V Equrni Krašovčeva in Bezjakova

Uveljavljena slovenska slikarka Metka Krašovec je ob odpiranju svoje retrospektivne razstave, ki je na ogled v Moderni galeriji, dejala, da se je ob umetniški prelomnici zazrla v svojo štiridesetletno slikarsko produkcijo in se ob tem ni želela vprašati, kaj pa zdaj. Da ne bi "zaspala", je v istem tednu pripravila odprtje razstave v Galeriji Equrna z naslovom Dnevnik. Z njim avtorica likovni javnosti in občinstvu ter hkrati tudi sebi sporoča, da je še vedno polna umetniškega entuziazma in ustvarjalnega naboja. Retrospektiva je torej le opomnik in dodatna spodbuda, da nadaljuje ustvarjanje ter avtonomno likovno zapisovanje zgodb in pripovedi.

Intimne pripovedi

Dela, ki so združena pod naslovom Dnevnik, so manjše likovne upodobitve, ki na formatu nastopajo vzporedno s poezijo. Poezija v različnih jezikih je upodobljena in nadgrajena v slikarskem mediju, v katerem prevladuje risba, ki jo Metka Krašovec neguje in izpopolnjuje že od svojih ustvarjalnih začetkov. V nasprotju z risbami, ki so nastale v času nove podobe, te slike risbe opremlja z barvnimi ozadji, na katera se naseljujejo figuralne podobe. Podobe so prepričljive, poetične, intimistične in subtilne.

Z neobremenjenim likovnim izrazom avtorica nadgrajuje vsebino dnevnika in gledalcu ponuja dvojno branje samega dela. Dvojna vsebina je prisotna tako na tekstualni verbalni ravni kot tudi na vizualni in likovni, pri čemer ne moremo reči, da so likovna dela ilustracije ali pa zgolj dopolnilo zapisanega. Tako tekst kot gole podobe človeškega telesa so podobe in misli vsakdanjega življenja, v katerem se lahko prepozna vsak od nas.

Feministične izjave

Če je Dnevnik Krašovčeve skrivnosten in poetičen, so dela Saše Bezjak vsebinsko precej bolj neposredna. Avtorica, ki se je s svojimi deli že uvrščala v feministične razstave, tudi tokrat v svoji umetniški tehniki zavzema "ženstveno pozo". Podoba v liniji je na nenapetem platnu izvezena z barvno nitjo in je direktna, skorajda agresivna ter formalno in vsebinsko ilustrativna.

Z deli avtorica raziskuje, kaj pomeni biti ženska v današnjem globaliziranem svetu, in se hkrati kot umetnica trudi kljubovati patriarhalni umetnostni kulturi. Z deli se dotika političnih in družbenih konstruktov, ekonomskih in ideoloških razmerij moči in to s spolno atribucijo v delih prenaša v vizualni in estetski predmet. Intima je tako tudi kritika na delitve spolnih vlog v družbi, kjer umetnica s preprostimi, a učinkovitimi sredstvi in postopki ruši ter hkrati utrjuje dominantni moški diskurz.

Z intimnim likovnim svetom avtorica vstopa v svet spominov in izkušenj, čustev in odzivov iz okolja, v katerem biva in ustvarja. Najbolj skrito in osebno nevidno Saša Bezjak naredi vidno, čutečo in zanesljivo. Njena platna so kot povečave malih risbic ali spominov, ki so iskreni, zaupljivi, prijateljski, materinski in neposredni. Brez zadržkov ali samocenzure umetnica predstavlja svoj svet veselja, žalosti, lastno goloto in spolne akte. V tem pogledu se dela Saše Bezjak očitno povezujejo z naslovom Metkinega Dnevnika v Galeriji Equrna, saj so tudi njena umetniška dela neke vrste vizualni zapisi iz zasebnega dnevnika. Razstava bo na ogled do 24. 2. 2012.