Stopala so se mu ugrezala v mehko plast svežega snega, ki ga je vztrajno prebadal z vnemo tisočih sterilnih kovinskih igel, s katerimi je že vrsto let svojim pacientom gnal strah v kosti. Naredil je še nekaj stopinj v belem polju in nato padel na tla. Otrpnil je od mrazu. Na misel se mu je še vedno vračala njena slika.
Ne! Samo še malo. Zmorem to!
Pa se je ponovno postavil na noge, ki so se mu tresle, kakor šiba na vodi, in le s težavo nadaljeval. Vedel je da ga tam čaka ona. Kljuboval je ostremu mrazu poznega januarskega dne in mu na hladno srce polagal besede, da jo je za vsako ceno pripravljen ponovno najti. Kdo je ona?
Narejena je iz papirja, njen nasmeh je iz lesa izklesan.
Nekoč mu je pokazala pravo pot in dejala, da mora od tod naprej sam. Bil je že predolgo brez nje. Želel si je še enkrat začutiti njen opojni vonj, ko mu bo stekla v objem in ga poljubila na lice s svojimi polnimi rdečimi ustnicami. Že sama misel na njo ga je hrabrila in mu vlivala pogum, da je lahko nadaljeval. Kaj bodo njene prve besede ob ponovnem snidenju? Mar ga bo oštela, ker je tako lahko pozabil na njo in izbrisal vse sledi, ki so na prašnih policah nakazovale, da sta nekoč bila eno? Ali bo morda samo ovila svoj mezinec okoli njegovega in ga vodila skozi noč?
Le še malo in ura bo polnoč.
Previdno si je utiral pot in se grabil za tanke veje zimzelenih dreves, vsakokrat ko je začutil, da počasi izgublja tla pod nogami. Kljub temu, da ga je kruta zima po dolgih urah hoje že dodobra ovila v svoj plašč in da so mu ustnice že povsem pomodrele, ni tisti trenutek čutil zbadajoče bolečine. Preveč je bil utrujen in izčrpan, da bi karkoli čutil. Najverjetneje bi se mu počasi tudi srce ustavilo, ko se ne bi vsake toliko spomnil neznanke, katero je nekoč prekleto dobro poznal, in s tem povzročil glasno bobnenje v prsnem košu. Po venah se mi je pretakala topla kri, segreta od vseh sladkih skupnih noči preživetih na plaži Copacabane.
Oddaljila sta se, tega se je zavedal. Predobro je poznal ta scenarij, ki ga je vsakodnevno bral pred spanjem. Minila so že dolga leta tega, kar ji je na uho zašepetal, da se tudi njuna skupna pot bliža koncu. Kako se je to zgodilo? Tudi sam ni bil več prepričan. Vedel je le, da se je zgodilo v trenutku. V enem mesecu, v enem dnevu, lahko bi rekel, da tudi v eni sami minuti. Pravzaprav si je še vedno zapomnil tisti deževni jesenski dan, ki je povzročil to kruto resničnost. Nič več ni slišal valov na plaži južnega dela Rio de Janeira, marveč očetov globoki glas, ki ga je vabil, da se ponovno vrne nazaj.
Oče in mati sta sedela za mizo, drugače kot navadno, tesno drug ob drugemu in predenj potisnila belo kuverto z ostrimi robovi. Na njej je bil vtisnjen pečat medicinske fakultete. Hitro jo je pograbil poln pričakovanja in začel trgati ovoj, dokler se njegov debel pogled ni ustavil na poševnih črkah. Pogoltnil je slino in začel brati: »…z veseljem Vas obveščamo da ste sprejeti…«
Od navdušenja je zakričal in stekel v objem materi, ko tudi sama ni več mogla zadrževati solz. Oče ga je ponosno pogledal in mu položil roko na rame: »Trdo si delal za to in zaslužil si - prav tako kot vsi ostali.«
Čeprav ni nikdar imel občutka manjvrednost, pogosto celo nasprotno, je tedaj začutil, da je naposled na koncu poti dobil, za kar je trdo delal. Ko bi le vedel, da je bil to resnično konec poti, bi pretrgal pismo in ga pustil zgoreti med besnimi plameni jutranjega ognja. Največkrat so najbolj očitne stvari očem nevidne.
Po krajšem predahu ga je mati pogledala, z rdeče obarvanimi razdraženimi očmi, in ga prijela za roko. Globoko je vdihnila in nadaljevala: »Študij medicine je naporen, celo za tako bistrega mladeniča kot si ti. Ves svoj trud in energijo boš moral vložiti vanj in zato ti bo pogosto primanjkovalo časa za pomembne stvari, če me razumeš…«
Pogledal je očeta, le-ta pa je hitro umaknil pogled, da ne bi srečal njegovih oči in se zamotil z ogledovanjem starih knjig na polici nad kaminom.
»Ne razumem.«
Še čvrsteje je stisnila njegovo dlan in nanjo položila še drugo roko.
»Ljubi, govorim o tvoji obsedenosti…«
Hitro se je izmaknil in jo ogorčen pogledal. Ni mogel razumeti besed, ki so mu vztrajno parale razum in mu v možganih povzročale nevzdržno bolečino. Kako je lahko kdo enačil ljubezen z obsedenostjo? Želel si je hitro vrniti nazaj pod toplo sonce Cote d'Azur, kjer je minuli teden risal srca v pesek, toda pot je bila izbrisana. Namesto nje je stal debel zid, na katerem so visele slike iz njegovega otroštva.
Mar je res tako tanka črta, ki ločuje genialnost od norosti?
