Skozi jutro je proti mestu drselo kolo. Ženska je vneto pritiskala na pedala in vsake toliko časa na rami popravila rjavo usnjeno torbico. Lase ji je razpihalo v levo in desno, skozi ušesa, ki jih je počasi načenjal mraz, ji je šumel naproti prihajajoč brenčeč zrak. Pogled ji je večkrat ušel proti gori, za katero je to jutro le slutila prve sončne žarke, meglice so se tam na nebu lenobno, koprenasto premikale proti jugu, ravno tako, kot so dnevi prehajali iz meseca v mesec, od počitnic proti zimi, od pomladi v jesen.
Vsak dan enak dnevu.
Kot bi bili utirjeni v krožno pot speljanih kolovoznih tračnic.
Kot da bi po njih potovala z voli, vpreženimi z vozom, polnim sena.
Vsak dan je v službo prišla prva.
Ključ v ključavnici je zarožljal vedno enako, še dišalo je zmeraj le po papirju.
Pisma, paketi, brzojavke, dopisnice, telegrami.
Vse se je vrtelo na vrtiljaku poznanega, nič več domačnega, saj se je z leti naveličala brskanja med znamkami, srečkami in telefonskimi karticami, da ne govori o položnicah in bančnih računih.
Neskončne številke, nikoli končana zgodba, kisli obrazi ljudi, ki so morali po opravkih ravno na pošto.

Kolo je parkirala za stavbo poleg kante za steklo in odklenila vrata, rahlo načeta z rjo.
V kovinsko omarico je odložila torbico in jopo ter šla površno skozi lase, ki so na poti dobile indijansko obliko frizure. Morda bi bilo bolje, če bi okrog čela zavezala zloženo ruto ali šal, saj je vedno imela občutek, da zgleda precej neurejeno, kot bi se počesala z grabljami.
Iz torbice je vzela mobitel, čeprav je že vnaprej vedela, da je nihče ne bo poklical, in tudi sms sporočila ne bo prejela, ter deodorant, s katerim je vsako jutro poskušala prikriti vonj po potu, ki ga je pridelala na kolesu. Potem je skoraj na pamet odprla omarico in v džezvo do roba nalila vode. Sladkor bi lahko stresala po občutku, saj je roka že skoraj samodejno preštela število potrebnih žličk.
Vedno enako. Vedno eno in isto.
Še kava se ji ni nikoli potresla, kot sodelavki Zinki, in skodelice tudi ni razbila nobene. Vlasta je samo v enem tednu razbila tri kozarce in dve skodelici, da so se ji vsi nasmihali, češ, koliko krstov bo pri njeni hiši.
Krst?! Krščen matiček!
Nje pa nihče ne mara!
Še tisti škilavi Joško je na kavo povabil šepavo Julko, čeprav je vedno govoril, da bo ostal stric, kot njegov stric Marko.
Naj bo pobarvana v rjavo, rdeče ali kodrlajstasto, naj ima zlikane ali ondulirane lase, naj bo oblečena v dekoltirano bluzo ali oblečena v kratko krilce, naj bo modro tiha ali čebljava,
nima sreče.
Vedno ista pesem, vedno isti refren vsakdana, ki jo peha od plače do plače, od enega prostega vikenda do drugega.
Če bi pletla šal dolgočasja, bi ga lahko večkrat ovila okrog zemeljske oble.

Tudi to jutro ni obetalo nič drugačnega.

Druga za njo je v službo prihitela Marija, ki je najprej pohitela v sanitarne prostore, kjer so imeli ogromno ogledalo, ki je pomagalo polepšati ženski obraz. Počakali sta še Vlasto in urin kazalec je prihitel do osme, ko so obiskovalcem odklenile vrata.

Danes je razporejena na blagajniško mesto, a je niti malo ne gane.
Vdano, kot plavajoč trs na vodi, je sedla na svoje mesto in vklopila gumb nasmeha na obrazu, da so prihajajoči ugibali, kako tej ženski uspeva ohranjati optimizem.
Tapkala je po tipkovnici računalnika, odpirala in zapirala predal z denarjem, dvigovala telefon, in sem ter tja pogledovala skozi okno, ki jih je zastirala prosojna zavesa. Ljudje so se počasi pomikali k njenemu okencu in ji podajali račune in bančne kartice, da skoraj opazila ni, kdaj se je ura pomaknila k času za njeno malico. Ravno, ko so se v njenem trebuhu začeli zbirati želodčni sokovi lakote, ki so v svobodnem taktu mrmrajoče krulili lačno pesem, je prostor nenadoma grozeče umolknil.
Neverjetno!
Kot bi se nenadoma znašla v globoki kraški jami, polni teme in groteskne tišine strahu!
Kot tornado je do nje prihrumel visok moški, pokrit z najlon nogavicami.
»Denar!« je siknil skozi redke zobe in s pištolo udaril po pultu.
Obnemela je sredi niča, otrpnila kot mrzlo mrzla kača, oslepela in oglušela, kot bi se njene biti dotaknilo hudičevo prekletstvo.
»Zmigaj se, baba!« je spet zarohnel velikan, ona pa si je nekje v podzavesti zaželela postati nevidna v zrnu peska.
K vragu vse skupaj! Naj bo spet navaden dan. Sončen ali deževen!
Naj lije kot iz škafa, naj jo premoči do kosti, da se bo lahko ogrela ob krušni peči!
Kje so vsi? Zakaj nikogar ne vidi?
V tej jami ni bila še nikoli.

Zunaj so utripale modre luči, reševalno vozilo je vklopilo sireno.
Nič več ni bilo tako, kot bi moralo biti.
Na nosilih so nesli okrvavljeno žensko, obrnjeno na bok. Roka ji je bingljala kot električen zvon, kot da bi v pozdrav mahala mimoidočim firbcem, ki so se množili iz minute v minuto.
Bele halje so tekale sem ter tja, moški v modri uniformi je s trakovi »stop policija« obkrožil stavbo, v daljavi so tulile sirene in troblje.
Vse je vršalo in hrumelo.
Nad sosednjo stavbo je v krogih švigala lastovka.
Namesto poznane pomladi, je v malo mesto prinesla leden srh.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.