Sam bog ve, kako turobno in dolgočasno je lahko življenje tako po bleščeče zloščenih pisarnah kakor tudi po zakotnih uredništvih časopisov, med skladovnicami fasciklov, papirjev vseh vrst in med skorajda neštetimi brnečimi računalniškimi stroji. Medtem pa zunaj življenje kipi, brbota in se bohoti v vseh svojih oblikah in načinih, in nam daje vedeti, kako malenkostna ter nepomembna so naša drobna opravila, ki jih v svoji zmoti radi jemljejo kot silno resna in obče prepotrebna. Zato ni nič lepšega pod soncem kot sredi pomladnega ali poletnega delovnega dne pobegniti iz duhamornih uradov in uredništev in se predati lenobnemu opazovanju mimo hitečega bohotenja. Pri tem pa ne gre vselej zgolj za pritlehno, z meseno željo omejeno buljenje, kakor bi si morda kdo, sodeč svet po samem sebi, mislil, ampak za včasih že malone znanstveno motrenje pojavnih oblik človeškega življenja.

Vsega nekaj minut po usklajevalni akciji smo že sedeli na mestu, kjer se običajno dobimo.

Mimo je prišla čaplja. Mirno bi stala sredi najglobljega tolmuna v Muri, pa bi ji voda še zmeraj segala le do kolen, tako neznansko spotegnjena tja gor proti nebu je bila. Ali pa bi moral kdorkoli od nas zlesti na stol, in to na barski, ta visok, če ne celo splezati na šank, da bi lahko bil vsaj približno na nivoju. Šla je po ulici z dolgim korakom, kakršnega omogoča le znana izvedba krila, z nadvse okretno medenico, še zlasti v smeri levo-desno, s temnimi očali na nosu, skrajno po modi, če ne celo kak korak pred njo, nekajkrat rahlo stresla s perjem v repu, ne da bi vsaj poškilila po nas. To nam je sicer v silno zabavo in zadoščenje. Njeno nezanimanje jo je čisto očrnilo v naših očeh, dokončno smo jo odpisali; čeprav smo vztrajno vrteli glave in neprikrito kazali svoje zanimanje zanjo, se ni niti zmenila za nas.

Že kmalu potem, ko se je izgubila v množici, se je od nekod prismukala lisička, lepo rdečega kožuščka, primerno dizajnirana in hudo ljubkega smrčka, takole na pogled bi ji ne bilo mogoče ničesar očitati. Izkazalo se je, da jo Rok pozna; izmenjala sta nekaj besed. S Primožem sva bila razočarana, saj ni govorila nobenih neumnosti in niti najmanj se ni afnala. In ko sva navrgla nekaj res trapastih in bi si lahko privoščila kakšno neprijazno izjavo, se je le milo, morda malo v zadregi, vsekakor pa strašno simpatično smehljala. Ko je odhajala, smo gledali za njo; pripomniti ni bilo kaj. Če bi vsaj kakšno trapasto rekla ali se držala oholo in naduto, bi jo lahko v trenutku črtali iz kakršnihkoli seznamov. Morda je v zraku obviselo le tisto večno retorično vprašanje - kdo take poonegavi? Za trenutek ali dva smo zato bili nekoliko zadregi, očitno ni nihče znal zaključiti primera. Zato sem od natakarja nemudoma izposloval še tri orošene steklenice. Primožu se je takoj potem, ko je napravil prvi požirek in si obliznil peno z brk, ki jih sicer nima, vendarle porodila odrešilna misel: Impotentna je, ali kako se že reče? Frigidna? To bo, sicer ne bi bila tako prijazna!

Rok tega ni mogel ovreči, torej je imel Primož prav. Tega zaključka z okrnjenim delovanjem hormonov bi se lahko domislil tudi sam. Ker bi bil očitek, da nas ni vredna, ker nas ne ceni, neupravičen, saj je bila nadvse prijazna, bi se mi lahko posvetilo, da nas sicer nemara ceni, a nas v svoji frigidnosti ni vredna. Lisice in grozdja na drevesu ni nihče glasno omenil.

