Gašper Troha: Festival Vilenica bi se lahko odprl še bolj

Kaj boste kot novi vodja festivala Vilenica osebnega pridali festivalu?

Letošnji festival je bil, preden sem prišel, že napol pripravljen, zato ga bom speljal v takšni obliki in v smeri, kot je bil zastavljen. Sam menim, da je Vilenica zelo dober festival že sedaj. Je največji slovenski festival in tudi eden bolj prepoznavnih v Evropi. Zame, kot za nekoga, ki je festival opazoval od strani, je bilo presenetljivo, koliko tujih avtorjev pozna festival. Ta ima velik ugled, zato korenitih sprememb ne potrebuje.

Ideje za naprej seveda imam, vendar je prezgodaj, da bi govoril o njih. Poleg tega festival ni zasnovan kot individualna pobuda direktorja. Tukaj je žirija Vilenice, ki jo sestavljajo veliki poznavalci predvsem literature Srednje Evrope, in če bo prišlo do sprememb, se bodo zgodile na podlagi razprave in konsenza tako z žirijo kot z upravnim odborom Društva slovenskih pisateljev, ki festival organizira.

Sam menim, da je vedno možnost za izboljšave in dopolnitve, za razmislek o tem, kaj bi festival lahko bil in kaj bi lahko prinesel našemu prostoru. Tak mednarodni festival bi lahko bil tudi neka oblika promocije slovenske literature v smislu, kot imajo denimo Angleži British Council ali Nemci Goethejev inštitut. Na Slovenskem namreč institucije, ki bi skrbela za medkulturne stike in spodbujala prevode, nimamo, imamo pa nekaj festivalov, na katere pride ogromno tujih avtorjev, pa tudi nekaj založnikov, prevajalcev in drugih strokovnjakov. Tu bi se lahko vzpostavili ti stiki, ki sicer že obstajajo, a ne na veliko in ne načrtno.

Bo Vilenica, ki primarno velja za srednjeevropski festival, še naprej ohranjala ta srednjeevropski značaj?

To je ena od dilem, ki se pojavljajo. V sklopu festivala bomo letos ob jubileju v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo fotografskega in drugega dokumentarnega gradiva o vileniškem festivalu, ki bo pripovedovala o razvoju festivala skozi zgodovino. Festival se je namreč začel kot srečanje pisateljev z obeh strani železne zavese, ki je imelo rahlo političen predznak. Zbrali so se predstavniki zahodnoevropskih narodov, za katere se je zdelo, da jih druži skupna zgodovina. Že v 90. letih pa so začeli prihajati na festival tudi gostje z drugih kontinentov. Vendar pa je festival, čeprav se je močno širil, kljub temu ves čas ohranjal predznak srednjeevropskosti.

V veljavnem statutu festivala je srednjeevropskost samo še stanje duha, stanje odprtosti, tolerance, spodbujanja različnosti. Ker festival poteka v Sloveniji, je naravno, da na njem sodelujejo avtorji iz Slovenije in iz držav Srednje Evrope, ki so nam jezikovno blizu, poleg tega pa so tu še gostje z drugih kontinentov. Festival je sicer že precej odprt, čeprav sam menim, da bi se lahko odprl še bolj.

Srednjeevropski predznak festivala pa je smiselen tudi zato, ker je tako založnikom in strokovnjakom s področja literature takoj jasno, da bo na festivalu predstavljen izbor avtorjev iz regije, hkrati pa seveda festivala ni nujno omejevati le na Srednjo Evropo. Sicer pa se tudi drugi slovenski festivali, denimo Dnevi poezije in vina na Ptuju, večajo in se ne zapirajo regionalno. Kar pa se tiče nagrajenca, je ta vedno iz držav Srednje Evrope.

Želite, da bi šel festival bolj med ljudi ali da bi ostal nekako "eliten"?

Festival ima bazo v Lipici, ki je sama po sebi tak simpatičen in romantičen kraj, ki pa je popolnoma izoliran od večjih središč. Če bi želeli delati festival, ki bi bil namenjen najširšemu občinstvu in če bi stavili na čim večje število obiskovalcev, bi ga morali preseliti v eno od večjih središč. Po drugi strani Lipica omogoča festival, ki ni eliten, je pa namenjen predvsem tistim, ki se poklicno ukvarjajo z literaturo, to je pisateljem, založnikom, kritikom in drugim literarnim strokovnjakom. V sklopu festivala v Lipici potekajo mednarodni komparativistični kolokvij, sestanek literarnih posrednikov in okrogle mize, namenjene predvsem pisateljem.

Ne želimo iti v elitizem ali v populizem, ampak iščemo ravnovesje med obema. Lipico je potrebno na eni strani čim bolj izkoristiti za strokovni del, drugi del festivala, ki je namenjen najširšemu občinstvu, pa že poteka po nekaterih slovenskih krajih, poleg tega smo že več let prisotni tudi v italijanski Gorici. Imamo literarna branja, pri katerih pa bi bilo potrebno razmisliti o njihovi obliki oziroma o tem, koliko avtorjev publika še prenese. Ali je bolje, da bere sedem ali osem avtorjev, ali pa je bolje, da je avtorjev manj in da ostane čas za pogovor. Zaenkrat se ta dva koncepta prepletata. Imamo predvečere na sedmih lokacijah po Sloveniji, na katerih se predstavi po eden ali največ dva avtorja, imamo pa tudi branja v Lokvi, Hruševju, kjer nastopi po šest do sedem avtorjev. Sam menim, da je, ko govorimo o najširšem občinstvu, bolje manj avtorjev in zraven pogovor, morda tudi glasba.

