Čari dirkanja po Albaniji

Evropski Dakar

Ob besedi Albanija običajno pomislimo na zaostalo državo z bunkerji, skrito pred svetom, na čudne ženske in še bolj čudna vozila – in se v precejšnji meri motimo. Podobno velja, če slišimo za reli Albanija, le da imamo v tem primeru prav. Reli poteka v kaotičnih razmerah, komaj prevoznih kolovozih, ob prepadnih stenah visokih gora, med zasneženimi prelazi in na peščenih plažah, predvsem pa v odprtem prometu in prek povsem zapuščenih predelov fascinantne gorske pokrajine. Terenski reli po Albaniji, vsaj glede razmer, velja za nekakšno evropsko različico slovitega Dakarja.

Vsak drugi avtomobil je mercedes

Reli dirkanje po Albaniji ima na prvi pogled podobno veliko smisla kot organizacija dirke F1 na Kitajskem. A v resnici je Albanija za reli idealna. Navdušenje lokalnega prebivalstva nad avtomobili je povsem v balkanskem stilu veliko in v povprečju je kakovost voznega parka primerljiva z razvitim svetom (novih mercedesov S pa je verjetno največ na prebivalca). Po drugi strani so ceste v takem stanju, da je tudi na njih dirkanje pravzaprav že povsem terensko.

Kjer se ceste končajo v ovcah

Ena od značilnosti vzdržljivostnih terenskih relijev je ta, da hitrostne preizkušnje potekajo na cestah, odprtih za promet. Seveda ne gre za regionalne ceste, kjer potekajo le etape, ampak kolovoze in stranske poti, toda tudi tam se vsake toliko na sproti primaje kak tovornjak ali čreda domačih živali. Ker je veliko gorskih cest v Albaniji speljanih zelo prepadno, ne čudi, da je na reliju skoraj vsak dan nekaj tekmovalcev, ki so zdrsnili čez rob, z resnimi poškodbami končalo v bolnišnici.

Dirkanje tudi po strugah rek

V Albaniji imajo nekaj odsekov avtoceste, ampak sicer so regionalne ceste še najbolj podobne gorskim kolovozom z luknjami v asfaltu, nekajkilometrskimi makadamski odseki ali pa najbolje kar nekajmetrsko odsotnostjo ceste. Makadamske ceste slabše kategorije pa so bolj ali manj konglomerat skal in blata, tako da ne čudi, da so na dirki najhitrejši uničevali po dva kompleta gum na dan, varili okvirje dirkalnikov ali čakali na tovariško pomoč sredi blatnih "jezer". Del trase je speljan tudi po strugah rek!

Avtomobili niso favoriti

V takih razmerah ne čudi, da je reli Albanija eden redkih relijev na svetu, kjer so avtomobili v ozadju. Zahtevnost cest in trasa, ki marsikdaj spominja na enduro dirko, avtomobilom pač onemogoča izkoristiti prednosti, ki se pojavljajo pri višji hitrosti. Boj za skupno zmago se je tako na 1700 kilometrov dolgi dirki odvijal med enduro motocikli in štirikolesniki.

Tretjerazredne razmere in odlični dirkači

Če kdo podcenjujoče misli, da po Albaniji dirkajo le tisti, ki ne upajo ali zmorejo na večje dirke, se moti. Evropski prvak v dirkanju s quadi, zmagovalci španskih Baj in večkratni udeleženci relija Dakar to le potrjujejo. Najhitrejši med motoristi je bil tako Christian Pastori pred Victorjem Riviero in Julianom Villarubio. Med štirikolesniki pa je Slovenec Marko Jager pometel s konkurenco in do motoristom primernejših etap občasno celo vodil v absolutni konkurenci vseh vozil.

Slovenska dirka

Kar pet Slovencev se je letos spopadlo z albanskimi brezpotji. Poleg Marka Jagra, ki je z outlanderjem 1000R drugič zapored zmagal med štirikolesniki, sta na stopničkah v razredu ATV-jev stala še Edward Jerak in s 180 kilogrami najtežji dirkač Jože Zalar, ki je brez praske preživel tudi spektakularno prevračanje. Sicer pa sta se na dirki pojavila in do poškodbe oziroma okvare motocikla uspešno dirkala mariborska motorista Simon Marčič in Robert Reher. Glede na navdušenje v cilju in rezultate na posameznih etapah ju morda naslednjo leto srečamo ob boku Mirana Stanovnika na reliju Dakar.

Oglejte si celotno fotogalerijo