Voda gorskega potoka, ki se je spreminjal v reko, je hotela odplakniti vse, kar je bilo na dosegu njenih mokrih in mrzlih rok.

Manca se je že poleti dogovorila za leseno hišo ob Soči, pravzaprav više gori ob potoku, ki se ob večjem deževju divje zaganja v Sočo. Tako ji je pojasnil starec. Potrebovala je to reko, neizmerne gore nad njo in oddih. Ljubljana, puščobna in siva kot sprana cunja, ji razen teka po parku ni nudila ničesar več. Zapiske in zbrano gradivo o prevladujočih kamninah v Julijskih Alpah bo vzela s seboj. Na fakulteti so ji priporočili kočo, v kateri so prenočevali med geološkimi izkopavanji, ki jih je vodil Valentin. Pred leti že, tudi Valentin ni vedel, če se še oddaja. Pa se je. In starčevo telefonsko številko je našla takoj. Ja, koča je prosta, ni zasedena, pravzaprav je že dolgo ni oddal, je hitel starčev glas na drugi strani telefona. Ne, da ne bi hotel, le ljudje je niso več marali, odkar se je zgodilo tisto. Nesreča je bila. Saj veste, govorice se hitro razširijo naokrog po dolini, čeprav on s tem ni imel nič. Samo ključe je dal žalostni črnolasi gospe. Ničesar ni potrebovala, ničesar si ni želela. In tako vesela je bila, da hiša ni imela telefona. Ja, žalostna zgodba, in tako mlada gospa, ki ni znala plavati.

Manca je klepetavega starca prekinila. Nobene tuje zgodbe ni zmogla več poslušati. Najela bo hišo, pripeljala se bo v petek, a pred nočjo je ne bo. Lahko se sestaneta tudi v vasi. Ali kar v hiši, če mu je ljubše. Ne, ne bo ji težko najti- edina hiša je, ki ima polkna barve spominčic in pri vhodnih vratih pod visoko streho je kup zloženih polen za zimo. Ko sta odložila telefon se je spomnila, da ga ni vprašala po imenu. Valentin se je še spomnil: Ahac Farkaš.

Lesena polkna v barvi spominčic so vnovič zaropotala, nato so se treskoma zaprla. Sivina, vlaga in dež so dokončno objeli dolino. Nebo in gozd in skale in trava, vse je dobilo enako in nedorečeno barvo. Med temno sivo in skoraj črno, z nežno nakazano belino nad vrhovi dreves, bi rekla Manca. Zdaj sta veter in dež že vdrla v kočo, velike in težke kaplje so padale po tleh, po mizi in po popisanih listih. V svojem divjanju sta na trenutke preglasila šumenje bližnje deroče vode, ki je silovito naraščala, z namenom odnesti vse proti daljni in spokojni laguni. Voda gorskega potoka, ki se je spreminjal v reko, je hotela odplakniti vse, kar je bilo na dosegu njenih mokrih in mrzlih rok.

Bilo je kot takrat, ko je bila v koči neka druga.

Najprej jo je opazila, ko je stala na bregu in strmela vanjo. Tekla je z njo, ob bregu, čez travo, mah ter odstirala veje, ki so rasle prav do zelene vode. Razen zadnjo noč, ko se ji je pridružil moški, je bila vedno sama, dolge ure, vsak dan enako. Včasih si je poiskala gladek kamen, na katerega je sedla in se ji približala. In zelo redko je potopila svoje roke vanjo in naredila požirek. Zdelo se ji je, da se je izogiba. Tisto zadnjo noč, preden se je razdivljala nevihta, njena glavna konjenica in spremstvo, je dolgo pisala v koči - pismo, naslovljeno moškemu, ki se ga ob prihodu ni razveselila. In kasneje, ko sta se spuščala po njenem drsečem bregu, je strahoma stresla črne lase, čez katere so šle njegove roke. Dežne kaplje so ji močile modro obleko, njene lase, roke. Kasneje, ko je moški že tekel nazaj, jo je samo nežno obrnila in jo poslala na pot proti mirni laguni. Veliko časa sta imeli, vso noč, preden so jo našli ljudje. Ko je bilo divje jage konec, jo je zazibala v mirnih, a mrzlih pljuskih. Z neskončno milino ji je poravnala modro obleko, vse do gležnjev.

Farkaševega najmlajšega nista opazila. V temi je stal za robom korita, v razmočenih čevljih, ves poln vonja krav in ovac. Gledal je Sočo in lesena okna, v katerih je luč gorela do jutra.

Mrzle in natančne v premočenih rokavih so bili tudi Valentinove roke, ko so se sklonile nad tipkovnico odprtega računalnika. Zapisanih besed ni dolgo iskal. Vsa Mancina neodposlana pisma so čakala nanj.

26. 9. 2011, 21:08

Prispela sem nocoj. Lastnik me je čakal. Starec, močan in videza kot Krjavelj, naravnost iz povesti. Ti verjetno ne veš več, kdo je Krjavelj in kaj so povesti. Kot si naročil, starcu sem plačala celotno najemnino. Dragi V., ne morem verjeti, da sem začela dihati.
Koča je čudovita.
Kot si jo opisal.
Manca

27. 9. 2011, 5:50

Dragi V.
Čakam na trenutek, ko te bom začela imenovati samo V.

