Bobby in Boris: Šahovska igra kot spopad emocij

Besedilo zanjo so napisali Mitja Čander, Eva Mahkovic in Dušan Jovanović, ki igro tudi režira. Kot je Jovanović povedal na predstavitvi, se je zdel "komad o šahu misija nemogoče", a zadnje čase se rad loteva neklasičnih predstav.

Po Jovanovićevih besedah je bila predstava o šahu vsekakor izziv, saj se zdi, da ta ne sodi na oder. Za šah namreč velja, da ga gledajo šahisti in ne pritegne širšega občinstva, kar sicer velja za gledališče. Glede žanra predstave Jovanović niha med zgodovinsko in dokumentarno dramo, mogoče je celo govoriti o političnem gledališču. Toda v prvi vrsti je predstava Bobby in Boris po njegovem mnenju drama o porazu.

Predstava sledi legendarnemu svetovnemu prvenstvu v šahu leta 1972 v Reykjaviku. Za naslov svetovnega prvaka sta se pomerila njegov branilec Boris Spaski (Igor Samobor) in izzivalec Bobby Fischer (Aljaž Jovanović). Prvenstvo je trajalo dva meseca in je postalo del sodobne mitologije, saj je dvoboj v času hladne vojne predstavljal tudi spopad dveh velesil, Sovjetske zveze in Združenih držav Amerike.

Čander, tudi sam izjemno dober šahist, je spomnil, da je imel šah do 90. let povsem drugačno, pomembnejšo vlogo, vse se je spremenilo, ko je človeka premagal računalnik. Toda pri šahu so, tako Čander, poleg matematike zelo pomembne tudi človeške dimenzije, kot sta domišljija in taktika. Prav intima in strasti so bile zato osnova, na kateri je gradila gledališka ekipa. Če je Fischer veljal za ekscentrika, pop ikono, je Spaski vsaj na začetku ujetnik sovjetskega racionalnega stroja. Vsi ustvarjalci pa so se strinjali, da je Spaski za dramo nemara še bolj zanimiv kot njegov ameriški tekmec. On se mora namreč posloviti od ideje, da ni več na vrhu piramide.

Tako Samobor kot Jovanović sta igro šaha na neki točki primerjala z ustvarjalnim procesom v gledališču, ko razmišljata o svojem mišljenju in spoznavata meje nadarjenosti. V predstavi oba odigrata nekatere od zgodovinskih partij, spet druge so skrajšane. Kot je dejal Samobor, so se mu med vajami partije sčasoma iz abstrakcije spreminjale v pokrajino, v kateri lahko ena poteza spremeni vse vesolje.

Dramaturginja Eva Kraševec je tudi sama poudarila sorodnosti med gledališkim in šahovskim svetom, ki ju določajo strasti ter popolna predanost. Predstava je razdeljena na tri stopnje, predstavitev igralcev, vpogleda v psihološko razsežnost in samo šahovsko igro, pri čemer igra pomembno vlogo tudi video. Avtorja videa Miha Knific in Blaž Čadež sta poskrbela, da "close-up" gledalcu približa igralčevo mimiko, pomembno vlogo pa na videu odigrajo tudi nekateri drugi igralci: Branko Šturbej kot predsednik ZDA Richard Nixon, Nina Ivanišin kot Marilyn Monroe, Davor Janjić kot jugoslovanski novinar Dimitrije Bjelica in drugi.

Kostumografinja Jelena Proković je poskrbela za kostume, ki stilizirano odslikavajo 70. leta, lektorica je bila Tatjana Stanič, ki je v tekstu opozorila na nekatere, tudi politično konotirane fraze, ki se danes ne uporabljajo več. Avtor glasbe je Davor Rocco, scenografijo pa podpisuje Vadim Fiškin.

Predstavo v Mestnem muzeju Ljubljana spremlja razstava Reykjavik v Ljubljani, ki osvetljuje "dvoboj stoletja" kot šahovsko igro v širšem smislu. Razstava obsega tudi zbirateljske primerke šahovnic, šahovskih ur in slik z motivi šaha. V.d. ravnatelja Drame Peter Sotošek Štular ob tem upa, da se bo po upadu zanimanja za šah krivulja ponovno obrnila navzgor.