»Bodi točen. Oče je v letih, ne bi ga rada pustila čakati,« pravi Irena po telefonu in doda v šali: »Ne pomisli, da ne bi prišel!«
»Brez skrbi. Za nič na svetu ne bi zamudil tega srečanja.«
To je najpomembnejši večer v mojem življenju. Z Ireno se bova uradno zaročila in končno bom spoznal njenega očeta.
Metuljček ali kravata? Izbral bom kravato in športni suknjič. Taako. Sproščeno, kar se da.
Steklenica vina za doktorja, šopek za Ireno in … presenečenje. Ja, zvečer ji bom zaupal svojo malo skrivnost. Da pišem. Moj hobi, ne ravno uspešen na začetku, bo vendarle prerasel v nekaj večjega.
Kako dolgo se poznava z Ireno? Leto bo že naokrog. Kako čas beži!
»Nikoli ne govoriš o družini. Si skrivnostna, veš!« sem jo večkrat okaral.
»Rad bi spoznal tvojega očeta,« vztrajam.
»Vse ob svojem času, vse ob svojem času. Ne bodi neučakan. Sploh pa, pri tebi mi je všeč ravno tvoja potrpežljivost,« se nasmehne.
Mogoče je tako najbolje. Sam nimam očeta in zato mi veliko pomeni, da ga spoznam. Po drugi strani, razumem Ireno. Zdravnica ima veliko dela in malo časa. Uspešna pa ga ima še manj. In moja bodoča zaročenka je vedno zdoma, na kongresih, simpozijih …
»Kdaj ga bom spoznal?« se trudim, da ni videti kako sitnarim.
»Na kongresu je. Ko se vrne.«
Seveda, seveda. On je tudi doktor in se mudi po kongresih.
»Za vse kar sem dosegla se imam zahvaliti očetu,« mi je že večkrat rekla.
Jasno, odraščala je z očetom. Mama ji je umrla, ko je bila še majhna. No, lepo jo je vzgojil. Samostojna, pametna, šarmantna, razgledana. Res sem srečen človek. Prav zato se veselim, da imam nekaj kar bo zagotovo razveselilo srce njenega očeta. Presenečenje. Mojo novo knjigo. Tako rekoč vročih platnic, direktno iz tiskarne. Moj založnik ne dvomi, da bo uspešnica. Navdih je bila Irena. In zgodba? O mladi zdravnici, ki se bori za pacienta, proti skorumpiranemu sistemu. Detektivka. Ne kakršnakoli. Nič lahkotnega. »Presežek,« tako je rekel moj založnik. »Zasloveli boste!« S tem denarjem bom plačal potovanje po tihomorskih deželah. Za naju dva. Sedaj mi gre le zato, da bom videl kako se bodo zaiskrile oči starega zdravnika, ko mu bom predal svojo knjigo s posvetilom. Tisto, uradno tiskano posvetilo pa je za Ireno, seveda.
Kako bo presenečena! Zvečer, po kavici ji bom povedal, kaj vse sem moral prestati na svoji književni poti. Mimo koliko scil in karibd sem moral pluti in koliko živcev mi je požrl en sam literarni kritik.
Še sedaj se ponoči zbujam prepoten od nočnih mor. Sanjam kako berem svojo novo stvaritev, občinstvo vzhičeno posluša … naenkrat pa iz gomile vstane omenjeni kritik in začne metati name gnilo sadje; občinstvo žvižga … jaz pa bežim, bežim …
Prav zato sem postal inženir kemije. Kar je sigurno, je sigurno. Laboratorij, to je zatočišče pred vsemi dr. Novaki, zagrizenimi tečneži, nesramnimi nesposobneži, ki nimajo drugega dela, kot da grajajo druge. Povsem nekritično!
Vse bom povedal Ireni. Vse! To, kako sem objavil svoj prvi roman in kako me je tisti kritik oblatil. Kako je moj prvenec raztrgal na koščke. Mene pa pribil na sramotilni stolp. V osrednjem časopisu je napisal takole:
»Prvenec Igorja Maleja je blago rečeno »literarna tragedija«! Površno, neizdelano, medlo, puščobno čtivo. Čtivo, skozi katerega se ne more prebiti niti najbolj potrpežljiv bralec in je za kritika žalitev, boleče potovanje skozi plehkost besed. Četudi bi dočakali konec romana (in če bi bil ta po čudežu presenečenje, a ni!) bi se zgodba (če sploh obstaja?), stil in jezik tako priskutili bralcu, da bi ta zasovražil branje za vselej. K sreči, te bojazni ni, ker je tiskanih malo izvodov (več papirja bi bilo škoda, kajti edina kvaliteta romana je kvaliteta papirja!). Vprašljiva je tudi pismenost tega pisuna. Moram še pripomniti, da je srečno naključje, da imamo ločeno zbiranje odpadkov, kamor ta roman zagotovo spada.« Podpis: Literarni kritik
Uničujoča kritika mi ni vzela poguma.
