Kosmi, ki so padali z neba, so se vrtinčili po zraku v svojevrstnem zasanjanem plesu. Nekateri so bili večji kot njegova premražena dlan.
Novozapadli sneg pod njegovimi nogami je škripajoče prosil za milost. S težkimi čevlji je meril dolge korake po pločniku in vsaka stopinja se je kot rana zarezala v belino pod njim. Mrzel nos je tiščal v šal in v žepih zaman trudil segreti dlani. Ob vsakem izdihu je sapa v zraku pred njim zaledenela v nepremičen oblak, dokler se ni izgubila v temi. Rane, ki jih je puščal za sabo, so vztrajno krpale nove snežinke.
Pri sebi je tiho preklinjal mrzlo noč, ki je ni mogel preživeti v toplem zavetju. Želel si je tople odeje in čaja in miru, da se mu enkrat za spremembo ne bi bilo treba pretvarjati. Želel si je, da bi si končno odpočil od igre, ki jo je igral - igre, ki ga je vodila ven v najbolj mrzli noči tistega leta, igre, ki je bila že toliko časa njegovo življenje. Igre, ki ga je zasvojila.
V snežnem metežu pred njim se je zarisala osamljena figura. Glavo je sklanjala globoko k prsim, roke stiskala tesno k telesu in hodila ukrivljena pod nevidnim bremenom na ramah. Že je videl mrzle vrtince njene sape, ki je plesala med snežinkami. Nasmehnil se je.
Pogledala ga je z mrakom v očeh. Usta so se ji upognila v nekaj, čemur bi vsakdo, ki jo je kdajkoli videl smejati se, težko rekel smehljaj. In on je bil eden izmed njih. Pomislil je na stotine trenutkov, ko ji je prav on na tanke ustnice s peresno lahkoto narisal nasmeh. Takrat je pokazala bele zobe, v licih so se ji naredila jamice in v očeh so se ji prižgale zvezde. Zdaj je bil v njenih očeh mrak. Neverjetno, kako se stvari spremenijo.
Ne da bi ji kaj rekel, jo je objel sredi samotne ulice. Njuno dihanje je sunkovito prediralo lahkotno tišino snežnega meteža. Obraz je zakopala v njegove prsi, on pa jo je tolažeče privil k sebi in razmišljal o tem, kako daleč bo moral iti, da bo končno zlomil to dekle.
Že mesece jo je komaj opazno odrival od sebe. Najprej so bili le njegovi pogledi, v katerih je ugasnil lažno luč zaljubljenosti. Nato so prišli njegovi dotiki in zatem še njegove besede. »Izgubljaš čas za najino ljubezen,« ji je dejal nekega jesenskega dne in opazoval, kako se je v njene oči naselila bolečina in kako so se njena ramena upognila pod težkim bremenom spoznanja, ki mu ni hotela pogledati v oči. Že mesece jo je komaj opazno odrival od sebe in ona je to globoko v svojem naivnem srcu že mesece vedela. Vdala pa se ni.
Nehote je moral priznati, da občuduje to krhko bitje. S kakšno kljubovalnostjo se je zazrla vanj vsakič, ko je kazalo, da ga bo izgubila. S kakšno močjo je vztrajala v boju proti neizprosnim pravilom njegove igre. S kakšno brezmejno ljubeznijo je sprejemala krivdo na svoja ramena – krivdo, ki je bila njegova in jo je prelagal nanjo upajoč, da se bo pod njeno težo končno zlomila. Pa se ni.
Zavzdihnila je in se mu izvila iz objema. Spustil je pogled na njeno osamljeno postavo, ki je bila kot packa na brezmejni belini - tako majhna, boleče sključena, pekoče razočarana in popolnoma predana njemu. Njemu, ki je bil samo Igralec. Roke je iztegnila predse, kot bi čakala, da bo praznino med njenimi prsti napolnil s svojimi. Bila je kot marioneta, ki ji je lutkar porezal niti in se bo vsak čas sesedla. V svojih praznih dlaneh je držala vso svojo ljubezen in jo ponujala njemu. Na rokavice so ji neizprosno padale snežinke.
