PRELISTANO: Gottland

Avtor: Mateja A. Hrastar

Komunizem bo še dolga desetletja inspiracija za vse oblike umetnosti. Pa naj bo to art reciklaža ideoloških plakatov ali pa pripovedovanje skritih zgodb zgodovinskih dogodkov.

0OCENA: +0POŠLJIShare

Avtor: Mariusz Szczygieł
Naslov: Gottland
Založba: Sanje, 2012
Cena: 28,95 eura

Ravno to je knjiga Gottland poljskega pisca Mariusza Szczygieła, ki se je lotil ozadja čeških zgodb komunizma. Mariusz Szczygieł je poljski novinar, ki že od nekdaj rad šokira. Še v prejšnji cenzorski dobi je objavil serijo reportaž o poljski gej sceni s posebnim poudarkom na mladih. Kot televizijski voditelj je bil prvi v poljski zgodovini, ki je na televiziji v živo izgovoril besedo orgazem. In že ta dva podatka o njem se bereta tako, kot da bi brali njegove zgodbe o drugih.

V Gottlandu so zbrane zgodbe vidnih oseb češke pop zgodovine. Tomaš Bata, eden od sinov ustanovitelja slovite tovarne čevljev. Lida Baarova, igralka, ki je bila Göbbelsova ljubica. Otokar Švec, sin slaščičarja, ki je rad izdeloval sladkorne figurice, v zgodovino pa je zapisan kot avtor največjega Stalinovega spomenika v Pragi, ki ga le nekaj let po izdelavi skrivoma razstrelijo. Kafkova nečakinja, ki še vedno živi v isti, sedaj s turisti oblegani hiši, kjer je prebival pisatelj, a o njem ne želi govoriti. In seveda Karl Gott, zlati češki slavček, ki je poleg Vaclava Havla rdeča nit reportaž.

Vse te osebe so resnične in Szczygieł o njih piše resnične zgodbe v žanru, ki ga zmore le malo novinarjev. Poljaki imajo razvejano tradicijo pisanja literarnih reportaž. Konec koncev je njihov vrhunski avtor Ryszard Kapuściński evropski oče literarne reportaže. Če je Kapuściński svoj navdih iskal v Afriki, ga je Szczygieł našel precej bliže, pri sosedih. Adam Michnik je Szczygiełove reportaže poimenoval kubistične. Že mogoče. Berejo se v vsakem primeru tako, da jih bralec razume. Res je sicer, da ima od časa do časa občutek, da gre za fikcijo, ampak recimo da gre za podoben žanr, kot je televizijski igrani dokumentarec. Se pravi – v principu je vse res, le trilčki in drugi okraski so mogoče malce izmišljeni.

Stalin stoji na čelu sprevoda ljudi. V eni dlani drži knjigo, drugo ima na prsih zataknjeno v plašč.
Na levi – sovjetski – strani stopa za Stalinom delavec z zastavo, potem agrobiolog, partizanka, na koncu pa sovjetski vojak, ki se ozira čez ramo.
Na desni – češkoslovaški – Stalinovi strani stopajo: delavec z zastavo, kmetica, znanstvenik in češkoslovaški vojak, ki pogleduje nazaj.
Pogumni so začeli šušljati, da je to Stalin, ki mu vsi lezejo v rit.

Čeprav nismo ne Čehi ne Poljaki, podrobnosti in ozadja njihove zgodovine niso dolgočasna. Prav zaradi dodane literarne vrednosti in intimnosti pripovedi. Kljub temu pa opisujejo bizarnost časa, ko je bilo prepovedano pripovedovati. In marsikateri sogovorec, ki ga je poiskal novinar, še desetletja pozneje vseeno noče govoriti o preteklih dogodkih. V duhu časa pač.

Končna sodba

V Gottlandu so zbrane reportaže, ki se berejo kot fikcija. Resnični ljudje, ujeti v nadrealno resničnost. Igralka, ljubica Göbbelsa. Kipar, ki ustvari največji Stalinov spomenik, a se pred njegovo otvoritvijo ubije. Kafkova nečakinja, ki ne odgovarja na vprašanja. To, kar je Zgodovinska čitanka Miljenka Jergovića za Jugoslovane, je Gottland za Čehe.

Preberite še:

PRELISTANO: Izkazana ljubezen ljudstva

Presenetljiv pripovedni vrtinec, vpet v le malo poznan zgodovinski okvir ruske državljanske vojne, je poseben prav toliko kot Sibirija, ki gosti brezčasno odo ljubezni v različnih pojavnih oblikah.

PRELISTANO: Kako se ljubiti z zamorcem

Roman Kako se ljubiti z zamorcem je prvenec haitijsko-kanadskega pisca Danyja Laferrièra, ki satirično sprevrača stereotipe o črncih in "črnski kulturi".