Nekako si nisem mogel pomagati, da se ne bi spet in spet spogledoval s stekleno kroglo sluza, ki je strmela vame iz zgubanega obraza, in si želel, da bi mesar odojka razstavil kje drugje, morda ob strani, in ne ravno nasproti vrat, v najbolj razsvetljeni vitrini, ravno na sredi razstave živordečih zaplat. Od osvetljave modrikast led, na katerem je ležal, in kirurško srebrn pločevinast pladenj spodaj sta bila, kot bi sodila za drugo poševno steklo, enkrat davno. In rožnato telesce poleg puhaste kepice zaseke, oblikovane v prašička z rilcem in vsem, raztegnjeno kot telesce nekoga drugega, ki mu je bil namenjen plišati prašiček ... Čeprav ga ni mogel videti, so rekli, bolščal pa je vseeno, naravnost v moje oči. Še potem ko so prenehali odkimavati in obotavljaje odrsali skozi vrata.
Od takrat resnično nisem maral hoditi v mesnico po drobovino za ženinega psa, medtem ko je bilo to prej le še eno zoprno opravilo, ki mi ga je naprtila, odkar si je bila omislila ljubljenčka. Iz hladne zavzetosti me je predramil smeh, rdečelični mesar me je s priprtim pogledom pobaral, ali bo danes tudi kaj za ljudi ali spet samo za psa. S kislim nasmehom sem mu dal vedeti da to drugo in pojasnil, da si je žena danes za Ruja zaželela goveje srce. No, ona je trdila, da si ga je bil poželel Ru in ji to povedal ter se zmrdoval nad lososom, ki se je bil že skoraj odtajal na pultu. Zato me je spreletelo po hrbtu, ko je mesar razložil, da so danes od drobovine na voljo le jetrca piščancev. »Rabu bi goveje srce,« sem zamrmral, razmišljajoč, kako bi se lahko izognil popoldnevu, preživetem z očitki o moji nesposobnosti in podjetnemu razlaganju, katere vse moje pomanjkljivosti so le-to povzročile. Mesar se je nagnil zelo naprej, z obrazom se je skoraj dotaknil mojega, s trupom se je obesil na vitrino in pritajeno zavel: »Kakšno srce? Mlado ali staro?« Ni bil debel ali domačijsko zalit, presenetljivo lepo izklesane postave za mesarja, pravzaprav, in obraz, ki je bolščal v mojega, v floruscentni modri svetlobi vitrine, ki so jo predirali žarki rdeče, presevajoče skozi skladovnice spodaj, ni bil niti malo dobrodušno okrogel. »Rekel bi srednje,« je nato kakor da nekako sklenil, »v najboljših letih: pridite z mano zadaj, bomo poskrbeli za vaše srce.« Odrsal sem za njim, želel bi si oddahniti, navsezadnje, zdaj bo zadovoljna in preostanek dneva bova lahko preživela v dokaj udobnem malodušju, a nekaj me je stiskalo za vrat, zaman sem lovil sapo zatohlega mesenega vzduha, in se, kot slabi vesti, skušal izogniti zgrbančenemu telescu odojka na ledu. Zaman, zdelo se mi je, da mi je sledil s pogledom še po tem, ko so se težka železna vrata zaprla za mano.

