Metka Krašovec

Pripoved o umetnosti prejšnjega stoletja med mnogimi moškimi imeni dopolnjujejo le redke umetnice. O ženski umetnosti je pri nas prva študijsko in poglobljeno začela govoriti Marina Gržinić, raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU. Avtorica se skupaj z Aino Šmid že od leta 1982 ukvarja z videom, ki vsebinsko temelji na političnih in socialnih vprašanjih in ne toliko na feministični problematiki. S feministično problematiko se v našem prostoru zares in najbolj očitno ukvarja le Aprilija Lužar.

A zmotno bi bilo tudi dela avtoric v razstavi Kontinuitete in prelomi preprosto umestiti v polje medijsko različnih feminističnih praks, čeprav ne moremo zanikati, da so dela vseh umetnic le raziskovanje slikovne površine in podobe v njej. Hkrati gre tudi za del raziskovanja in preizpraševanja, kaj pomeni biti ženska in hkrati tudi umetnica.

Tanjo Špenko

Med prvimi slikarkami se srečamo v obdobju visokega modernizma s Tanjo Špenko. Slikarka s svojo obliko nadgrajuje vsebino, kompozicijsko razgibanost pa lahko primerjamo z izvotljenim slikarskim telesom, kjer se zdi, kot da niti v prostoru predstavljajo skrito okostje slike. Delo se namreč prek enovite slikovne podlage razpenja v prostor, prek niti na levo in desno stran platna. Telesnost predmetnega sveta je s tendencami 70. let tudi Tanja Špenko preselila v sam medij in predmet umetniške kreacije. V svojih delih je avtorica napredno iskala in v umetnostnem mediju reševale mnoge likovne probleme.

Tišina iz leta 1979

Pri Tišini Metke Krašovec gre za realistični videz, ki si to le želi biti in je zavedno popačen s potenciranjem oziroma popačenjem perspektive. Pri Krašovčevi bi podobe lahko brali kot ikone puste vsakdanjosti, ki s pomočjo intenzivnih barvnih izbir zaživijo do skrajnosti psihadeličnih vizij. Slikarka je v množini vsakodnevnih pogledov izbrala svojega in ga poustvarila na novo, drugačnega, avtorsko in likovno zanimivega. Ekspresiven in dramatičen predznak sliki daje tudi usmerjena svetloba s pripadajočimi sencami, ki spominja na skrivnostni in nadrealni imaginarni prostor, ves čas pa je sledila tudi umetnostnim trendom in bila na nek način od njih tudi odvisna.

Adriana Maraž

Suzuki na majici

V grafiki je kot umetnica zastopana naša najpomembnejša grafična umetnica Adriana Maraž. Grafiko je umetnica študirala pri Riku Debeljaku in Božidarju Jakcu. Med drugim je bila članica Grupe 69 in se v sedemdesetih s svojim delom uveljavila po tedanji Jugoslaviji in tudi po svetu. Sama je v tehniki barvne jedkanice in akvatinte poustvarjala predmetni svet, v katerem je iskala resnico in se izogibala zaigranim, ponarejenim učinkom lažnega blišča. Del tega razmišljanja in odstiranja resnice je tudi razstavljen grafični list Suzuki na majici. Blagovna znamka, ki se je nenadoma znašla na umetnostnem kosu, ni bila presenečenje, saj je bila Maraževa pogosto zelo kritična do sodobne potrošne družbe, kar je z grafično izurjenostjo prenašala v svoj izrazni medij.

Preberite tudi:

Ženske v Kontinuitetah in prelomih

Delež umetnic v kanonizirani razstavi Kontinuitete in prelomi je zanemarljiv. Redke so ob umetnikih prav tako krojile našo likovno zgodovino.