SVET

10. marca 2008 so se v Tibetu, ki ga je leta 1951 nasilno zasedla Kitajska in mu dodelila status avtonomne pokrajine, začeli mirni protesti proti kitajski okupaciji. Omenjeni datum namreč zaznamuje obletnico tibetanske vstaje proti kitajskim oblastem, ki so jo le-te leta 1959 krvavo zatrle.

Po štirih dneh so se mirni protesti budističnih menihov sprevrgli v nasilje, v katerem so Tibetanci požigali vse, kar je imelo kitajski priokus. »Zavojevalci«, ki so poskušali zaustaviti nasilje, so iz Tibeta izgnali tudi večino tujcev in tujih novinarjev. Zato se večina novic, ki v tem času prihaja z drugega konca sveta, začenja z besedno zvezo »kitajski mediji poročajo«.

Kdor vsaj malo pozna kitajsko zgodovino, ve, kako krvoločna zna biti kitajska oblast, ki jo je na primer v 20. stoletju zaznamovala politika Maa Zedonga. Mao, avtor znamenite Rdeče knjižice, je med drugim znan tudi kot idejni vodja kulturne revolucije, v kateri so se dogajale razne grozote, ki so podrobno popisane v Črni knjigi komunizma. Kaj pa so Kitajci sredi 20. stoletja delali s Tibetanci, si lahko preberete tudi v avtobiografiji tibetanske nune Ani-la z naslovom Zgodba o Ani-la, ki jo je v slovenščino prevedla Vera Čertalič.

Zato ni prav nič nenavadnega, če ljudje na Zahodu poročanje kitajskih medijev jemljejo z rezervo. Le kdo lahko potrdi koliko žrtev so povzročili nasilni protesti? Tibetanski uporniki so se predali. Ampak, so se predali prostovoljno, ali je kitajska policija res izvajala racije po domovih in grozila s kaznimi, če se ljudje ne bodo predali? Ali res lahko verjamemo, da je za proteste kriv dalajlama, ki poziva Tibetance, naj ne uporabljajo nasilja, Kitajce pa, naj se s Tibetanci pogovarjajo, namesto, da jih zatirajo?

Kitajske oblasti so po skoraj tednu nasilja in protestov tudi priznale, da so se protesti v prid Tibeta razširili v kitajske province, ki mejijo na tibetansko ozemlje. Pri vsem tem pa ne moremo niti mimo raznih pozivov, ki prihajajo z vseh koncev sveta, in pozivajo k bojkotu olimpijskih iger, ki bodo avgusta potekale v Pekingu. Nekateri ob tem z žalostjo ugotavljajo, da so OI ekonomsko preveč pomembne, da jih ne bi izvedli. Denar je sveta vladar …