"Gledališče je kot malo gradbišče. Projektanti, zidarji, krovci ... ene take pridne mravljice smo, ko ustvarjamo predstavo."

Se spomnite prvega "klika", ki je sprožil vaše zanimanje za igro, za nastopanje?

Ne vem, ali je šlo ravno za en klik, vem pa, da mi je bilo nastopanje vedno v užitek in zabavo. Odrecitirati pesem pred celim razredom ali na šolski predstavi je bilo v primerjavi z matematično kontrolko mala malica. Da bom igralka, ko bom velika, je bilo zame samoumevno. Sem pa pred akademijo zavila še na slavistiko, da si "popestrim" življenje.

Kako vam je uspel vaš prvi nastop? Kakšen je bil odziv občinstva?

Bila sem najboljša veverica, mami in ati pa najbolj ponosna starša.

Za katero vlogo ste najbolj garali in ali se trud, ki ga vložite v vlogo, in odziv javnosti običajno skladata ali ne?

Gledališče je kot malo gradbišče. Projektanti, zidarji, krovci ... ene take pridne mravljice smo, ko ustvarjamo predstavo. Postavljamo dom, ki bo zatočišče za vse, in osreči nas, če ljudje prihajajo k nam. Včasih se izide, drugič ne. Ampak važno je, da ne nehamo zidati!

Kakšen tip vlog vam je najbližje in zakaj?

Nesmrtno življenje Henriette Lacks, pa Ko je oslica zagledala angela Nicka Cavea, Filozofija Andyja Warhola, Uganke Andreja Rozmana Roze ... Nikoli samo ena.

Katera knjiga je trenutno na vaši nočni omarici, kateri CD v CD-predvajalniku in kateri film v DVD-predvajalniku?

V CD-predvajalniku pa že lep čas samo otroške pesmice. DVD? Mala kraljična, Stripi, Bali, Bacek Jon ... ah, ti otroci.

Ali so pravljice v trenutnem življenjskem obdobju stalnica na vašem večernem urniku? Kakšen je vaš odnos do klasičnih pravljic, ki nauke učijo zelo "na nož", brez olepševanja? Ali ste zagovornica pravljic brez "krvoločnih" zapletov?

Pravljice so del mojega poklica, s pripovedovanjem pravljic v živo sem začela z ekipo Za dva groša fantazije in to potovanje še kar traja. Ljudje jih radi poslušajo in potrebovali jih bomo vedno bolj. Sicer pa priznam, da sem s cmokom v grlu Leni pripovedovala zgodbo o siroti Jerici. Del, ki govori o tem, kako ji je mačeha izkazovala "ljubezen", sem, priznam, preskočila. Morda drugo leto naprej.

Po rojstvu druge hčerke se vračate v igralske vode. Kakšna so vaša pričakovanja? Kaj trenutno pripravljate?

Že od poletja veliko delam in počutim se zelo dobro. Končali smo s snemanjem drugega dela Gremo mi po svoje, posnela sem nova nadaljevanja risanke Nodi, precej je študijskega sinhroniziranja ... In v tem ritmu želim nadaljevati vse do začetka jesenskega študija v gledališču. Trenutno pa pripravljam Lolo Brino za njene prve korake v vrtec.

Utrinek s snemanja drugega dela uspešnice Gremo mi po svoje, kjer Sabina Kogovšek Zrnec igra vlogo stroge in nepopustljive inšpektorice.

Kako ocenjujete kulturno bero v Sloveniji?

Sledim ji bolj virtualno. Glede na število razstav, festivalov, ki se dogajajo po Sloveniji, od gledaliških, plesnih, lutkovnih, glasbenih, projekta EPKa v Mariboru, knjižnih izdaj, se zdi, da je ustvarjalna moč pri nas neusahljiva. Veseli me, da umetnost ne kloni pred krizo, politiko, državo, in spoštujem vse ustvarjalne ljudi, ki stojijo za tem.

Katerega umetnika najbolj cenite in zakaj?

Uf, preveč jih je. Cenim ustvarjalce z vseh področij, ker umetnost ni ena sama, je sinergija energij, ki so si raznorodne. Navdihujejo me ženske ustvarjalke Svetlana Makarovič, Szymborska, Kamila Volčanšek, Madonna ... moje igralske kolegice. Pogled pa pogosto usmerjam v Dalija. Že dolgo me spremlja.

Polona Požgan Štorman: Po tridesetem prerasteš čas vzorništva

Polona Požgan Štorman je priljubljena jutranja radijska voditeljica, ki ji je govorjenje oziroma komunikacija najbližja umetnost.

Sanja Doležal: Odkar ga ni, je vse drugače

Pevka legendarne skupine Novi fosili o življenju brez glasbenega in življenjskega sopotnika Nenada Šarića, pa tudi o preprekah na glasbeni poti in šestkratnem ponavljanju izpita iz statistike.