvočne in optične ovire so namenjene obveščanju voznika, da zmanjša hitrost, če "spregleda" prometni znak. Toda mnogi vozniki "spregledajo" tudi to, zato so potrebne grbine, ki fizično omejujejo hitrost. V Tehnični specifikaciji za javne ceste Ministrstva za promet RS so te jasno opredeljene. Njihova najmanjša dolžina je nekaj metrov (2,4 metra), kar pomeni, da so normalno prevozne tudi s hitrostjo 30 kilometrov na uro. Toda očitno pravih divjakov tudi to ne ustavi. Verjetno se zato uveljavljajo tudi kratke grbine, ki grobo načenjajo podvozje avtomobila, in čeprav stojijo na mestu, kjer je hitrost omejena na 30 kilometrov na uro, onemogočajo vožnjo s hitrostjo, večjo od 10 kilometrov na uro, ne da bi poškodovali podvozje. Težava je, ker te grbine niso dosledno opredeljene in se pojavljajo v različnih izvedbah.

Kaj pravi tehnična specifikacija za ceste 03.800:2009

V osnovi imamo dva tipa grbin. Trapezne imajo med klančinama ravni del dolžine 2,4 metra in se uporabljajo na omejitvi hitrosti med 30 in 70 kilometri na uro, odvisno od naklona strmine, ki se giblje med 10 in 2,5 odstotka. Predpisana višina je 12 centimetrov. Takšna ovira je lahko tudi daljša ploščad z dolžino od 3 do 9 metrov.

Polkrožne pa so sinusoidne grbine z dolžino 4,8 metra in višino 12 centimetrov ter se jih načeloma ne uporablja na cestah, po katerih potekajo proge mestnega potniškega prometa. Da ne bi bile obremenitve na podvozja vozil prevelike, je vzdolžni nagib klančin določen z največjim dopustnim vertikalnim pospeškom 0.7 G.

Tretji tip so montažne gumirane ali litoželezne grbine, ki jih v Tehnični specifikaziji 03.800:2009 sploh ni, jih pa nedosledno opredeljuje Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah. Podobno velja za kratke betonske ovire, ki so v Sloveniji zelo raznovrstnih naklonov, oblik in dolžin klančin in zato zelo različnih, a vedno zelo majhnih prevoznih hitrosti

Praksa:

V praksi vidimo, da grbine, zgrajene po letu 2000, dosledno upoštevajo predpise. Zaplete pa se pri krajših grbinah. Te so zaradi kratkosti običajno postavljene s tako ostrim kotom klančine, da onemogočajo vožnjo s hitrostjo, večjo od 10 kilometrov na uro, ne da bi poškodovale podvozje avtomobila. Glede na to, da so postavljene na področjih, kjer je hitrost omejena na 30 uro ali 50 kilometrov na uro, je torej njihova uporaba, če že ne neprimerna in napačna, vsaj zelo vprašljiva. Težava in nelogičnost je v tem, da dolge grbine fizično ne omejujejo hitrosti vozil, kratke pa jo preveč radikalno.

Pa še to

Še nekaj v zvezi z uporabo grbin za zmanjševanje hitrosti: te namreč niso smiselne za vse vrste avtomobilov. Medtem ko se mora športni avtomobil pred njimi praktično ustaviti, lahko terensko vozilo prek njih pelje z nezmanjšano hitrostjo, ki je lahko bistveno večja od dovoljene. Podobno velja za zamik vozišča, kjer majhnim ozkim mestnim avtomobilom ni potrebno zmanjšati hitrosti (motoristom sploh ne), širokim športnim ali terenskim avtomobilom pa.