Takrat ...
Ker si nadzornik mojega bivanja in ker še ne zmorem, da se ti ne javljam - sinoči sem zakurila kamin, morala sem po polena. Les zmeraj diši. Kadar gori in ko še raste in tudi zložen v skladovnici ima poseben vonj. V drvarnici je razen umetelno zloženih polen še veliko krame. Prostor diši po prahu, starosti, praznem gledališču in minevanju. Že za jutri so napovedane nevihte, tako da ne bom mogla v gore. Če ne dobim astmatičnega napada bom starcu pospravila drvarnico. Opazila sem, da ima veliko orodja, ki mu ne vem pomena. V koči je shranjen star potovalni kovček, črn zaboj, tak, kot so ga nekoč tovorili na ladje naši izseljenci. Na leseni stranici pod razbito ključavnico je zbledeli napis, neko ime. Odprla sem ga, poln je zemljevidov, zaprašenih Planinskih vestnikov in pisem. Tudi jaz ti pišem elektronska pisma in jih nizam kot kroglice ogrlice. Interneta nimam, odposlala ti jih bom iz Ljubljane. Po vrstnem redu kot so nastajala. Do poznega popoldneva me ne bo nazaj. Rada bi dosegla najino skalno okno in polico v skalovju ter se vrnila po drugi strani. S seboj bom vzela tvoje lopatke in orodje za kopanje v kamnine. Ključ je v zabojčku za rože. Edinem zabojčku na oknih, modrih kot spominčice.
Raje ne hodi sem.
Manca

27. 9. 2011, 17:52

Dragi V.
Vrnila sem se. Osem ur hoje, vreča nabranih kamnin in mnogo fotografij. Pred vrati me je nekdo čakal. Starec je poslal fanta z mlekom in sirom. Povabila sem ga na toplo, da z mano popije mleko. Drugega nimam. In ponudila sem mu njegov sir.
Fant ne govori prav veliko. V rokah drži počeno skodelico in me opazuje. Delam se, da ga ne vidim, samo čakam, da popije in gre. Morda ga bom povprašala za nesrečo lepe črnolaske. Vprašal me je, kaj delam. Ni mislil na zdaj, tukaj. Mislil je na to, kaj delam v življenju. Zdi se mi, da se je zdrznil, ko sem mu povedala, da sem geologinja. Da iščem kamne in minerale. Ni mi povedal svojega imena.
Manca

27. 9. 2011, 20:05

Fantu brez imena je ime kot starcu, Ahac Farkaš, njegov vnuk, živino pase v gorah, molze krave ter izdeluje sir. In nima telefona. In spomni se vaših taborov. Pomagal vam je nositi vzorce iz skal. In spomni se ukazovalnega profesorja. In spomni se tudi lepe črnolase gospe, ki je prišla še enkrat, že naslednje leto- sama.
Pozna jesen je bila bila in iste jeseni jo je odnesla voda. Našli so jo v koritu reke, bledo, v modri obleki. Premisliti moram, veliko je tega, še preden razvrstim današnje vzorce, uredim napise in fotografije. Mraz je, zdi se, da bo začelo deževati. Če bi bil ti tukaj, bi mi znal zagotovo vse pojasniti.
Kot vedno.
Manca

28. 9. 2011, 17:55

Vreme je kot so ga napovedali. Nevihta je že skoraj v dolini, ne vidi se več. Pohiteti moram, če hočem ujeti prve kaplje, ki bodo padle v reko, na listje in veje. V drvarnici sem našla obešen dežni plašč, ki je nekoč pripadal neki drugi. Ahac Farkaš je bil spet tukaj. Pila sva mleko ter razvrščala kamne. S seboj je prinesel vonj po kravah in ovcah in kot da bi mu toplota zbistrila um, je povezal izgubljene in zablodele misli in dogodke v zgodbo neke noči. Pokazal mi je stezo, ki pelje daleč naokrog, visoko za gozdom in potem navzdol, prav do korita reke. Pokazal mi je, kako je stal nekoč v temi, stisnjen za skalo, moker in drgetajoč od strahu. Bebav pastirček, ki je zrasel v tihega pastirja. Počakati moram na prve kaplje, ki bodo padle v Sočo, da ji podam roko. Tako za slovo, zavita v njen dežni plašč.
Raje ne hodi sem.
Manca
Pričel je pritiskati tipko d e l e t e. Dve kratki minuti, nič več. Počasi je zaprl pokrov lesenega zaboja, pobral je razsute liste s fotografijami kamnin in jih poravnal na mizi, za kovinske kaveljčke v obliki lastovic je zataknil nemirna polkna, ni ugasnil luči. Ključ je zdrsnil v lesen zabojček za rože.
V. je odšel. Previdno po mokri ter spolzki travi in kamenju, z rokami v žepih.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.