Emily Colette Wilkinson in Garth Risk Hallberg sta se leta 2009 na spletni strani The Millions lotila težke naloge: težkih knjig. Gre za knjige, ki so zaradi svoje dolžine, sintakse, sloga, strukture ali splošne čudaškosti naporne za branje. Lahkotno branje otežujejo tudi eksperimentalne tehnike ali abstrakcije. Naloga je seveda nehvaležna, saj se bodo vedno našli bralci, ki bodo dejali: "Saj knjiga ni težka, le dovolj pameten/pametna nisi, da bi razumel/a." A kljub nehvaležni nalogi sta zdaj sestavila lestvico desetih najtežjih knjig, ki sta jo objavila v Publishers Weekly.

Djuna Barnes – Nočni gozd

Po mnenju Dylana Thomasa je Nočni gozd eno od treh najboljših proznih del, ki so jih napisale ženske, medtem ko je T. S. Eliot dejal, da Nočni gozd od bralca zahteva nekaj, kar običajni bralci romanov niso pripravljeni dati. Nočni gozd je knjiga o idejah, zbirka monologov in opisov, k branju pa bi vas po mnenju avtorjev lestvice moral pritegniti lik dr. Matthewa Danteja O'Connorja.

Jonathan Swift – Zgodba o sodu

Težavnost tega romana naj bi bile neskončne reference, ki so bile zastarele že v Swiftovem času in zaradi katerih je ob branju treba prebrati stotine opomb. Težaven naj bi bil tudi pripovedovalec, za sifilisom oboleli norec, ki namerno otežuje razumevanje zgodbe.

G. W. F. Hegel – Fenomenologija duha

Eno najpomembnejših del moderne filozofije naj bi bilo po mnenju avtorjev lestvice in številnih študentov povsem nerazumljivo brez dobrih opomb, spremnih besed in navodil za branje. Heglovo delo je težavno tako zaradi same vsebine kot tudi zaradi terminologije, ki jo uporablja. Morda si za ogrevanje privoščite najnovejše Žižkovo delo o Heglu.

Virginia Woolf – K svetilniku

Prepletanje ločenih zavesti je krivo za težko razumevanje del Virginie Woolf. Bralci se pogosto pritožujejo nad tem, da je težko slediti, kdo je kdo, kdo je kaj rekel in kdo si je kaj mislil, a skrivnost naj bi bila prav v tem, da se prepustimo branju in pustimo, da nas knjiga odpelje, namesto da se obremenjujemo s podrobnostmi.

Samuel Richardson – Clarissa

Knjiga Samuela Richardsona je sicer tudi fizično težka, saj ima 1.500 strani, in če je zgodba bolj plitka, naj bi bilo psihološko ozadje toliko bolj globoko. Richardson je bil mojster psiholoških romanov, ki ga po mnenju Wilkinsonove in Hallberga še nihče ni prekosil.

James Joyce – Finneganovo prebujenje

Dolgo, zgoščeno in lingvistično zapleteno delo naj bi bilo izjemno nagrajujoče, če se naučite, kako ga brati. To seveda ne pomeni, da je skrivnost v branju esejev ali razprav o knjigi, temveč da knjigo berete na glas, vsak dan po 25 strani, in pri branju poskušate brati z irskim naglasom. Tovrstno branje naj bi vas spravljalo ob pamet in hkrati ganilo. Končali naj bi v štirih tednih.

Martin Heidegger – Bit in čas

Heideggerjevo temeljno delo je izšlo leta 1927, v njem pa se filozof med drugim loti zgodovine metafizike, človekove biti in smrtnosti. Poleg težke tematike, neologizmov in seveda poskusov postavljanja temeljev znanosti o tem, kaj pomeni biti, je del težavnosti knjige tudi v tem, da je bila mišljena kot prvi del širše celote.

Edmund Spenser – Vilinska kraljica

Tudi Spenserjevo delo Vilinska kraljica je samo na pol dokončano, a bolj kot to branje verjetno otežuje oblika, saj gre za ep, v katerem je na stotine popolno zloženih kitic, po vrhu vsega pa gre za alegorijo. Kot zapiše Hallberg, je sam že med branjem pozabil, v čem je bistvo zgodbe, a nekatere podobe iz epa so v njem ostale za vedno.

Gertrude Stein – Nastanek Američanov

Gertrude Stein je za delo potrebovala devet let, sama pa ga je primerjala z Joyceovim Uliksesom in Proustovim Iskanjem izgubljenega časa, čeprav so bili kritiki manj navdušeni. Hallberg jo opisuje kot zdravilo za plitkost spleta, čeprav priznava, da se je loti vsako poletje, a ker vmes seveda pozabi, o čem govori, mora vsakič začeti znova. Neki kritik jo je označil za prvo katastrofo modernizma.

Joseph McElroy – Ženske in moški

Gre za megaroman, enega od bolj fascinantnih podžanrov postmodernizma. Avtorja lestvice ga postavljata ob bok knjigam, kot sta J R Williama Gaddisa in Mavrica težnosti Thomasa Pynchona. A Ženske in moški je daljša in zaradi edinstvenosti proze tudi težja. "Temperamentna, topla in človeška s poudarkom na sintezi, ne pa na analizi," sta zapisala avtorja lestvice.

Preberite še:

Paulo Coelho: Joyceov Ulikses je "škodljiv" za književnost

Brazilski pisatelj Paulo Coelho zavrača modernistično književno klasiko irskega pisatelja Jamesa Joycea. Epsko pripoved sodobnik označuje za delo "sloga zaradi sloga".