***
Nestrpno je pogledovala na uro in spet in spet z roko segala psu pod ušesa, s čohljanjem ga je poskusila odvrniti od nervoznosti, ki se ga je polaščala. Lososa se seveda ni niti dotaknil, saj je vedela, da se ga ne bo, bil je četrtek, dan za drobovino, in sicer tretji v mesecu, torej dan, ko njen mesar dobi sveže mlado goveje srce. No, pravzaprav je imel srca vsak dan, a Ru je maral samo te, tretječetrtkove. Zato jo je polaščala ihtava jeza, hladno jo je skelelo po grlu, ko si je predstavljala besede, ki bodo prišle iz nje, da bodo lahko onemu bedaku razložile razsežnosti njegove nesposobnosti. »Enkrat, samo enkrat ga pošljem …« Ru je bridko zavzdihnil in imela je dovolj. »Ubogi pes bo še popoldanski sprehod zamudil zaradi njega!« Peljati bi ga namreč moral, ko bi se vrnil s srcem. Tako je Ru drobencljal za njo po naselju, vse do mesnega butika. Toda bil je že zaprt. Kar zaprhala je, pritisnila čelo ob zatemnjeno steklo butika, kot da bi se hotela prepričati, ali se ni bukselj po nesreči zaprl noter, nesrečnik nezgovoren kot vedno, saj sploh ne bi bilo čudno, da bi ga čistilka spregledala. Noter se ni videlo dobro, nekakšna modra floruscentna meglica je prekrivala nekakšne temne, ne, rdeče gmote nečesa. Že je hotela prhniti stran, ko je zaslutila nekakšno premikanje. Bilo je kot v sanjah, ki jih je nekoč imela, ne prijetnih, a dražljivih, nekakšno grobo gnetenje tkiva v gosti temi temno rdeče barve, neopisljiva oblika udov, ki se toplo premetava, valovi in se lepi med sabo v gmoto. Le da je na oni strani stekla ta gmota, ravno nasprotno, razpadala iz poprej združene snovi. Zmedeno se je umaknila in jezna ugotovila, da zardeva pred mesnim butikom. Tedaj pa je Ru zatulil. Vrgla se je k njemu, da bi ga potolažila, a je strmel v, videti je bilo, svoj odsev na temnem steklu mesarne. In spet se je zaslišalo tuljenje, tokrat glasneje, zdelo se ji je, da se mu je pridružil odmev še iz notranjosti stavbe, trzajoči, histerični bevski, jedki, izginjajoč v višini glasu. Pes se je tresel. »Ah, Ru,« se je nežno nasmehnila, tepček, to si vendar ti v steklu!« In odvlekla, morala ga je vleči, ker ni hotel lepo hoditi, ga je domov.

***
Ni ga bilo. Ni se vrnil ne zvečer, ne ponoči, ne zjutraj … In ne do popoldneva. Ko jo je minila trzavica besa, se je morala posvetiti Ruju, ki je, verjetno tudi sam v stresu, ležal na tleh in bolščal že skoraj 24 ur. Niti na sprehod ni hotel iti. Zato se je odpravila k mesarju po goveje srce. Imela je srečo. »Ravno prav,« se je razveselil mesar, ko jo je zagledal, »dobil sem sveže srce, skoraj še mlado, krasno je!« Zdelo se ji je nekam majhno, a se ji je mudilo domov, morda pa … Ah ne, patetike pa že ne bo furala, se je stresla. Sicer pa je vedela, da ga ne bo doma, ko bo prinesla srce. Doma je živo rdečo kroglo iz vrečke prevrnila v pasjo skodelo in se raztreseno usedla za svoj krožnik na mizi. Vedno so jedli vsi trije hkrati, vsak svoj kos mesa, onadva za mizo in pes pred svojo skledo, sicer se Ruja ni dalo odvrniti od prosjačenja pri mizi. Toda tokrat sploh ni hotel jesti. No, tudi prosjačil ni. Večkrat se je približal svoji skodeli z od daleč vidnim nagubanim robom bleščeče vlažne rdečine notri, a se nato kot v počasnem posnetku spet ritensko oddaljeval od nje. Gibal se je nenaravno okorno, kot z lesenimi udi, in spominjal na psička na baterije, ki ga je imela kot majhna punčka, takole se je premikal v krogu, hodil naprej in nazaj kot zdaj Ru. Le da je Rujeva glava nekako nihala v eno stran kot odtrgana in rep je tiščal med nogami pod trebuh. Potiho je zacvilil. Ni vedela, kako naj ravna, na takšne primere je v pasji šoli niso opozorili. Negotovo se je lotila svojega pečenega zrezka, misleč si, da je najbolje ohraniti naravo stvari takšno, kot je. Posvetila se je rezanju mehke ploščate zaplate nepravilnih oblik.

Z vzdihom je odvrnila pogled od vilice, zapičene v od pečenja porjavelo tkivo, in ga usmerila v psa, ki se je še vedno motovilil okrog temno rdeče gmote v svoji skledi. Prisegla bi lahko, da je, preden je končno zagriznil v srce, opazila vlažen lesk v njegovih očeh. Pogreša ga, je oddaljeno pomislila.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.