V laboratoriju je bilo zbranih okoli 15 ljudi. Poslovneži in lepo oblečene dame. Množica, ki sploh ni spadala v okolje, kot je bil zdelan laboratorij v industrijski coni mesta. Ob stenah prostora so brneli računalniki in razne naprave, na sredi sta bili postavljeni dve vrsti plastičnih stolov in na odru pred njimi je, zakrito s plahto, stalo nekaj velikega. Doktor Stalnik se je postavil na oder in prosil množico, naj sede. Ko so vsi sedeli, je začel:
»Dame in gospodje, najprej naj se vam zahvalim, ker ste se odzvali na vabilo in prišli. Povabil sem vas, da vam razkrijem neverjetno odkritje, ki bo spremenilo vaš pogled na svet. Že tisoče let se je človek spraševal, kaj je to, kar imenujemo duša. Danes ne boste izvedeli odgovora, ampak nekaj dosti bolj zanimivega, kar bo pokazalo, da mogoče le obstaja.« Doktor je naredil kratek premor in se rahlo nasmehnil, potem pa nadaljeval. »Naprava, ki sem jo izumil, s posebnim energijskim poljem »očisti« našo esenco. Podrobnosti o delovanju naprave bom razložil po demonstraciji. Sedaj pa vam, brez nadaljnjega zavlačevanja, predstavljam ESENCILATOR.«

Doktor je pred zbrano skupino odgrnil, kar se je skrivalo pod plahto. Gostje so začudeno gledali nenavadno napravo. Na levi je bila ležalna miza, nad njo pa velikanska kupola, ki se je srebrno bleščala. Na vrhu kupole je bil prozoren valj in nanj je bil priključen debel električni kabel. Na desni je stal kontrolni pult in velikanska škatla, ki je bila očitno srce naprave.

Doktor se je odkašljal in rekel:
»Torej, naj vam pokažem kako deluje. Alfred, pripravi napravo!«

Doktorjev asistent je sedel za kontrolni pult in prikimal doktorju, da je pripravljen. Doktor se je ulegel na ležalno mizo in spregovoril množici:

»Naj vas pomirim, dame in gospodje, čeprav bo vse skupaj izgledalo zelo nevarno, vam zagotavljam, da sem ta postopek na sebi opravil že petkrat in pri nobenem poskusu ni bilo komplikacij. Alfred, poženi!«

Alfred je pritisnil par gumbov na pultu in skleda nad mizo se je začela skoraj neslišno vrteti. Slišati je bilo le rahlo brenčanje. Skleda se je vrtela vse hitreje in hitreje in ob tem se je začelo oblikovati polprozorno, modro polje okoli mize. Brenčanje je postajalo vse glasnejše, dokler polje ni ustvarilo popolne krogle okrog mize. Prozornost se je zmanjševala in kmalu doktorja ni bilo več mogoče videti. Takrat se je krogla počasi začela zmanjševati. Krčila se je in kmalu sta rob mize in z njim doktorjeve noge pokukala iz polja, zatem glava, prsi in tako dalje, dokler ni od polja ostala le krogla v velikosti teniške žogice, ki jo je posrkalo skozi vrh kupole v valj. Takrat je okoli valja naenkrat zaprasketalo. Krogla se je čez nekaj sekund razblinila v nič. Naprave so se utišale. Zavladala je tišina in oči opazovalcev so bile uprte v doktorja. Ta je vstal z mize in stopil pred osuplo skupino.

»Kot vidite, z mano ni nič narobe. Kot so pokazali testi iz prejšnjih poskusov, nimam psihičnih posledic ali fizičnih poškodb. Pravzaprav se počutim zelo dobro. Celo bolje kot prej. Na žalost ta občutek ne bo trajal dolgo. Naj vam razložim zakaj. Pokazal vam bom, kaj je namen moje naprave. Na začetku je bila človeška duša središče mojih raziskav. Hotel sem znanstveno dokazati, da obstaja, jo razkriti človeškim očem in najti tisto večno v nas. No, dame in gospodje, po dvajsetih letih mi je uspelo odkriti in ujeti nekaj, kar pa na žalost ni duša. Naj vam pokažem. Alfred, luči!«

Prostor se je stemnil. Videti je bilo le valj na vrhu naprave, osvetljen s šibko svetlobo.

»Alfred, sedaj prižgi ultra-infra luč! Ta luč je prav tako moja iznajdba. Deluje tako, da oddaja posebno hitro menjajoče se frekvence svetlobe. Tako bomo lahko videli, kaj se zares nahaja v posodi.«

Luč ob posodi je počasi začela vse močneje vijolično svetiti in kmalu je bilo v posodi vidno nekaj, kar je bilo podobno velikanski žuželki, še najbolj je spominjalo na velikansko mokrico, le da je namesto nog imela šest izrastkov, ki so izgledali kot korenine drevesa. Stvor z nagrbančenim hrbtom je miroval in počasi dihal. Iz tega, kar je izgledalo kot glava, mu je viselo še več izrastkov, ki so se tu in tam dotaknili stene posode in se hitro skrili nazaj, ko je na steni zaprasketal električni tok.

