Svoje življenje si sama obrnila na glavo že v povojnih letih, čeprav še vedno polena pod noge mečeš njemu, ki te je zapeljal iz tvojih čudovitih in plodnih ravnin v to puščobo, v to sobo k Oknu. Krivde tako ali tako ne prevzameš, ker ne veš kaj je to, ker jo sladko utapljaš. Nič, res nič sprememb? Kaj so te naučila vsa ta leta? Kako te je spremenila ta meja? Pokrajina ? Ljudje?

Zaznamovalo te je Okno in to veš tudi sama, samo Okno! To je tvoja svoboda, ljubezen in prekletstvo. Okno, ki ga zapreš le ob nevihti, nalivu in dežju. Ob vetrovih in burji uživaš, spomniš se na povojna leta, ko si letela. Kot otrok številne družine, z rodovitne zemlje, si se preživljala z delom na velikih posestvih, kjer si ga spoznala. Njega, ki te je v dolgih poletnih nočeh zapeljeval, vabil na zmenke, na dolge sprehode po žitnih ravninah na drugem koncu Koromandije, kjer nisi poznala mraza, snega in lakote. Hranil te je z ljubeznijo besed o svoji zemlji, bližini Italije in sorodnikih z lirami. Spomin ti je uhajal v tvojo ravnino, revščino, številno družino, male brate in sestre … le stran si želela, pozabiti, biti samostojna, gospodinja – Gospodarica! Besede so te grele in božale …. o lepem kamenju, rodovitnem polju, prostranem gozdu, oknih z razgledom in večni ljubezni. Premagana si bila v trenutku, čeprav si tega nisi priznala in si ne priznaš še danes, ker si vedno imela prav Čarna!

Ljubezen te je pripeljala na novo mejo - na cesto Reka – Trst in kmalu si ugotovila, da je na tej zemlji le trgovanje vir preživetja, vir življenja, glavna krvna žila. Prišla si v pomladi, bogato so te pozdravila žitna polja, travniki polnih cvetic, ptičji orkester. V poklon in pozdrav so se sklonile rdeče, sočne in strastne češnje, kot tvoja ljubezen. Raj! Saj to je raj! Pomislila si na Juliško – »Juliška to je raj« , so misli hitele na drugo mejo! Narava je slavila tvoj prihod, njegova familija - tašča te je sprejela. V vasi je veljala za posebno,drugačno »kšeftrco«.

Nisi se udomačila , »užance« v teh krajih so drugačne, drugačne…. Vojna je pustila sledi. Vas je skromna, majhna, brez velikih kmetij, sama si se priženila v eno večjih. Primanjkovalo je moških – gospodarjev – posledice je pustila vojna. Tudi pri vaši družini je bila samo Ona – tvoja tašča: gospodinja, kmetica, mati družine, kuharica in glavna. Jutra po poroki so postala enolična, počasi so bledele besede o Koromandiji, o ljubezni sočni kot češnje v poletnem juliju. Ko se je mati »ujutrila« je dala navodila, rada si imela prostrana polja, žito, krompir, buče, deteljo; ljubila si gozdove in njegove plodove: gobe, praprot, borovnice in listje; vedno si želela ven… Čarobnega zimskega jutra, v čistem miru, na polju se je poigravala le burja, bila je kraljica zime med kamenjem in vodo, je obrodila tvoja ljubezen, obrodila je čudovito in krepko dekle, tvoj ponos in upanje, tvojo naslednico. Nisi dala fanta – sina, novega gospodarja, vsi so ga želeli in razočarala si na vseh straneh meje.

Ljubezen je kopnela kot zimski sneg, z novo pomladijo se ni rodila ni več obrodila. Stiki in pogovor so zamrli, pogledi upanja so se sklenili z brezupom in se v novi zgodnji pomladi začeli utapljati! Premagana si bila v trenutku, čeprav si tega nisi priznala in si ne priznaš še danes Čarna. Vedela si kam to pelje, zaprla si se kot male brinove jagode in se obdala z iglicami.

Juliška je pogosto mislila nate z nasmehom na obrazu, imela je še lačnih ust za katere je morala poskrbeti: eni doma, drugi v Avstrijo, Slavonijo. Bila so mnoga in lačna. Tvoja usta so bila sita – belega kruha, kolin in doma pridelanih dobrin. Ne ti ne tvoj otrok in niti tvoj mož niste občutili lakote. Mati je poskrbela za vse, trgovala je z Zamejci, prodajala dobrine: jajca, meso od domačih kolin, kure, nabrane dobrine. A tvoje je bilo le polje. Nisi se znašla v tej odprti grudi, v tem jeziku, v tej eksploziji čustev. To ni tvoj svet! Zapisala si se polju, senu, otavi, žitnim bilkam …. Ljudem si se zaprla kot brinove jagode, lačne ljubezni sonca, svetlobe, radosti in dobrobiti. Zrla si skozi Okno in želela Juliški sporočiti Resnico!, zrla si skozi Okno in si v mislih risala svoje prostrane ravnice, bučna polja, zlato –ravno pokrajino. Slike iz otroštva, slike neizmerne revščine, a polne toplih barv ljubezni. Kaj je raj? Kje je raj? Nisi pripovedovala, nisi zaupala – nikomur, občudovala si svojo ljubezen, svojo »šinjorino« , tudi ona ni stisnila iz tebe niti kapljice! Največ o tebi povedo češnje in žito na polju.

