Iranski strahovi

Pogovore je mogoče označiti kot še eno zapravljeno priložnost, da bi dosegli vsaj minimalen napredek. Iran se je hotel pogovarjati o odpravi sankcij, preostali so se hoteli pogovarjati o odpravi njegovega jedrskega programa – in na tej točki se je zadeva tudi ustavila.

AlJazeera je poročala, da se v Iranu v teh dneh stvari vse bolj dražijo, vendar za zdaj ni opaziti kakšne pripravljenosti ljudi, da bi znova odšli na ulice. Kot vedno je polno vprašanj in ugibanj, a nobenih prepričljivih odgovorov.

Iran je za Zahod že dolgo nerešljiva uganka. Vse kaže, da so Irance predolgo podcenjevali, s čimer so si že vnaprej zapravili možnost, da bi jih bolje razumeli. Na tem terenu si je med drugim tudi Oliver Stone, ki je sicer tako rad politično korekten, pošteno opekel prste. Zanimivo, pri Castru in Chávezu mu je šlo kar dobro od rok. Ravno v tem je bistvo: iranska revolucija ni taka, kakršne so bile druge. Čeprav so k njenemu uspehu veliko pripomogli tudi komunisti in liberalci, si jo je na koncu na žalost prilastil islamski fanatik Homeini, človek, ki je bil do tedaj brez vsakršne politične vsebine.

Najpomembnejša stvar, ki jo je danes o Ahmadinedžadu in njegovih tovariših treba vedeti, je ta, da gre za stare revolucionarje. Ob današnji neznanski lahkosti uporabe te besede človek mimogrede popolnoma zgreši njen polni pomen. Beseda revolucija je namreč danes vezana na neke skrajno konfuzne romantične predstave, ki obljubljajo adrenalinsko veselico. Težava je, da se s tem povsem zgreši grozljiva resnica, po kateri je revolucija ženska, ki te hoče vsega zase in terja, da zanjo zastaviš eksistenco v celoti, brez rezerve, najprej seveda lastno, potem pa tudi tujo.

Iranski revolucionarji vse to kajpada zelo dobro vedo. V primerjavi z večino arabskih samodržcev, ki imajo danes težave s spanjem, so oni enkrat tako rekoč že zaplesali krvavi ples smrti in roke do komolcev pomočili v kri. Pri tem je najbolj nerodno, da ko enkrat tako globoko zabredeš v kri, poti nazaj ni več. Ljudje začnejo postavljati vprašanja, ki terjajo odgovore, na primer o tem, kakšna je resnica o množičnem obešanju političnih zapornikov leta 1988. Ukaz zanje je dal veliki vodja Homeini, v njih pa je vsaj posredno sodelovala večina ljudi, ki danes zasedajo najpomembnejše funkcije v državi. (Homeini se je ob tej priložnosti tudi dokončno razšel z ajatolo Montazerijem, ta je našel pogum in poboje obsodil – ter na koncu ostal živ.) Skratka, ključno je, da če bodo Iranci želeli vreči teokratski režim, to vsekakor ne bo mogoče brez prelivanja krvi. Dokler torej ne bodo prevzeli nase tega strašnega bremena, bo ostalo vse bolj ali manj tako, kot je.

Ali lahko k padcu režima kaj pripomorejo sankcije? Nekateri vidijo v njih del taktike, kako političnemu nezadovoljstvu dodati še socialno. Ta taktika bi lahko dolgoročno morda celo delovala, toda težava je, da bi v tem roku Iran lahko razvil jedrsko orožje.

Glede iranskega jedrskega orožja je treba priznati, da je postalo že skrajno moteče, ko se v Evropi brez prave potrebe ustvarja strah, češ da bo avtomatično uperjeno proti njej. Tisti, ki ga širijo – predvsem ZDA – doslej zanj niso podali še nobenih prepričljivih argumentov. Dejstvo je, da Iran ni še nikoli napadel Evrope, ji tudi ni grozil, niti se ni kako drugače vmešaval v njene notranje zadeve. Obratno seveda ne velja. Upravičeno strah je lahko predvsem Izraelce in Arabce.