PRELISTANO: Smisel konca
Avtor: Irena Jenko
Barnesov z bookerjem nagrajeni roman prinaša uganko spomina - zgodbo o odnosih, vpeto v vprašanje časa, preteklosti, varljivega spomina in občutka krivde. Kratka knjiga, a nikakor lahka.
Avtor: Julian Barnes
Založba: Mladinska knjiga, 2012
Prevod: Valerija Cokan
Cena: 24,94 evra
"Je na svetu kaj bolj verodostojnega od sekundnega kazalca? Pa vendar je potreben le najmanjši užitek ali bolečina, pa se zavemo vodljivosti časa. Nekatera čustva ga pospešijo, druga upočasnijo; včasih se celo zdi, da se je ustavil – vse do neke končne točke, ko zares obstane in se nikoli več ne vrne," zapiše Julian Barnes v uvodnih straneh svojega enajstega in najnovejšega romana Smisel konca, za katerega je prejel Bookerjevo nagrado.
Prav čas, spomin, preteklost in obžalovanje so teme, ki spremljajo protagonista romana, Tonyja Websterja, moškega v srednjih letih, ki ima za sabo uspešno kariero in ločitev, a dober odnos z nekdanjo ženo in hčerko. Ni pretirano ambiciozen in je "zelo redko fantaziral o izrazito drugačnem življenju od tistega, ki ga je živel", kar tudi sam bolj kot za samozadovoljnost označi za "pomanjkanje domišljije ali ambicij ali česa". V svojem povprečnem življenju se počuti udobno in prepričan je, da nikoli ni nikogar prizadel. Vendar je čas varljiv; spremljamo ga pod vtisom čustev in okrnjenega zornega kota, ki dogodke v našem spominu razporedi po svoje. Tony doživi pravo presenečenje, ko od odvetnika izve, da je podedoval dnevnik svojega pokojnega mladostnega prijatelja. Tega bralci spoznamo skozi Tonyjev spomin iz šolskih klopi, kjer se prijateljem pridruži tudi nekdanje dekle Veronica in spomin se na tem izletu po poti spominov resnično izkaže za slabega zaveznika.
Odlomek:
Ko si mlad, tudi misliš, da lahko predvidiš verjetne bolečine in potrtost, ki jih utegnejo prinesti leta. Lahko si zamišljaš, da si osamljen, ločen, ovdovel; da se ti otroci odtujujejo, prijatelji umirajo. Lahko si predstavljaš izgubo družbenega položaja, izgubo poželenja po drugih – in drugih po tebi. Lahko greš še dlje in razmišljaš o lastni bližajoči se smrti, s katero pa se, ne glede na to, kakšno družbo si si postrojil, lahko soočiš edinole sam. Vendar je vse to samo pogled v prihodnost. Ne posreči pa se ti gledati v prihodnost in si potem predstavljati, da s tiste točke gledaš nazaj. Da bi se naučil novih čustev, ki jih prinese čas. Da bi odkril, na primer, da ob tem, ko izginjajo priče tvojega življenja, izginjajo tudi dodatni dokazi, in je to, kar si in kar si bil, čedalje manj gotovo. Tudi če si vse marljivo dokumentiral – v besedah, zvokih, slikah – , lahko ugotoviš, da si skrbel za napačno vrsto dokumentiranja. Kako je že šel tisti Adrianov citat? "Zgodovina je tista gotovost, ki nastane na točki, kjer se negotovosti spomina križajo s pomanjkljivostmi dokumentacije."
Struktura zelo berljivega romana je razdeljena na prvi in drugi del, na spominjanje preteklosti med šolskimi prijatelji in prve ljubezni ter na sedanjost in samoizpraševanje teh spominov, ki ga sproži nepričakovano pismo odvetnika po zapuščinski razpravi. Temelji spomina so vedno trhli, kar ugotavlja tudi glavni junak sam, sploh če se posledic dejanj iz mladosti ne zavedamo. Protagonist Smisla konca v mladih letih Veronici očita, da se ni sposobna vživeti v tuja čustva, v drugem delu romana pa se razkrije, da je pravzaprav sam tisti, ki je preveč obremenjen z lastnim čustvovanjem, da bi lahko opazil tuje. Uganka so mu tako drugi kot sam sebi. "Ne razumeš. Nikoli nisi razumel," mu nenehno ponavlja Veronica. A bolj kot v to uganko je Tony vpet v uganko lastnega spomina in tehtanja življenja, smisel katerega je, kot na neki točki resignirano omeni, v tem, da nas pripravi na svoj konec. Spomin je stvar fragmentov in starejši kot smo, več jih je in bolj razdrobljeni so, za povrhu pa je narava spomina izrazito subjektivna.
Končna sodba:
Barnesova uganka spomina je razmeroma kratka knjiga in čeprav se bere z lahkoto, nikakor ni lahkotna. Je enigmatično popotovanje po človekovem spominu, samozavedanju in ocenjevanju "izkupička" življenja. Poseben presežek je Barnesov prepoznavni slog pisanja, ki oživi v edinstvenem subjektivnem pogledu protagonista, njegove mimobežne, nepretresljive ugotovitve o življenju pa si zaslužijo ponovno branje in predvsem kontemplacijo. Omeniti velja tudi domiseln prevod Valerije Cokan, ki se je z Barnesovimi besedili spopadla že večkrat; za založbo Mladinska knjiga je prevedla tudi njegova romana Ljubezen, etc. in Prerekanja.
Preberite tudi:
PRELISTANO: Skrivnosti javnega nastopanja
Priročnik za vsakogar, kot pravi podnaslov, je res knjiga, v kateri bo prav vsakdo našel koristen nasvet za svoj nastop - pa naj bo razgovor za službo, predavanje, intervju ali krizno komuniciranje.
PRELISTANO: Leon Afričan
Multikulturna Evropa ni nov izum. Leon Afričan, Maver iz Granade, je dokaz, da so v 16. stoletju v Evropi imeli podoben problem kot danes: stik kultur. Kako je sin merilca postal papežev kartograf?
Prelistano: Nočni zapisi 1978–1984
Nočni zapisi so resnični dnevniški zapiski interdisciplinarnega umetnika Jana Fabra, ki so nastajali v neprespanih nočeh, v katerih je ustvarjalec tudi obsesivno risal in razmišljal o umetnosti.
