Letošnja Rožančeva nagrada Miklavžu Komelju za eseje Nujnost poezije

Prejemnika Rožančeve nagrade so razglasili po literarnem večeru v Španskih borcih. Poleg nagrajenca so bili nominirani še Andrej Medved, Aleš Berger, Ivo Svetina in Peter Kolšek.

Komelj združuje svetovljanstvo z domoljubjem in svetovno zgodovino

Žirija, v kateri so bili Edvard Kovač kot predsednik, Jelka Ciglenečki, Barbara Pogačnik, Milček Komelj in Miha Pintarič, je v obrazložitvi zapisala, da Komelj v esejih Nujnost poezije (Hyperion, 2010) ne poskuša skriti izzivalnosti svoje poezije, ampak svoj stil hoteno izpostavlja; v svoje zapise dosledno vnaša načelo paradoksa. Bralec bo težko soglašal z vsemi miselnimi bravurami avtorja, užival pa bo v sozvočju njegovih idej, pa tudi v disharmoniji njegovih miselnih obratov, saj se prav v tem kaže umetnost njegovega peresa. Odlika knjige je tudi, da združuje svetovljanstvo z domoljubjem in svetovno zgodovino. Avtor je po oceni žirije vsekakor intelektualno zanimiv in umetniško dovršen.

Komelj se prireditve ni mogel udeležiti. Nagrado mu bodo podelili v soboto, 24. septembra, na Trubarjevi domačiji na Rašici.

Kovač: Presenetljivo je, da človek ne ve, ali govori pesnik ali intelektualec

Predsednik žirije Kovač je Miklavža Komelja označil kot iskrivega pesnika, ki se je tokrat lotil esejev. V nagrajeni knjigi je pokazal, da je zrel; pokazal je veselje nad poezijo, ki pa ga izraža na intelektualen način. "Presenetljivo je, da človek ne ve, ali govori pesnik ali intelektualec, zato lahko sklenemo, da govori človek, ki je oboje," je dejal Kovač.

Pred razglasitvijo je Kovač vodil pogovor z nominiranci za nagrado, ki so tudi prebrali odlomek iz svojih nagrajenih del. Odlomke del Komelja in Medveda, ki se nista mogla udeležiti nocojšnje literarnega večera, je prebrala Ifigenija Simonović, Rožančeva nagrajenka leta 2009.

"Svetovljani, ki stojijo kritično pred slovensko literaturo"

Kovač je vse tri navzoče esejiste označil kot svetovljane, ki stojijo kritično pred slovensko literaturo, vendar brez predsodka, da so Slovenci. Sicer kar štirje od letošnjih nominirancev pišejo o umetnosti.

Medvedova knjiga Pictura poesis prinaša vrsto esejev o osrednjih slovenskih slikarjih in kiparjih druge polovice 20. stoletja. Besedila izpričujejo Medvedov pretanjen posluh za formo in vsebino likovnih umetnin. Kolškova knjiga Vaserkeber prinaša z ironijo začinjena, duhovita in stilistično izbrušena krajša besedila, ki pripadajo klasičnima novinarskima žanroma, komentarju in kolumni. Svetina pa je v knjigi Med smislom in nesmislom nabral spise o poeziji.

Svetina: Pisanje poezije je užitek, razmišljanje o poeziji pa askeza

V pogovoru so se dotaknili različnih tehnik pisanja in "pripomočkov". Berger je med drugim omenil, da mu "topla ironija služi kot požarni zid pred virusi razčustvovanosti", Kolšek se poslužuje paradoksov. Zdijo se mu "priročna retorična figura, da se neko problematiko spotakne, s čemer se razkrije neka nova vsebina". Svetina pa je dejal, da je zanj pisanje poezije užitek, medtem ko je razmišljanje o poeziji askeza.

Lani je nagrado za najboljšo esejistično knjigo zadnjih dveh let prejel Peter Kovačič Peršin za delo z naslovom Vrnitev k Itaki: Slovenci v procesih globalizacije. Kot lanskemu nagrajencu mu je bila nocoj dana uvodna beseda. V kratkem nagovoru je osvetlil lik Marjana Rožanca, ki ga po njegovem mnenju označujejo lastne besede "človek živi iz protislovja za protislovje". Rožanc je bil po opisu Kovačiča Peršina "izrazita dihotomična osebnost, razpeta med nasprotja, ki jih razume kot ogledala - drugo drugemu. Zato je ves čas v neizprosnem soočenju s seboj in z resničnostjo sveta, človeka, njegove eminence in transcedence".