SREDA 04.05.2011, 07:00

PRELISTANO: Dobra znamenja

Biblijska apokalipsa. Večni (morda tokrat dokončni?) boj med Dobrim in Zlim. Lahko eno sploh obstaja brez drugega?

Avtorja: Terry Pratchett in Neil Gaiman
Prevajalec: Boštjan Gorenc
Založba: Sanje, 2010
Cena: 33,95 € (trda vezava)

To so téme, s katerimi se na tipično pratchettovsko zafrkantski način ukvarjajo Dobra znamenja izpod peres angleških superzvezdnikov fantazijskega romana, Terryja Pratchetta in Neila Gaimana.

Angel Aziraphale in peklenski pomočnik Crowley imata kljub različnima "delodajalcema" podobno nalogo. Že vse od začetka stvarstva se vmešavata v dogajanje na tem svetu, s ciljem zagotoviti ugoden razplet za svojo stran. Čeprav sta uradno nasprotnika, se v dolgih tisočletjih vandranja po Zemlji in opravljanja dobrih del ali izmišljanja peklenskih shem (kot so na primer garancijski pogoji računalniških podjetij) med njima razvije nekaj podobnega prijateljstvu.

Ko se ob zaključku dvajsetega stoletja Nebesa in Pekel odločijo, da je čas za napovedan konec sveta, angel in demon združita sile v boju za preprečitev apokalipse. Presenečeno namreč ugotovita, da imata Zemljo pravzaprav rada. Z njenim uničenjem bi se morala odpovedati tosvetnim užitkom, ki v Nebesih in Peklu niso na voljo – Aziraphale poslušanju dobre glasbe (ker so vsi dobri skladatelji tako ali tako na strani Pekla), Crowley pa dirjanju po londonskih ulicah s svojim starodobnim bentleyjem. Ko se v zadevo vmešajo še zašuštran prihod Antikrista, štirje jezdeci apokalipse (ki jezdijo harleyje) in "vojska" lovcev na čarovnice, je oder za spektakularen razplet zadnjih dni sveta postavljen.

Sama zgodba niti ne vleče preveč, morda zaradi prevelikega števila oseb in hitrega skakanja s prizorišča na prizorišče. S tem ni prostora za podrobnejši razvoj likov, ki bi bralcu bolj prirasli k srcu. Najboljši del romana so tako duhovite domislice, ki jih kar mrgoli in ob branju katerih se večkrat na glas zasmejiš. Številne se nanašajo na britansko (pop)kulturo, ki povprečnemu slovenskemu bralcu najbrž ni tako blizu. Še sreča torej, da nekatere manj znane v opombah razložita avtorja sama, druge pa objasni in v slovensko okolje umesti spretni prevajalec Boštjan Gorenc, ki prispeva tudi kako lastno humorno opazko.

"Ti šment," je dejala ženska in komaj opazno pobledela. "Jenkiji mi niso bili nikdar kaj prida pri srcu. Dejansko so zelo prijazni, veš. To že, vendar kako lahko zaupaš ljudem, ki pri nogometu ves čas prijemajo žogo?"