Ob svetlem večeru je s polno luno v vas prišla - v tvojo vas - v tvojo Koromandijo - neznanka: sama, umazana, temna, močnih rjavih las, suhica, postavna z izrazitimi ženskimi oblinami – rodovitna, čeravno lačna. Lačna belega kruha in dela –priložnosti, da se izkaže. Naglas jo je izdal, kajne Čarna! Premagana si bila v trenutku, čeprav si tega nisi priznala in si ne priznaš še danes Čarna. Vedela si, vedela si! In ko so spraševali gospodarji in vaške čenče si se zaprla, zaprla kot »drnjula«. Žar njenih oči je govoril tvoj jezik! Oči, ki so v tvoji duši udomačile pekel … Peče, gori večni plamen! Usta te ženske so bila le lačna, kako si želela, da jo kdo nahrani, da bo to le postanek, da bo to le trenutek!

A ljudje so veliko stradali na cesti Reka – Trst, navajeni so bili prihodov »strancev« trgovali so v vseh smereh od Bistrca do Reke in od Reke do Trsta in kar je najpomembneje cenili so par pridnih delovnih rok. In gospodar je prepoznal v neznanki delovno ženo, katere usta te niso izdale in zadale nove bolečine. Katere usta so želela le hrane in priložnosti za kakšen dinar, ker je na drugi strani meje čakal otrok. Čarna, Čarna vedela si za vse to. Iz obilja nisi dala, nisi bila kot svetopisemska žena, ki je imela le dva novčiča in jih delila, vedela si ter mirno zrla skozi tvoje Okno. A svet, ki se je sedaj tam ponujal ni bil le topel in ljubeč iz tvojih ravnin, bil je plamen, plamen, plamen … Videla si smeh in solze, videla si radost in žalost, videla si rojstvo in smrt, videla si premike, videla si otroke, videla si sinove in hčere in videla si dom ter družino, a zate je bil to le plamen, plamen, plamen v duši. Oči, ki so v tvoji duši udomačile pekel, so spremenile pogled tvojega Okna, tvoje svobode! Nisi več mislila na Juliško! na Resnico! na raj, o tem se nisi več spraševala, ker si vedela, da ravnica pozna Resnico!

Mati je za vas odlično skrbela, gradilo se je novo moderno gospodarsko poslopje, šinjorina se je odselila v mesto v šole. V mestu se je zaljubila in izpolnila svoje poslanstvo, domov pripeljala gospodarja, ti si dobila vnuka. Premagana si bila v trenutku, čeprav si tega nisi priznala in si ne priznaš še danes Čarna. Vedela si, vedela si! Med luninimi menami in letnimi časi je zbledela obljuba ljubezni in nitke družine niso postale nikoli vajeti. To je bolelo in boli, začela si jih utapljati. Pod eno streho šest različnih duš s svojo bolečino, čisto nepovezanih. A ti, ti si močna Čarna, ostalo je Okno, tvoja svoboda, tako si upala, dokler nisi na drugi stran opazila: da raste novo dvorišče, skromen dom in nova družina, ki si jo želela preprečiti. Sebično si želela, da bo to le bežen postanek v tvoji Koromandiji. Srčno si želela, da je ne bi sprejeli! Preko brinove jagode in drnjule si otopela kot kamen. Okno se je spremenilo, nudilo je le pogled v pekel. Boli še danes, ko sklonjena starka sedi pod njim in gleda družino.

Mož je dokončno utopil svojo žalost! Mati, ki je za vas skrbela se je poslovila. Šinjorina je prevzela gospodinjstvo, stara si Čarna za polje in gozd. Tudi pred njima si se zaprla, ne ljubiš ga kot v mladih letih, ker je ne želiš srečati. Ne želiš vprašanj vaških čenč in vaških gospodarjev. Kako sama si na tem svetu, odeta v črnino. Ne želiš si več videti žitni ples na polju ter priklona češenj, ker je bolečina prehuda. Odeta v črnino se utapljaš ob njem – le tvojem Oknu. Radost in bolečino prinaša pogled. Mir v srce prinaša le lastovka, ki se vrača k tvojemu oknu, ni te pozabila, spremlja te od ravnic do vasi na cesti Reka – Trst.
»Si srečna ali nesrečna,« te vprašam Čarna. Si sama sebi odpustila? Naglas jo je izdal, kajne Čarna? Premagana si bila v trenutku, čeprav si tega nisi priznala in si ne priznaš še danes Čarna. Vedela si, vedela si! Žar iz njenih oči je govoril tvoj jezik ! Oči, ki so v tvoji duši udomačile pekel … Peče, gori večni plamen! Na tvoj odgovor čakam že petdeset let in več, v vsem tem času Čarna ti preberem iz oči, da boli duša, da jo razjeda. Vidim, da komaj čakaš zapustiti vas ob cesti Reka – Trst in se vrniti v barvite in tople ravnice v objem k Juliški! Želiš si izbrisati tiste temne oči, želiš si pozabiti naglas, želiš pozabiti na žar oči, ker si zatajila svojo kri.

Odeta v črnino, čakaš ob Oknu na novo pomlad in lastovke. Kako radostna bo ta pomlad ob cesti Reka – Trst.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.