KULTURA

Kraljevski zapiski o Inkih Inke Garcilasa de la Vege prinašajo pronicljiv opis inkovskega imperija, medtem ko je Črna knjiga Orhana Pamuka v prvi vrsti roman o identitetah, tako individualnih kot kolektivnih.

Kraljevi zapiski o Inkih izšli pred 400 leti

Kraljevske zapiske o Inkih je na novinarski konferenci predstavila etnologinja in kulturna antropologinja Tina Volarič. Zapiski so izšli pred 400 leti, leta 1609. Avtor je potomec inkovskega kraljevskega rodu Garcilaso de la Vega, ki je v zapiskih združeval staroselsko in špansko izkušnjo. Po mnenju Volaričeve je knjiga v prvi vrsti kronika, a se hkrati ponaša z etnografskimi, filozofskimi in lingvističnimi elementi.

Avtor popisuje zgodbe iz življenja Inkov, ki jih je slišal v otroštvu. Dotika se tako politične ureditve tega imperija, gospodarstva, vsakdanjega življenja, šeg in verovanj, kot tudi španskega osvajanja. Garcilaso naj bi se dela lotil zaradi ljubezni do svoje dežele ter tudi zato, da bi Inki končno našli mesto v prepričljivih zgodbah.

Knjiga je v času perujskega odpora proti španskemu zavojevanju konec 18. stoletja doživela prepoved, ko je španski kralj Karel Tretji zapiske zaklenil pred javnostjo zaradi njihove dozdevno nevarne vsebine. Kraljevske zapiske o Inkih je prevedel Miro Bajt.

Pamukov roman se spogleduje s prvinami detektivskega žanra

Črna knjiga nobelovca Orhana Pamuka je prvi neposredni prevod iz turškega v slovenski jezik, ki ga je opravila Erna Pačnik. V središču romana je Galip, ki v Istanbulu išče svojo izgubljeno ljubezen. Njegovo iskanje usmerjajo skrivnostna znamenja, ki jih prebira iz časopisnih vrstic kolumnista in v istem obdobju izginulega sorodnika Celala.

Roman, ki se spogleduje s prvinami detektivskega žanra, je bil eden izmed glavnih razlogov za Nobelovo nagrado za književnost, ki jo je Pamuk prejel leta 2006.

Urednica Tjaša Koprivec je opomnila še na ljubezenske razsežnosti, ki jih premore roman, predvsem pa da gre za "neustrašno odo pisateljstvu".

STA

Foto: STA