Po mojem bi morala biti knjiga Jorisa Leuyendika Je res ali ste videli na televiziji obvezno branje za vse, ki želijo postati novinarji. To je nedvomno tudi priporočljivo branje za vse, ki bolj poglobljeno spremljajo dogajanja v svetu. Ne nazadnje tudi zato, da nekaterih dogajanj v svetu ne bi jemali ukalupljenih v smislu: vsi Arabci so teroristi, islamski skrajneži, teroristi in celo blazneži, Združene države, ki so pojem največje demokracije v svetu, se bojujejo proti njim in vsem, ki so še premalo demokratični ... Luyendike je na svoji koži občutil, da je tujemu dopisniku izjemno težko odkriti prave plati sistema neke države, v kateri dela in živi določeno obdobje. Nehote so poročevalci, če hočejo svojemu mediju sproti pošiljati poročila o dogajanjih, prisiljeni suženjsko slediti velikim tiskovnim agencijam in ob tem biti še objektivni. Vprašanje je, pod kakšnim političnim vplivom so te ameriške, angleške, francoske, italijanske, ruske in druge agencije. Zagotovo se v poročanju precej razlikujejo, saj se nikakor ne morejo povsem izogniti tudi interesom svojih držav oziroma politike. In spet smo pri večnem vprašanju (ne)objektivnosti poročanja. Naš novinar se je kmalu potem, ko je nastopil dopisniško delo v arabskem svetu, odrekel prepričanju, da si lahko na tekočem z dogajanjem v svetu, če slediš novicam. Ljudje prek različnih medijev spremljajo dogodke, ker bi radi svet bolje razumeli. In kako naj se posamezni dopisniki in velike agencije v deželah, kjer vlada diktatura, čim večkrat prebijejo do vseh preverljivih dejstev, če se komaj prebijejo do nekaterih drobcenih delov resničnosti, vse drugo pa se zatakne z nekaterimi filtri, kot so strah, ranljivost virov, verodostojnost izjav informantov; ne nazadnje do čim bolj natančnega odgovora na vprašanje, kaj sploh je novica. Težko je našteti merila, ki naj jih izpolnjuje dogodek, da postane novica. Najraje začenjamo novice z napadi, ugrabitvami, umori in velikimi nesrečami, saj kri pritegne občinstvo. Sicer pa je treba število mrtvih vedno deliti s številom oddaljenih kilometrov od kraja bivanja in mrtvi belci so prej vredni omembe kot mrtvi črnci in Azijci. Tudi v diktaturah, od koder piše Luyendijk, so ljudje podložni, protest in oblikovanje javnega mnenja nista mogoča, tako da veliko stvari ostane očem prikritih. Razume se, da tudi tujim dopisnikom, ki jih lahko le slutijo. Pa smo spet pri verodostojnosti. In spet smo pri začaranem krogu. Televizijskih poročil in časopisov ne moreš polniti z osebnimi vtisi in anekdotami, za katere niti sam ne veš, ali držijo in kako reprezentativne so, in celo zelo izkušeni poročevalci se večinoma omejujejo na poročila tiskovnih agencij, ki jih celo najbolj brutalne diktature niso pregnale iz svojih dežel. To niti ni bilo potrebno, saj so si agencije same nadele nagobčnik. K vsemu temu moramo dodati še tekmovanje med poročevalci. Naj za konec citiram še enega izmed stavkov iz knjige: "Ko te iz uredništva doleti vprašanje, kakšne so razmere na tvojem območju, se mu ne priljubiš najbolj z izgovorom: 'Kako pa naj vem?'"

Vse to so stvari, ki bi jih morali imeti pred očmi uporabniki novic in o katerih pošteno piše naš avtor. Ko jih bomo doumeli, ne bomo več sveto prepričani, da je vse, kar vidimo, slišimo in preberemo, čista in objektivna informacija, če o tem dvomi celo avtor novic sam. Naslov knjige Je res ali ste videli na televiziji je odličen in pove bistvo vsega, kar piše avtor in kar želi sporočiti bralcem v knjigi, ki je tudi zaradi opisovanja ljudi, pogovorov z njimi, dogodivščin novinarja in opisovanja dežel izredno berljiva in jo človek preprosto mora prebrati do konca. Z veseljem bi ji dal oceno 10, a gre za predobro delo, da bi si zaslužilo kar številčno ocenjevanje. To je bolj primerno za kakšne romane, pričujoče delo pa si bolj zasluži opisno oceno.

Janez Vedenik

Knjiga Jorisa Luyendijka Je res ali ste videli na televiziji? je vredna branja. Opisuje Luyendijkovo kariero dopisnika z Bližnjega vzhoda. Osnovno vodilo knjige je, da si ljudje pogosto zaradi pomanjkljivega ali prikrojenega poročanja medijev ustvarimo napačno predstavo o stvareh, ki se dogajajo po svetu. Luyendijk opisuje, kako je pri svojem delu stalno obremenjen z zahtevami šefov z Zahoda, ki od njega pričakujejo udarne zgodbe, naperjene proti arabskemu ljudstvu, in pomanjkanjem medijske svobode v teh diktatorskih državah. Oboje mu onemogoča objektivno poročanje in ga postavlja v vlogo popolnoma nemočne lutke. Hkrati opisuje tudi stanje v državah Bližnjega vzhoda, v katerih je korupcija ogromna težava − ljudje, ki so si kupili moč, živijo dobro, navadni državljani pa nimajo zagotovljenih niti osnovnih človekovih pravic, saj ima država nad njimi popoln nadzor. Po mojem mnenju je knjiga koristna za vse, ki želijo spoznati ozadje medijskega poročanja in pobližje spoznati življenje v arabskem svetu skozi oči Evropejca. Menim, da so take knjige koristne za boljše odnose med ljudmi iz različnih kulturnih okolij, saj nam boljše poznavanje drugih kultur omogoča, da jih lažje sprejmemo in se naučimo z njimi živeti. To pa je v obdobju globalizacije bistvenega pomena.

Andreja Lončar

Prebiranje knjige potrdi slutnje o popačeni podobi sveta, kot ga prikazuje televizija. Te slutnje so le v karikirani obliki podobne opisu stanja, ki ga knjiga podaja. Nekateri si alanfordovsko predstavljamo podobo novinarskega poročanja, kjer je snov poročanja nameščena, zrežirana ali ne odraža dejanskega stanja. In v tej točki je knjiga Jorisa Luyendijka presežek. Dokazuje, da v tej predstavi ne pretiravamo, temveč da si s takšnim domišljanjem v smislu: »saj je slabo, a tako lažno pa le ni ...« celo lažemo. Ne razgalja le podobe oddaljenega sveta, o katerem ne vemo in pravzaprav tudi ne zvemo veliko. Odsev manipulacije medijev sije tudi tja, kamor sončni žarki ne. Požiramo »novice« in prav zato, ker globoko v sebi vendarle vemo, da so zlagane, vplivajo tudi na naše življenje. Aparat je tako vsemogočen, prepleten in finančno močan, da umika ni. Televizija ne zaznamuje le našega vedenja o nečem. Določa tudi našo stvarnost, o kateri naivno predvidevamo, da teče mimo televizije.

Ni res in je res, da življenja zunaj zaslona ni?

Robert Gostinčar