»Morda je čas, da izpustiš vso to bolestnost ki te zadržuje in…«
Ni več poslušal materinih besed. Črke so se pričele drobiti, da so od njih ostajali le prazni šumi; nerazumljivi in tuji. Potihoma se je začel oddaljeval skozi vhodna vrata na prazno ulico. Bila je drugačna kakor jo je pomnil. Nekoč lepa soseska je bila zdaj zapuščena. Ni več odmeval smeh otrok iz bližnjega parka, le še tu in tam je zalajal kakšen potepuški pes. Naredil je nekaj drsečih korakov, ko je začutil toplo dlan, ki ga je objela preko pasu. Ves ta čas ga je čakala zunaj. Spraševal se je, kam ga bo odpeljala?
Nosi me misel, odpelji me daleč stran. Na špansko obalo ali grške skrite otoke, kjer bom lahko sam.
Prisegel ji je, da ne bo ponovno storil iste napake kot pred dolgimi meseci, ko je lastnoročno ločil zemljo od neba. Ni bilo dvoma, ki bi mu kričal, da je več ne potrebuje in da zmore naprej sam. Svet je brez nje vsakodnevno izgubljal barve in vso svojo veličino.
Rabim te, kakor novorojeni cvet jutranjo roso.
Nekaj nerazločnega mu je zašepetala na uho in se zatem začela počasi oddaljevati.
»Počakaj le še malo!« je zakričal. »Kaj sem storil?«
Sledil ji je čez gozdove in travnike v neznano, vse samo da bi spet ujel njen korak. Malo pred padcem sonca za zelene planote, je utrujena od preganjanja sedla na leseno klop in se mu še zadnjič nasmehnila. Zatem je pred njegovimi očmi izpuhtela, kot da ne bi nikdar resnično obstajala. Takrat jo je zadnjič videl. Morda se je zdela vse skupaj osladna, že poznana zgodba, ki je pritegnila ljudi zaradi nečesa, kar sami niso nikdar okusili. Dopuščal je to možnost, zato je skrbno izbiral besede, ko je govoril o njej. Kljub vsem teorijam in predsodkom, ki so se nabirali skozi leta, je še vedno neumorno upal in želel, da ga nekje tudi sama pričakuje. Ko je bila kaplja čez rob se je odločil, da še enkrat preizkusi srečo in da se gol sprehodi do tistih visečih suhih borov, kjer jo je izgubil.
Skoraj je odbilo polnoč, ko je prišel do klopce in svojo golo zadnjico vrgel v sneg. Ne bi si drznil sesti na klop brez nje. Odločen je bil da jo počaka, saj je bil prepričan da bo prišla. Pričakovanje ga je ovilo v nekakšen ovoj, neprepusten za ranljivosti današnjega sveta. V mislih je že sestavljal govor, ki bi jo navdušil in ji pojasnil dejavnike, kateri so bili povod za to pogumno dejanje, ko ga je nenadoma zdramilo šumenje vej. Blagi veter je ponovno prinesel njen sladki parfum in nasmehnil se je.
Vsekakor je bilo vredno prestati to pot za ponovno snidenje!
Zaprl je oči in jo čakal. Slišal je njene korake, ki so postajali vse glasnejši; vse bolj so se mu približevali. Na koncu so tik nad njim obstali. Prišel je trenutek resnice, trenutek da se ponovno srečata. Srce mu je bilo močneje, kot da bi hotelo iz prsnega koša. Dlani so se mu začele potiti, med tem ko je nenavaden zvok rezal zrak in mu prodiral v uho. Sprva ga ni razumel, kasneje pa je postajal vse bolj čist in razločen.
»Doktor!« je zazvenelo in mu prebudilo receptorje.
Hipoma je odprl oči in pred sabo ugledal medicinsko sestro, kako stoji nad njim. Ledeno hladni zrak je zamenjala poletna indijanska vročina; klima v kotu se je vsakih nekaj sekund oglasila z brenčanjem. Ni bilo sledu o suhih borih in o pričakovanju, katero ga je tedaj navdihovalo. Navdušil ga je le pogled delavke v belem, katera se mu je vidno trudila pojasniti določene stvari.
Hitro jo je ovohal, da bi overil njen parfum in ji nato prisluhnil.
»Doktor! Pacient vas čaka v prvi ambulanti! Njegovo stanje je kritično, še vedno se borimo za njegovo življenje!«
Podala mu je belo haljo in ga povlekla iz naslonjača.
»Doživel je anafilaktični šok po tem ko je s pijačo pogoltnil oso. Pacient je srčni bolnik in…«
Samo še za trenutek si je dovolil, da ga popeljejo misli nazaj na najbolj divjo vožnjo v čarobni svet, kjer jo je ponovno našel. Bila je nespremenjena - sladka in mamljiva kot nekoč. Z lahkoto bi se ji prepustil, da ga odpelje v svoj dom, ko ga ne bi resničnost kakor utež vlekla na dno. Kljub vsemu je bil srečen, da je za kratko ponovno občutil tisto zadovoljstvo in neizmerno strast. Nasmehnil se je in izgovoril glasno njeno ime.
»Moja domišljija!«
Sestra ga je pogledala izpod obrvi in se namrščila: »Ne razumem doktor…«
»Rekel sem da sem takoj za vami.«
Pograbil je stetoskop in stekel proti ambulanti. Preden je prišel skozi vrata na drugo stran, se je še zadnjič ozrl po prostoru vedoč, da ne bo nikdar več prestopil praga v njen svet. Portal brezmejne neumirajoče ljubezni se je počasi zapiral, z vsako sekundo ko je odraščal.
Zbogom otroška naivnost, čas je da se vrnem v resničnost!

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.