Obrazložitve Prešernovih nagrad

Kostja Gatnik

Kostja Gatnik

Njegov opus zaznamuje razpiranje pojma vizualnega in vizualnih komunikacij zadnje četrtine 20. stoletja. Njegovo slikarstvo, grafično oblikovanje, ilustracije in fotografijo združuje izjemna inteligenca in redko izpostavljena visoka merila kvalitete v neizprosnem samonadzoru.

Gatnik je bleščeče vstopil na likovno prizorišče skozi popart in hiperrealizem. V poznih 80-ih letih je presenetil s poudarjeno osebnoizpovedno in refleksijsko poetiko. Njegovo likovno urednikovanje Tribune je pomenilo odskočno desko v kompleksnost popkulture. Med ustvarjalci svoje generacije je posebej zaslužen, da so diskurzi o privilegiranih umetnostnih medijih v zadnji četrtini 20. stoletja postajali irelevantni. Talent in kvaliteta se nanje ne moreta ozirati. Nenehno je bil navzoč s karikaturo, stripom, plakatom, ovitki nosilcev zvoka, knjižno opremo in ilustracijo par excellence.

Slikarski opus je pokazal izjemoma, temu pa botruje Gatnikova brezkompromisnost v zasledovanju popolnosti in kvalitete. V prvi vrsti je sijajen risar. Njegova inteligenca se kaže v ekonomičnosti črte, obvladovanju, ponotranjenju in vzpostavljanju dialoga z izbranimi stilnimi obdobji novoveške likovne tradicije. Njegova poteza je zanesljiva, natančna, kritična, pogosto humorna, ironična in tudi samoironična. Z njo je obvladal grafično oblikovanje, strip in še zlasti ilustracijo, ki jo odlikuje širok razpon žanrov, predvsem pa poseben dar, da ne nagovarja samo ozko opredeljene ciljne publike. Vsakogar očara, modri, razsvetljuje, pa naj gre za risano ali slikano podobo.

Njegove fotografije razodevajo občutljivost slikarske optike tudi v tej zvrsti. Gatnik je že pred desetletji začel spreminjati predstave o umetništvu, ustvarjalnosti, likovnosti in področju vizualnih komunikacij. Utemeljitev je napisal Andrej Smrekar.

Mateja Rebolj

Mateja Rebolj

Vpogled v novejšo plesno zgodovino nam pokaže, da v Sloveniji ni plesalke ali plesalca, ki bi uspel v svoj opus z enako mero umetniške odličnosti zajeti tako širok spekter različnih gibalno-plesnih in sodobnih scenskih estetik kot Reboljeva. Kot baletna solistka SNG Opere in baleta Ljubljana je odplesala vrsto vlog klasičnega baletnega repertoarja, kot sta Giselle in Odette iz Labodjega jezera.

Že v 70-ih letih je začela kazati nagnjenost k modernizaciji baletnega vokabularja in težnje po vnosu avtorskih prvin v klasični režim koreografije. V tem smislu je njen baletni vrhunec srečanje z modernimi težnjami koreografa Milka Šparembleka. Njeno umetniško ustvarjanje pa je domov v resnici prispelo leta 1985, ko sta v njeno življenje vstopila retrogradno Gledališče sester Scipion Nasice s Krstom pod Triglavom in produkcija Plesnega teatra Ljubljana. S prelomom preko avantgardnih, modernih, postmodernih in sodobnih plesnih tehnik se ji je razprlo polje tega, kar je mogoče gibalno in plesno utelesiti. Od srede 80-ih let je svojo plesno ustvarjalnost vpisala v sodobne koreografije Ksenije Hribar, Matjaža Fariča, Sinje Ožbolt, Mateje Bučar, Mareta Mlačnika in Magdalene Reiter.

Zaradi vrhunske plesne discipline, tehnike in domišljije njeni nastopi gledalca vselej nagovorijo od tam, kjer se plesne forme podrgnejo ob svoj metafizični rob, in zaradi tega njena diskretna avtorska drža učinkuje enako vrhunsko tako v klasičnih kakor tudi modernih in retrogradnih koreografskih formatih, tako v strogih koreografskih režimih in strukturah kakor tudi v plesnem gledališču, konceptih, performansih in participatornih dogodkih. Osrednje mesto pa zavzema njeno temeljno srečanje z retrogardno in kozmo-kinetično umetnostjo Dragana Živadinova.

V Obredu poslavljanja v kozmonavtskem centru Jurij Gagarin v Rusiji je za 20 sekund zalebdela v antigravitacijskem polju in s tem uresničila ultimativno utopijo plesne zgodovine: plesno telo premaga silo teže in se dotakne svoje lahke neskončnosti. Na tem mestu se njen plesni opus iz vsote vrhunskih umetniških del spremeni v presežno in samostojno umetniško delo, ki je v zgodovini plesne umetnosti nemara brez primere. Utemeljitev je zapisal Rok Vevar.

Miklavž Komelj

Miklavž Komelj

Pesniška zbirka Nenaslovljiva imena govori o velikih stvareh. Pravzaprav ne govori, ampak je o velikih stvareh. Še natančneje: ni o velikih stvareh, ampak je sama po sebi velika in vseobsegajoča stvar. Mogočna in hkrati drobna knjiga: protislovje je tu le navidezno.

Komeljeva poezija jemlje dih in obenem zadržuje sapo. S slehernim vdihom zaobjame celoto, a pri tem ne odpihne niti najmanjšega drobca. Ob Nenaslovljivih imenih bomo morda začeli verjeti v vzporedne svetove. Vsak naelektren otroški las, vsaka črepinja je vesolje zase; ne v prenesenem pomenu, kot bi rekli učitelji, ampak zares, kot bi rekli otroci, je zapisala Katarina Marinčič.