Moj odgovor v jutranjem časopisu se je glasil:
»Spoštovani gospod kritik(ar)! Ker živite v literarni miselnosti preteklosti (beri mračnjaštvu) ste seveda nesposobni razumeti novosti, ki jih s seboj prinaša čas. Presežki so Vam tuji, ker tega jezika ne govorite. Le »kritikantščino«. Namreč,v vsakem nekritičnem kritiku čepi netalentiran pisatelj, ki je že zdavnaj pokopal svoje upe, da bi spisal A4 stran dobrega teksta. Sam oropan minimuma navdiha, ta literarni pohabljenec in fosilni pismar ostaja na starih preživelih tirnicah in prežvekuje oglodane sheme. Dober pisatelj se bo že uveljavil, kljub nedobronamernem kritik(arju), kajti dobra knjiga sama najde pot do bralca.« Podpis: Literat
Sledil je jezni odgovor:
»So pisatelji in tisti, ki to nikoli ne bodo. Samooklicani Literat, lahko greš orat ledino, a je nikoli ne boš zoral. Milenij ne bi bil dovolj, da iz povprečeneža izvleče kanček domišljije …«
In tako dalje in tako dalje.
Vojna se je razplamtela, se ustavljala in spet razvnemala z novim žarom. Kakšno borbo sem dobil jaz, drugo spet on.
Že slišim tolažilne Irenine besede, naj si ne jemljem k srcu besede nekega dolgočasneža. Naj »šparam« živce …
Polemika mi je res pobrala veliko živcev, kratila spanec in jemala pogum … A tudi kritik ni mirno spal. Podkuril sem mu dobro. Izbrskal sem mnoge podrobnosti o njem in jih dvignil na deseto potenco. Ni mi ostal dolžan. Tega, da me je blatil in me vlekel po vseh rubrikah, ne bom nikoli oprostil!
Oba sva pritegnila somišljenike. Moj fen klub piha svež veter v moja krila, on pa je ustanovil svojo e-literarno revijo v kateri naklada tja v en dan. Piha mi v ovratnik, karkoli objavim, vsako zgodbo, vsako pesem secira kot truplo. Piham tudi jaz njemu. Včasih se mi zdi, da sem zadel v živo tkivo in kritik od jeze skače iz kože kot hudič po literarnem polju …
Irena kliče.
»Si pripravljen? Pridem pote ob šestih.«
»Več kot pripravljen.«
Ura je šele pet. Nestrpen sem. Priznam, da komaj čakam, da ga spoznam. Bodočega očeta, če lahko tako rečem? Veselje in strah sta se ulegla kot svinec na mojo dušo, polno pričakovanja. Kot bolnik z mrzlico, ki bo kmalu dobil zdravilo in ne dvomi, da bo delovalo. Pa vendar me ta sladka, opojna napoved pričakovane sreče navdaja z nekim nedoločenim nemirom.
Vidim starega doktorja, kako sedi v udobnem naslanjaču in kadi pipo … Ne. Ne. Zdravniki ne kadijo. Najbrž ne. Lista neko debelo zdravniško knjigo, da se bo posvetoval s hčerko. Toliko medicinskega znanja! Praktičnega. Kako lepo. Oče in hčerka debatirata o starih izkušnjah in novih metodah zdravljenja.
»Moj oče nikoli ni izrekel žal besede. Nikoli!«
To je tisto, kar cenim tudi pri Ireni, to brezpogojno razumevanje in taktičnost, ki ji ju je privzgojil oče.
V misli se mi spet vrača včerajšnja kritika; » … kako je možno napisati nekaj tako plitkega …«
Se bom že česa spomnil, da mu jutri odpišem. Res sem tako srečen, danes ne bi bil zmožen slabih besed. Ne želim, da mi takšne misli kalijo srečo. Sploh pa, za našo vojno bo čas po izidu mojega romana, ko bo moral priznati, kako dober je. Vse se lahko še dobro izteče. Konec dober, vse dobro! A če sem iskren, moram priznati, midva nikoli nisva bila nespoštljiva sovražnika. Res sva bila ostra, a nečesa nisva nikoli počela: osebnih žalitev. Osebne žalitve bi mi bile pod častjo in očitno ima tudi on vsaj malo kulture. Drživa se literarnih vod!
»Lepo si se oblekel.«
»Upam,da bom všeč tvojemu očetu.«
»Brez skrbi. Takšni mladeniči so ravno po njegovem okusu,« se smeji Irena.
»Lepa hiša. Tako torej živijo zdravniki,« se pošalim.
»Zdravniki? Moj oče ni zdravnik.«
»A nisi rekla, da je doktor?«
»Doktor, da, ne pa zdravnik. Moj oče je slavist, veš.«
»Res? Potem se bova pa sploh ujela. Tudi jaz po malem pišem.«
»Zanimivo. Tega mi pa nisi povedal.«
»To je moja mala skrivnost. Moje presenečenje zate.«
»A, tako.«
»In tole je darilo za tvojega očeta, to je moj novi roman.«
»Potem se bosta z očetom imela o čem pogovarjati. Me je že skrbelo.«
»Mene tudi. A sedaj nič več.«
Vstopiva v sobo.
»Oče, to je moj bodoči zaročenec, Igor Malej, inženir kemije in pisatelj!«
»Moj oče, dr. Novak, literarni kritik.«
V jutrišnjem časopisu ni bilo nobene polemike. In v vseh naslednjih ne.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.