Dama v občinstvu je ob pogledu prestrašeno zastokala.

»Alfred dovolj bo, ugasni luč.«

Luč ob posodi je počasi začela ugašati in stvor je počasi izginjal. Alfred je prižgal navadne luči. Soba je bila spet osvetljena.

»To, kar ste pravkar videli, ni bila nikakršna optična prevara. To je rezultat mojih raziskav. Odkril sem te stvore, kako srkajo naša telesa. Tudi sam sem bil šokiran, ko sem jih prvič zagledal, videl sem jih na sebi, kako se hranijo z mojo energijo. Videl sem enega izmed njih, zakoreninjenega na mojem hrbtu z gobcem na moji glavi. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se sprijaznil z dejstvom, da imam na sebi parazita v velikosti psa in se ga ne morem znebiti. Ampak nisem se vdal in zgradil sem to napravo, s katero mi ga je uspelo ujeti. Takoj po tem ga je zamenjal drug. Verjetno jih je na milijone, milijarde ... verjetno več kot ljudi. V tem trenutku imamo vsi, vključno z mano, najmanj enega od njih na naših telesih. So skoraj vsepovsod in na vsem, tudi na živalih. Na njih parazitirajo samo mlajši, še nedozoreli primerki. Izgleda, da so to bitja, ki živijo v drugi dimenziji, ki se prekriva z našo in se hranijo z energijo, ki jo proizvaja naše telo. Lahko lebdijo in se premikajo skozi stene. Edino, kar jih lahko zaustavi, je električni tok in polje, ki sem ga ustvaril. Kdo ve, česa vsega bi bili ljudje zmožni, če teh stvorov ne bi bilo. Mogoče je bil Buda človek, ki je bil na njih naravno imun in je zato doživel razsvetljenje. Mogoče je imel Jezus nadnaravne moči, ker ti stvori niso parazitirali na njem. No, ste sedaj, ko poznate resnico, pripravljeni financirati moje poskuse?«

Iz skupine opazovalcev se je oglasil mlad poslovnež:
»Zelo dobra predstava doktor, ampak nas s tem »light-showom« niste prepričali. Naša družba vas ne bo financirala.«
Več ljudi je temu pritrdilo in nekateri so začeli zbijati šale, v stilu: »Zakaj niste te zgodbe ponudili raje kakemu režiserju?«

Profesor je pogledal v tla, se prijel za čelo in zavzdihnil. Potem je spet vzdignil glavo in rekel:
»Bal sem se tega odgovora. Ne zaradi zavrnitve, ampak zaradi tega, kar vam bom moral pokazati. Alfred ... Ugasni luči!«

V sobi je postalo temno.

»Hvala, Alfred.«

Mož je s prestrašenim glasom rekel:
»Doktor, ne trudite se z dodatnimi projekcijami. Ne bomo vam nasedli.«

Doktor je preslišal komentar in ukazal pomočniku:
»Alfred, prižgi reflektorje!«

S stropa je zasijala vijolična svetloba. Najprej je bila le medla, potem pa je naenkrat preplavila celoten prostor. Gostje so zakričali ob tem, kar so naenkrat videli. Na vsakem od njih je bil stvor, na nekaterih po dva in po prostoru so lebdeli še manjši primerki. V nekem kotu sta se dva odrasla stvora oprijela v ljubezenskem objemu. Vsi gostje so se jih skušali otresti, a ni imelo smisla, njihove roke zaplavale skozi telesa bitij, kot da jih ne bi bilo. Tako so le prestrašeno kričali in se še dalje trudili, da bi se znebili stvorov. V prostor je skozi steno priletel še en posebno velik stvor in se prilepil na doktorja, ki je le mirno stal in gledal svoje prestrašene goste, stvor pa je medtem porinil svoje lovke v njegov hrbet, se z gobcem zaril v glavo in začel lačno srkati doktorjevo telo.

»Alfred, dovolj bo, ugasni reflektorje!«

Vijolična svetloba je izginila in prostor je bil spet normalno osvetljen. Stvori so v trenutku izginili in prostor je bil tak kot poprej.
Množica je nehala kričati in z očmi iskala, kam so stvori izginili. Nekateri so šokirano gledali predse, drugi pa še vedno iskali stvore na sebi in se jih poskušali otresti.

Doktor je rahlo zakašljal in z mirnim glasom rekel:
»No, sedaj pa se pogovorimo o financiranju mojih raziskav.«

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.