Gospa pred njim se je po telefonu glasno pogovarjala s svojim sinom, ki očitno ni želel pomiti posode, gospod za njim pa je ogabno zaudarjal po čebuli. Vrsta komaj premikajočih se ljudi je kot celota delovala dokaj umirjeno, a posamezni členi znotraj nje so polni potlačene energije in frustracij samo čakali na povod, ki bi sprožil izbruh negativnih emocij. Znotraj te strukture je Gorazd zaenkrat le čakal. Bal se je, da bo on tisti vnetljivi element, ki bo uničil strukturo in zazibal red. Bal se je, da bo on tisti necivilizirani divjak, ki mu bo čakanje začelo presedati in bo naredil tisto, kar bi bilo potrebno storiti.
“Naslednji!” se je zaslišalo tam daleč odspredaj. Napetost v Gorazdu je malce popustila. Po čebuli smrdeči gospod za njim je olajšano zavzdihnil in obkrožil Gorazda z vonjavami iz njegovih ust. Smrdiš za znoret, si je mislil ter si spet začel grizljati nohte. Gospa pred njim se je kar naenkrat začela besno dreti v telefon. Sin ni pospravil niti svoje sobe. Gorazd je obupano pogledal svoje prste in odkril, da se je, našopan z adrenalinom zaradi prisilnega zadrževanja negativnih emocij, zagrizel vse do krvi. Jezno je roke stisnil v pest in jih pospravil v žep. Ni mu ostalo drugega, kot da še naprej čaka.
Minila je ura, ki se je Gorazdu zdela kot dan. In to izredno dolgočasen dan, saj se ni dogajalo nič. Prehodil je slaba dva metra, parkrat vdihnil po čebuli smrdeči zrak, gospa pred njim pa se kar ni in ni nehala dreti. Ubogi sin, si je mislil Gorazd. Kako naj sploh kaj pospravi, če se mama že eno uro dere nanj? Hotel se je spet zagristi v nohte, a se je spomnil, da že preveč krvavi. Po čebuli smrdeči gospod za njim je začel zehati in Gorazd je imel dovolj. Sunkovito se je obrnil in dejal:
“Oprostite, ali vam lahko ponudim čigumi?” Smrdeči gospod ga je najprej pogledal z odprtimi usti, nato pa brez besed vzel čigumi ter se obrnil stran. Hvala bogu, si je mislil Gorazd in užival v nesmrdečem zraku. Počutil se je bolje, roke stisnjene v pest so popustile. Premaknil se je še za par centimetrov in nato obstal. Za vsaj pol ure. Očitno so si uradniki vzeli pavzo za malico. Pesti so se mu zopet same od sebe napele.
Zaradi pogleda na slastne sendviče in počasno požiranje jedočih uradnikov, je v vrsti prvič rahlo zašumelo. Podkožno vrenje v ljudeh se je prebijalo na plano. Že je kazalo na izbruh, ki bi uničil red, a so se najbolj živčni posamezniki odločili, da brez besed zapustijo vrsto in se tako sami izločijo iz strukture, brez da bi jo poškodovali. Socializacija je delovala, vrsta pa je ohranila svojo relativno stabilnost. Gorazd je sklenil, da še malce počaka.
Gospa pred njim je za trenutek zajela sapo, nato pa se je iz nje usul plaz besa. Njene kletvice in kričanje morda res niso imele nobene zveze s sinovim obnašanjem, saj je pravzaprav govorila o svoji nezavidljivi situaciji, znotraj katere se ni nič zgodilo že par ur, a ko je imel ubogi otrok kričanja dovolj in je prekinil telefonsko zvezo, se je mamin bes preusmeril na druge tarče.