Peter Musevski

Z radostjo igranja in ustvarjanja vlog, ko v sebi išče različne podobe in razgalja svojo dušo, svoj um in srce ter s poglobljenimi in izostrenimi pogledi dramskega ali filmskega lika, pa naj bo to Ojdip ali Kralj Lear, Norec, Sosed ali Edi, do potankosti razpira svoja občutja, razveseljuje občinstvo, ki s spremljanjem življenjskih zgodb uprizorjenih likov z njimi sočustvuje, sodoživlja njihove usode. To lahko pri občinstvu doseže le velik igralec, kakršen je Musevski. Do sebe je neprizanesljiv, človeško razgaljen v vsaki igralski upodobitvi posebej.

Peter Musevski

Nepozabne vloge je odigral v filmih o ljudeh, ki živijo med peklom in nebesi: Kruh in mleko, Slovenka, Za vedno, Jaz sem iz Titovega Velesa. Sodi v vrh svoje umetniško izjemno ustvarjalne igralske generacije. Prav tisto, kar v svojih igralskih kreacijah zamolči, in način, kako zamolči, je resnica, podobna oni, ko spregovori. Preprosto začuti vrhunske umetniške presežke: skromnost, človeško toplino, srečo, je zapisala Mojca Kreft.

Aldo Kumar

Ljubezen in navdih do glasbe je zarana črpal iz ljudske pesmi in zborovskega petja pa tudi skozi bogato in doživeto posredovano umetniško izkušnjo svojega srednješolskega učitelja glasbe Maksa Pirnika. Po študiju na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je izpopolnjeval pri mojstrih poljske avantgarde: Boguslawu Julienu Schaefferju, Krzysztofu Meyerju in Wlodzimierzu Kotonskem. Za razliko od vrste stanovskih kolegov Kumarjevega ustvarjalnega sveta nikoli niso obrzdale kake šole, slogi ali zvrsti.

Kumar je eden redkih slovenskih skladateljev, ki jim čas prinaša vedno širšo paleto zanimanja: za različne sloge, zvrsti in žanre. V najbolj žlahtnem pomenu besede Kumar razvija klasično umetniško tradicijo z izjemnim občutkom za sodobne funkcije glasbe: kot čiste umetnosti na koncertnem odru, kot pomemben gledališki medij in tudi kot ključne prvine filmske umetnosti, je zapisal dr. Leon Stefanija.

Barbara Cerar

Barbara Cerar

Nagrado prejme za igralske vloge, ki jih je v zadnjih dveh letih ustvarila v ljubljanski Drami: Gillian v Barnesovih Prerekanjih, Lucindo v Jovanovićevih Plejbojih, Kasandro v Ajshilovi Oresteji in za glavno vlogo/vloge v Barčici za punčke Milene Marković. Cerarjeva je med najvidnejšimi dramskimi igralkami današnjega slovenskega gledališča. O tem zanesljivo priča dolga vrsta zanimivih, polnih, duhovito in kompleksno zasnovanih figur, ki so nastajale tako po klasičnih kot po sodobnih literarnih predlogah.

Cerarjeva je energična, duhovita in domiselna igralka, enako prepričljiva in očarljiva v različnih odrskih žanrih − tako v stari visoki tragediji kot v moderni komediji in groteski. Enako zanesljiva in celo bravurozna je v vseh mnogovrstnih elementih igralskega izrazja v širokem razponu med govorom, gesto in gibom, je zapisala Darja Dominkuš.

Andrej Rozman Roza

"Širiti polje svobode, in to na zabaven način, je moj osnovni namen," je dejal pred nekaj leti. V naravi umetnosti je, da širi svobodo, toda širiti jo na način, ki vzbuja ugodje in smeh, je dano le redkim umetnikom. Rozman počne to s pomočjo literature in gledališča že trideset let.

Andrej Rozman Roza

Svojemu bogatemu knjižnemu opusu, namenjenemu predvsem otrokom, tudi najmlajšim, je nazadnje pridružil Uganke 100+1, z eno več, kot jih je zmogel veliki Oton Župančič. Odrasle pa najraje pripelje v svoje gledališče enega, kjer jim kot humorist, satirik in zlasti parodik, ki se dotika aktualnih slovenskih skomin in bolečin, postreže s svojimi dramskimi besedili, svojo režijo in svojo igro. Navdušil je z libretom za pop-rock opero Neron in z gledališko predstavo Najemnina ali We are the Nation on the best location. Zaradi Rozmanove umetnosti je ljubljansko Trnovo že dolgo kraj veselega imena, je zapisal Peter Kolšek.

Maja Delak

Niz plesno-gledaliških predstav, ki jih je kot koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja ustvarila v zadnjih dveh letih, je umetniški dosežek, ki kristalizira izjemno kvaliteto in samosvojost njenega plesnega ustvarjanja. V predstavah preigrava in prehaja vloge, ki nam jih dodeljujejo konvencije spola, družbenega statusa, statusa umetnika in celega niza s sodbami in predsodki določenih navideznih samoumevnosti.

Presežnost njenega plesnega "vesolja" leži v inventivnem umetniškem jeziku, ki spregovori tudi o nečem, kar je velikokrat zamolčano: politiki spola, položaju ženske v kulturnem, socialnem in političnem kontekstu sodobnega plesa in umetnosti nasploh v Sloveniji. Odmevnost njenih predstav je izvrstna točka za priznanje njene izjemne kreativnosti, je zapisal dr. Tomaž Toporišič v utemeljitvi. Vse zgornje utemeljitve so delno okrajšane.