Amy Winehouse – zvezdnica, odvisnica, hčerka

Avtor: D. C.

V knjigi Amy, My Daughter pevkin oče Mitch ponudi vpogled v njeno otroštvo in družinsko življenje, a večino knjige posveti njenemu boju z odvisnostjo.

0OCENA: +0POŠLJIShare

Razumljivo je, da bo knjiga, ki jo je o svoji lani umrli hčerki napisal Mitch Winehouse, nabita s čustvi, obžalovanjem in številnimi poskusi, da opere ime zvezdnice, ki je bolj kot strani glasbenih revij polnila tabloide. A za knjigo, od katere pričakujemo veliko lepih besed in zanikanja pisanja tabloidov, Amy, My Daughter razkriva tudi marsikaj temačnega. Glede na to, da je Mitch tudi sam precej komuniciral z zdaj že propadlim tabloidom News of the World, smo kar nekaj zgodb iz knjige poznali že od prej.

Še največ novega o Amy izvemo v prvem delu knjige, v katerem Mitch opisuje njeno otroštvo. Čeprav se je celo kariero borila s hudo tremo na odru, je Amy že od malih nog rada zbujala pozornost. Začelo se je s hlinjenjem dušenja sredi polnega nakupovalnega središča, kjer je pogosto tudi namerno izginila izpred oči svojih staršev. V šolah, ki jih je obiskovala, je bila za večino učiteljev preveč naporna, čeprav njeni talenti niso bili neopaženi. Kot najstnica je poslušala veliko hip hopa, s prijateljico sta ustanovili celo dekliško skupino oziroma dvojec Sweet & Sour, v katerem je bila Amy seveda Sour.

Kot bi pričakovali, Amyjin oče razmere doma opisuje kot skoraj idilične: topli družinski odnosi, ljubeče babice in petkove večerje. Seveda nam Mitch očitno marsikaj zamolči, saj sta se z ženo razšla, ko je bila Amy še najstnica, a knjiga ni namenjena dodatnemu iskanju vzrokov za pevkin propad, saj so MItcheve besede skoraj prepojene s sovraštvom do Blaka Fielder-Civila, Amyjinega bivšega moža in po njegovih besedah glavnega krivca za njene odvisnosti in težave.

Fotografije mlade Amy iz družinskega arhiva.

Winehousa tako muči dejstvo, da je Back to Black, eden najbolje prodajanih britanskih albumov v 21. stoletju, skoraj v celoti posvečen temu "izmečku". "Precej ironično, mar ni? Nikoli ne slišiš albumov, ki govorijo o dobrih ljudeh, o Gandiju ali Nelsonu Mandeli. Dobrim ljudem je morda res zagotovljeno mesto v nebesih, a nihče od njih ne bo imel albuma na vrhu lestvice, ki bo posvečen njihovim dobrim delom."

Dobršen del knjige tako opisuje Amyjino počasno propadanje, od začetkov, ko je kadila samo marihuano in na koncertih vzklikala gesla proti trdim drogam, prek kajenja cracka, hudih muk pri odvajanju in do alkoholizma, ki ji je na koncu zadalo tako hude zdravstvene posledice, da je pri 27 letih umrla. Ves ta čas je njen oče dokaj nemočno spremljal neskončno serijo vzponov in padcev, kjer je tudi sam naredil nekaj napak. Del skladbe Rehab, v katerem Amy poje, da njen očka misli, da je z njo vse v redu, naj bi se namreč nanašal na njegovo izjavo, ko so jo pri založbi prvič hoteli poslati na odvajanje. Mitchu se je zdelo, da ga ne potrebuje.

Amy, My Daughter je očetova izpoved, kjer morda več novega kot o njegovi hčerki izvemo o njem. Da je včasih prehitro izgubil živce, da je skoraj z užitkom iz hčerkine hiše metal sumljive preprodajalce mamil, da je bil tudi sam nekoliko naiven in komuniciral s tabloidi, da je morda malce izkoristil hčerkino slavo in se še sam podal na glasbeno pot. Hkrati je kot ločenec izgubljeni čas z otrokoma kompenziral z dodatnim razvajanjem in ustrežljivostjo, Amy ga je lahko celo pripravila do tega, je zanjo kupoval seksi spodnje perilo.

Čeprav so Amy dva meseca pred smrtjo zdravniki opozorili na nevarnost nenadne smrti, je izguba otroka seveda vedno šok, kar je razvidno tudi iz knjige. Mitch je Amy po smrti videl v pticah in metuljih, ki so ga spremljali nenavadno dolgo, njeno ime pa nosi tudi fundacija, ki pomaga mladim v težavah. A glede na izjemnost njenega albuma Back To Black je strah, da bi jo prehitro pozabili, odveč.