Ta sploh ne bi izgledala slabo, če le ne bi nosila tega hektolitrskega puloverja, je pokomentiral Primož naslednjo, ki je z Rokom v tistem do kolen segajočem, razvlečenem volnenem žaklju sploh nisva spazila. Morda bi bila celo prava lepotička, ampak v svoji opravi se je takemu videzu na daleč izognila. Tudi njena naslednica je bila vsa emancipirana: v težkih gozdarskih čevljih, nedoločljivih hlamudravih hlačah, v nekakšni vojaški jakni, z na črno prebarvanimi, skuštranimi lasmi je s pretirano dolgimi koraki stopala mimo, občasno povlekla iz cigarete in puhnila dim skozi kotiček ustnic.

Nato je mimo privreščala jata srak, da je šlo skozi ušesa. Z Rokom sva zavijala z očmi, Primož, ki ga je narava obdarila z zmerno slabovidnostjo, pa tudi z očali. Pravzaprav so bile tiste histerične vreščulje še napol srakice, take, ki vreščijo še mnogo glasneje kot odrasle. Zvečer naj bi se vračale v domača gnezda, k mamam srakam in očetom srakoperjem, a se to ne zgodi vedno. Včasih uidejo v kakšno diskoteko ali podobno institucijo, ki je ravno v modi, in tam vreščijo, se zvirajo in se dajo še malo nesamozavestno pecati, nekatere bržčas že tudi poonegaviti. Začetek srednje šole, smo ocenili. Bodoče oblikovalke naših frizur, ali nekaj takega, za kakšno gimnazijo ni šlo, to je bilo jasno. Med vreščanjem so se izgubile v množici.

Neslišno in skoraj tudi nevidno je potem mimo prhutnilo eterično bitje, domnevno ženskega spola, karkoli drugega pa bi bilo težko z gotovostjo trditi. Morda pa še tega ne.

Potem je mimo prišla tigrica v krempljih velikega planinskega orla, modne frizure in srepega pogleda. Spodnji rob krilca in vratni izrez oprijete bluzice sta se drug drugemu nevarno približevala. Skromne cunjice so komaj napol zakrivale silne, a jako strumne buhteljne. Vse skupaj je bilo drzno, tisti majski dan pač ni bil posebno vroč, prej nekam hladen, in misel, da ji država izpuli enako količino novcev za zdravstveno zavarovanje kot nam, ki se primerno toplo oblačimo in tudi sicer skoraj zgledno skrbimo za svoje zdravje, nam sploh ni bila všeč.

Stvari so pomaknile po starostni lestvici precej navzdol. Srakice, ki so očitno za krajši čas lahko zapustile domače gnezdo, so ravno začele brsteti. Veliko je bilo vredno tudi to, da so bile še precej svetaboječe in si še niso upale prav glasno vreščati. Primož je bil navdušen, zato sem ga opomnil na črko zakona, ki ni preveč prizanesljiv s pedofili. A protiargument je imel takoj pri roki - poroko lokalnega zvezdnika s kakega pol stoletja mlajšo izvoljenko. Potihoma smo malo poračunali in ugotovili, da utegne v takem primeru našim potencialnim ženkam manjkati še kar nekaj let do rojstva. Morda se prav katera iz te mimo leteče jate nezavedno pripravlja na svoje poslanstvo - roditi brhko hčerko, ki se bo, ko njen čas dozori, poročila s katerim izmed nas. Bilo bi pa fajn že to, sem pomislil sam pri sebi, če bi bili, takrat že slino pocejajoči starčki, deležni poroke vsaj za kakšne tričetrt ure. (Sicer pa že sedaj, zamlada, nisem ljubimec za eno noč, utrudim se že v manj kot pol ure.)

Mimo so kasneje prihajale še vsemogoče pernate ptice - tolste nesnice zajetnih beder, nežne putke v družbi ponosnih petelinov, nerodne gosi in čudno begave race, čebljave kavke, kavdrajoče pure, pa tudi težke mlekarice izpod bohinjskih vršacev, tu in tam meketajoča koza, izgubljena, blejajoča ovčica, komajda opazne sive uradniške miške ...

Bližala se je sedma. V bleščečih pisarnah in zakotnih časopisnih uredništvih so se najbolj marljivi še vedno potili, puščajoč bežati kipeče življenje mimo. Malo trhlih nog sem vstal. Ker sem obljubil, da bom ob petih doma, sem res že moral iti, da ne bi zamudil. Posteljico za našega tamalega moram, kot že nekaj časa obljubljam, končno sestaviti. Svoji kraljici pa bom povedal, kako trdo garam, da lahko kolikor toliko spodobno shajamo.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.