Menite, da bi bilo potrebno festival popularizirati tudi s tem, da bi nanj pripeljali velike zvezde svetovne literature?

Ob letošnjem Festivalu Literature sveta - Fabula 2010, ki je gostil velika imena, kot sta denimo Herta Müller ali Daniel Kehlmann, smo doživeli, da so bila ta literarna branja zasedena že več dni vnaprej. To kaže, da bi festival moral težiti k temu, da v Slovenijo pripelje velika imena. Velikost in tradicija mu to tudi omogočata. Je pa festival seveda tudi priložnost za predstavitev avtorjev, ki so v tujini morda ravno tako popularni in cenjeni, a še niso prevedeni v slovenščino in zato pri nas niso dovolj poznani.

Vsekakor pa je naše vodilo literarna kvaliteta. Koliko nam to uspe ali ne, je drugo vprašanje. Nihče od nas pri sedanji literarni produkciji ne more do potankosti poznati evropske literarne scene, zato se zanašamo na konzultante v tujini, na prevajalce, člane žirije. Izbor je tako včasih bolj, drugič manj posrečen. So pa festivali seveda tudi priložnost, da predstavljajo slovensko literaturo v tujini.

V slovenskem prostoru so literarni festivali lahko tudi vez med tujo literaturo in slovenskimi založniki. Vilenica je to v zadnjih letih postala z antologijami. Letošnja predstavlja valižansko literaturo in morda bo kateri od 25 avtorjev, ki so zastopani v njej, koga navdušil do te mere, da bo deležen izida samostojne knjige pri nas. Za naslednje leto pa načrtujemo antologijo turške literature.

Menite, da Slovenci vedo za Vilenico?

Ime festivala vsi poznajo, vprašanje pa je, če so bili kdaj na kakšnem dogodku. Ob letošnji 25. obletnici festivala smo prišli do ocene, da je festivalske dogodke v tem obdobju obiskalo 60.000 ljudi.

In kakšen je proračun festivala, koliko znaša velika nagrada Vilenice? Ste letos občutili posledice gospodarske in finančne krize?

Proračun festivala letos v celoti znaša okrog 240.000 evrov, v kar je vključen še projekt v okviru Ljubljane - svetovne prestolnice knjige, to je Literarni večeri z nagrajenci Vilenice, in dvoletni evropski projekt Bberi me v živo, ki združuje štiri festivale in za katerega smo dobili evropska sredstva. Velika nagrada je vredna 6300 evrov.

Kar pa se tiče sponzorjev, so sicer prispevali nekoliko manj sredstev, manj so za festival prispevali tudi razni inštituti in kulturni centri. Festival ima, kar se tiče financ, trdno osnovo in možnost za nadaljnji razvoj.

Kakšna organizacijska ekipa vam pomaga pripraviti tako velik festival?

V ožji ekipi smo štirje. Dva vseskozi delava za festival, tu pa sta še dve dekleti, od katerih ena ureja zbornik, druga pa skrbi za logistiko, komunikacijo s sponzorji in podobno. Ko gre za samo izvedbo festivala, se ta ekipa poveča na osem do deset ljudi.

Kaj boste kot novi vodja festivala Vilenica osebnega pridali festivalu?

Letošnji festival je bil, preden sem prišel, že napol pripravljen, zato ga bom speljal v takšni obliki in v smeri, kot je bil zastavljen. Sam menim, da je Vilenica zelo dober festival že sedaj. Je največji slovenski festival in tudi eden bolj prepoznavnih v Evropi. Zame, kot za nekoga, ki je festival opazoval od strani, je bilo presenetljivo, koliko tujih avtorjev pozna festival. Ta ima velik ugled, zato korenitih sprememb ne potrebuje.

Ideje za naprej seveda imam, vendar je prezgodaj, da bi govoril o njih. Poleg tega festival ni zasnovan kot individualna pobuda direktorja. Tukaj je žirija Vilenice, ki jo sestavljajo veliki poznavalci predvsem literature Srednje Evrope, in če bo prišlo do sprememb, se bodo zgodile na podlagi razprave in konsenza tako z žirijo kot z upravnim odborom Društva slovenskih pisateljev, ki festival organizira.

Sam menim, da je vedno možnost za izboljšave in dopolnitve, za razmislek o tem, kaj bi festival lahko bil in kaj bi lahko prinesel našemu prostoru. Tak mednarodni festival bi lahko bil tudi neka oblika promocije slovenske literature v smislu, kot imajo denimo Angleži British Council ali Nemci Goethejev inštitut. Na Slovenskem namreč institucije, ki bi skrbela za medkulturne stike in spodbujala prevode, nimamo, imamo pa nekaj festivalov, na katere pride ogromno tujih avtorjev, pa tudi nekaj založnikov, prevajalcev in drugih strokovnjakov. Tu bi se lahko vzpostavili ti stiki, ki sicer že obstajajo, a ne na veliko in ne načrtno.