»Ljubim te,« je rekel in skril njene majhne dlani v svoje. »In oba veva, da je to edini razlog, da midva še obstajava.«
Tresla se je, morda zaradi mraza, morda zaradi prikrite bolečine. Morda zaradi obojega. Nekaj sekund je gledala v tla, zbirajoč moči. Nato se mu je zazrla naravnost v obraz s svojim kljubovalnim pogledom, ki mu je brez besed govoril, da si ne bo dovolila, da ga izgubi. Ne danes, ko bi morala zasanjano hoditi z roko v roki in greti drug drugega z vročimi poljubi. Ne nocoj, ko ga ljubi bolj, kot ga je ljubila kadarkoli prej. Če bo potrebno, se bo spremenila, če bo potrebno, bo spremenila svet. Naučila bo ptice plavati in ribe leteti. Če bo potrebno, bo umrla zanj. Videl je to. Pisalo je na njenem bledem, premraženem obrazu. Kako lahko jo je bilo prebrati.
Zavzdihnil je. »Ne morem več,« je rekel. »Ne morem več živeti z dejstvom, da ti uničujem življenje. Prisegel sem, da bom vedno ob tebi, in res bom. Vedno bom mislil nate in v svojem srcu bom vedno tvoj. A verjemi mi, bolje ti bo brez mene. Bolje ti bo brez mojega neizprosnega sveta. To je breme, ki ga moram nositi sam.«
Oblaki njene sape so prebadali nočni zrak. Dolgo je strmela v snežinke, ki so še vedno plesale po zraku. Solze so ji zmrzovale na licih. Ni iztegnil rok, da bi ji jih obrisal. Pustil jo je, da je stala in jokala in skoraj je lahko slišal, kako se kljubovalnost in moč in brezmejna ljubezen v njenih prsih sesuvajo v prah. Njena ramena, turobno sključena pod težo bremena njegovih laži, so se tresla in bil je prepričan, da mraza sploh ne čuti več. Pravzaprav se je zdelo, da jo snežinke vedno bolj pokrivajo in da jo silna belina okoli nje vedno bolj srka vase. Sneg na njenem plašču je požrešno pil njegovo črnino in trdnost njene figure in bolj kot je postajala nevidna, bolj se je krepil on. Bil je Igralec in to je bil konec njegove igre. V rokah je držal zmagovalne karte. Spet.
»Verjemi,« je rekel. »Ne trudi se z reševanjem nerešljivega. Zaslužiš si več kot to.«
Lahko je videl, kako se bolečina kot packa črnila širi iz njenih oči prek beline njenega obraza in končno je bil na cilju. Končno jo je zlomil, končno je obesil zadnjo utež na njena ramena, končno je izbral prave besede in končno, končno je stala tam, sama samcata, misleč, da je pravkar izgubila ljubezen svojega življenja. Ljubezen, ki je pravzaprav nikoli ni imela.
Tiho se je obrnil. Svež sneg pod njim je znova proseče zaškripal, ko je s težkim čevljem zarezal vanj novo rano. Nenaden veter mu je zagnal vrtinec snežink v obraz, da ga je koža zaskelela od mraza. Imel je dovolj mraza in vetra in snega. Hitro je meril korake nazaj, od koder je prišel. Njegove prejšnje stopinje je že zdavnaj zabrisal sneg in na ulici še vedno ni bilo nikogar. Še zadnjič se je ozrl nazaj. Figura je še vedno stala tam, skrivenčena podoba pokvarjene igrače, ki jo je počasi brisal veter. Zmagoslavje se je končno prikradlo skozi njegovo masko, ko se je nasmehnil in izginil za vogalom, še vedno neusmiljeno teptajoč škripajoči sneg pod seboj. Ni opazil, da je stopinje za njim že zabrisal veter in da se je strt obris na koncu ulice komaj opazno vzravnal.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.