“Kaj za vraga počenjate tam spredaj?! Doma me čakata sin in mož, tu pa stojim kot idiot že več ur, brez da bi se karkoli premaknilo!” V vrsti je završalo v znak odobravanja. Ponižne množice čakajočih so končno dobile svojega predstavnika, ki se je bil pripravljen boriti za njihove pravice. Prišel je varnostnik ter začel miriti razburjeno mamo. Ona pa, opogumljena z odobravanjem množice, je postala še bolj glasna:
“Takoj pokličite šefa! Kako si upate tako delati z ljudmi! Prekleti birokrati!” Prišel je še drugi varnostnik, se pomenljivo dotaknil pendreka in zaprosil gospo, naj zapusti vrsto. Utihnila je in proseče pogledala Gorazda, naj jo podpre v njenem boju, on pa je le osramočeno pogledal v tla. Predolgo je čakal, da bi sedaj zapustil svojo pozicijo iz načelnih razlogov. Gospa je besno odkorakala ven v spremstvu varnostnikov, Gorazd pa je nadaljeval s čakanjem.
Minila je ura in nato še ena, obe napolnjeni s stagnacijo, ki so jo prekinjali le minimalni premiki. Gorazd je počasi začel pogrešati smrad po čebuli in kričanje mame pred njim. Praznina dolgčasa in brezdelja sta ga začeli moriti bolj kot motnje iz okolja. Po še eni uri je upal le še na dogodek, na karkoli, le da se nekaj zgodi. Zaželel si je terorističnega napada, eksplozije bombe, krvavih odtrganih udov, ki letijo po zraku mimo njega. Želel si je kričanja ljudi, pobesnele panike in mendranja padlih. Predstavljal si je sebe, kako junaško pomaga prelepi blondinki tri ljudi pred njim, ki je v šoku zaradi eksplozije popolnoma izgubila orientacijo. Odnesel bi jo ven na svež zrak, kjer bi ga v zahvalo zasula s poljubi.
S sanjarijami in izgubo stika z realnostjo je čas tekel hitreje. Ko se je Gorazd po slabi uri spet spomnil na svojo okolico, je opazil, da je okence z uradnikom od njega oddaljeno le še za par ljudi. Še slabe pol ure, si je zadovoljno mislil ter začel v mislih ponavljati, kaj mora pred okencem pravzaprav reči. Čakanje je bilo dolgo in naporno, a v končni fazi je pomemben le občutek zmagoslavja, ko nekaj končno dosežeš. Ta pa je tem boljši, čim težje dosegljiv je cilj.
Še trije ljudje, še dva, še eden in končno je Gorazd tisti, ki pristopi do okenca in z nasmehom na ustih uradniku pomoli svojo osebno izkaznico. Zasliši se alarm, delovnega časa je konec.
“Oprostite gospod,” mu reče uradnik. “Morali boste priti jutri.”
Gorazdov nasmeh zbledi.
“Pol dneva sem čakal v vrsti,” reče. “Lepo vas prosim, ne bo vam vzelo več kot par minut.”
“Žal ne bo šlo, saj je uradnih ur konec. Sami ste si krivi, kaj pa niste prišli malce prej. Če bi bili tako odgovorni in pametni kot ljudje pred vami, ne bi tu čakali zaman, tako pa lahko svoje brezsmiselno čakanje pripišete le lastni neumnosti in lenobi. Nasvidenje gospod,” še reče uradnik in zapre okence.
Gorazd besno stisne pesti, da mu začne kri mezeti iz ran na pogrizenih prstih. Že je pripravljen na izbruh jeze, ki bi vsaj malce osmislil brezvezno čakanje, ko mu pogled nazaj pove, da varnostnika že pozorno motrita vsak njegov gib. Kmalu se zave, da ne more storiti nič, kot da potlači vsa svoja čustva in želje. Uradnik ima prav, sam sem si kriv za vse, se prepričuje. Ljudje pred njim so prišli na vrsto, torej sistem očitno deluje. Žalostno zavije z očmi in se odpravi domov počivat, saj ga jutri čaka naporen dan čakanja v vrsti.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.