Pravljica o Pepelki na slovenski način

Dejan Zavec, junak knjige in tudi sicer Junak (velika začetnica ni naključje in ne napaka), je v vseh mogočih pomenih besede TRDOBOJEC. Doma iz Trdobojcev, trd borec vseh svojih boksarskih bojev, predvsem pa zmagovalec trdega boja za boljše življenje. Avtor nas skozi 12 rund popelje skozi življenje dečka, ki se je trmasto upiral začrtani poti – življenje brez življenja v Halozah, skupaj s pomanjkanjem ljubezni, izzivov, dobrega. S svojim neustrašnim temperamentom, neskončno pripravljenostjo za trening in delo ter izjemnim srcem najde pot v svet. Ne le v svet kot geografsko kategorijo, ampak tudi v svet boksa, celo v njegov vrh. In kljub temu da svoje sanje doseže z veliko odpovedovanja, brez pomoči okolice (s svetlo izjemo nekaj prijateljev, ki jih tudi ob uspehu ni pozabil), ostane Človek z velikim srcem in postane, popolnoma zasluženo, Mister Simpatikus – borec, ki mu tudi največji nasprotniki priznavajo, da si ne zasluži nizkega udarca. Knjiga, ki izjemno pozorno opiše vse težke korake od dečka do največjega slovenskega boksarja vseh časov, na trenutke privabi solze v oči. (Avtor E. Babačič pokaže tudi v tej knjigi svojo pesniško žilico). Še posebej ob opisu ljubezni , ki jo Dejan čuti do svoje družine: žene, ki ga podpira že od takrat, ko je bil telefonski pogovor med zaljubljencema, ki sta bila zaradi treningov ločena tudi več mesecev, razkošje, in njunih deklic, ki sta vedno z njim v srcu in na majici ob prihodu v ring. Majice ne zamenja, čeprav bi si zdaj gotovo lahko privoščil veliko bolj nastopaško, svileno ogrinjalo. Ampak to ne bi bil več Dejan, Mr. Simpatikus, ki ga je tudi to, da je svoje sanje dosegel na najtežji način, oblikovalo v svetovnega prvaka.

Pravljica o Pepelki na slovenski način, knjiga, ki jo prebereš na dušek in seveda želiš, da bi sledilo nadaljevanje.

Diana Kosar

Boks kot šport, boksar kot vzor?

Per aspera ad astra, prek trnja do zvezd. To je prva misel, ki se mi je prikradla, ko sem odložil knjigo. Napisana je tako, da jo je nemogoče odložiti in se vmes posvetiti čemu drugemu. Dejanova zgodba je razgibana, začetek je presunljiv, boleč, sledi naporna in vse prej kot lahka pot, vendar je bil pravi borec že od mladih nog. Svojo pot je videl v boksu, športu, ki v Sloveniji ni imel domovinske pravice, in s srčnostjo, poštenostjo in vztrajnostjo mu je uspelo. Uspelo mu je kot boksarju, uspelo mu je pri nas uveljaviti boks kot šport, predvsem pa mu je uspelo kot človeku. Zato je tako cenjen, kar je avtorju na preprost, vendar privlačen način uspelo predstaviti tudi v tej knjigi. Vsakdo, ki jo bo prebral in še boljše spoznal njegovo življenjsko pot, pa bo držal pesti, da bo Dejanu uspelo tudi v ZDA, v središču boksarskih spektaklov. Srečno pot, Dejan!

Boris Štrakl

Da bi le imel čast nositi majico z Zavčevim portretom

Navdušen, fasciniran in zelo ponosen sem, še bi lahko našteval. Zelo občudujem Dejana in njegovo trdo delo od vsega začetka. Kako je vztrajen in je iz nič postal veliki zmagovalec. Izjemno sem navdušen nad njegovo iskrenostjo, preprostostjo in predanostjo temu, kar dela. Zato je tudi tako uspešen. Zelo mu privoščim, da ima tako prisrčno ženo in prečudovita otročka. Zares so lepa družina. V čast mi je, da sem lahko prebral to zgodbo in da imamo Slovenci takega zmagovalca, kakršen je naš prvak Dejan Zavec. Zelo si želim, da bi ga tudi osebno spoznal in da bi imel čast nositi majico z njegovim portretom. Zagotovo bom v bližnji prihodnosti obiskal kakšno tekmo našega prvaka. Hvala vsem, ki ste in ki pomagate Dejanu na poti v zgodbo uspeha.

Matjaž Selezina