I.
Zbudim se skoraj mrtev. Ne vem kje, ne vem kdaj, vem le, da je dišalo po slivovi piti. Ležal sem v ogromni postelji. Močna stenska luč mi je slepila pogled. Skušam se premakniti, ampak me ustavi občutek agonije. Vsak ud me boli. Počasi se privadim na močno svetlobo in zavest začne risati podobe. Majhna soba brez oken. Vrata so rahlo priprta. Stene so lesene. Misli preplavi panika. Včeraj se je nekaj zgodilo, nekaj sem naredil. Nekaj nepojmljivega.

Na nočni mizici zagledam telefon. Previdno sežem po njem – bolečino skušam ignorirati. Ni moj in še prazno baterijo ima. Naenkrat izgubim ravnotežje in se odkotalim na tla. Občutek imam, da sem si polomim vsa rebra. Zopet se znajdem v temi.

Prebudim se nekje blizu morja. Voham ga. V roki imam prazen kovček, na glavi pa klobuk, ki sem ga dobil za 17. rojstni dan. Gol sem. Všeč sem si, zato brez dvoma vem, da sanjam. Hodim po prašni cesti. Skušam se spomniti kam. V ozadju zagledam mlin, ki ga žene črni mlinar. Pogleda naravnost vame, toda me ne opazi. Začnem teči. Mimo nasada oljk, mimo tržnice in vrtiljakov. Zavest se napolni z ekstazo. »Tu je vse mogoče,« mi odmeva v glavi. Ustavim se na koncu pomola in vdihnem topel zrak. Vržem se v morje, ker morje ne dela razlik.

Šok mrzle vode me ponovno oživi.
»Jure! Pizdo ti materno, zbud se že enkrat.«
Vdihnem zrak kot da bi ga prvič. Prepoznam obraz fanta. Ne vem več kako mu je ime.
»Alo ne resno, pejt domov. Tastari pridejo kmal.«
Uspe se mi postaviti na noge. Bos sem in na majici imam čudne madeže.
»Kje imam čevlje?«
»Pa ka ti jz vem. Boli me kurac kje maš ti čevle. Sam spoki se mi.«
Nimam moči kljubovati. Podzavest me vodi do izhoda in naenkrat se znajdem na klopci v nekem parku, še vedno bos in zdaj mi je že vseeno. Brskam po spominu. Najdem le osnutke dogodkov. Sploh ne vem, če so resnični ali pa so tvorba moje domišljije. Melanholijo pretrese agresivno vibriranje v moji riti. Telefon v zadnjem žepu, seveda. Špela – najboljša prijateljica. Ne vem kaj bi brez nje.
»Fak stari, ka se je s tabo zgodil učer? Kr zginu si nekam. Kje sploh si?«
»Ej ne vem, nč ne vem. Dej prit po mene prosim.«
»Ja lol, če sploh ne veš kje si. Pejt do kazga bara al pa neki pa upraš. Te pokličem pol.«

Nimam več moči držati telefona v roki, zato ga preprosto spustim. Pogledam okrog sebe in ugotovim, da je okoliš klišejsko lep. Zelena drevesa, grmičevje, rože, na sredini parka pa velika fontana. Slišim igriv smeh otrok na toboganu in zaskrbljeno mati, ki pridiga neki punčki. Razmišljam, če bi lahko tu večno živel. Razmišljam o ljudeh, ki bi jih spoznal in ki bi mi spremeni življenje in katerih življenje bi spremenil jaz. Kmalu sem zadet od sveta, v katerem ne bom nikdar živel. Zadet sem od ljudi, ki jih nikoli ne bom objel. Tako sem zadet, da sploh nisem več. In zdaj ko pomislim, se mi zdi, da nikoli zares nisem bil. Priznam, so tudi dnevi, ko še sebe umorim. Ampak večina je takšnih, ki se jih ne spomnim, ki jih izgubim. V depresiji uvidim sebe. Toda nisem povsem isti. Nekaj je drugače. Nekaj bistvenega.

Spet nekaj vibrira. Telefon iščem po žepih, končno ga najdem med špranjam v klopci. Saj res, prej mi je padel iz rok. Mami. Fuck.
»Jure? O hvala bogu. Kje za vraga si? Čakala sem te na železniški postaji, tebe pa nikjer. Si v redu? Kaj se dogaja?«
»Ja ja, vse je kul. Bil sm pr Špeli, pa sma zaspala. Zdle še neki delama. Me bo Špela prpelala pol enkrat popolde. Ok rad te mam, čau.«
Nisem imel še potrpljenja se ubadati z njo. Vstal sem in šel kamorkoli, ker če ne veš kam greš, te pelje tja vsaka pot. Ni trajalo dolgo, da sem naletel na neko vaško gostilno. Z namenom nisem vprašal kje sem. Ni bilo več pomembno.
»Pivo prosim. Pa naj bo ekstra hladno.«
»Prav misliš, da me boš prepričal, da si osemnajst?«
»Te ne bom niti poskušal. Kurčeva noč je za mano, ki se je ne spomnim in se je tudi nočem. Daj mi prekleto pivo.«
» … Laško ali Union?«
CCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCCC
»Neumne natakarice. Skušajo biti smešne s svojimi retoričnimi vprašanji,« sem si mislil. Spil sem tri v popolni tišini. V ozadju so hodili mimo ljudje. Meni so se zdeli kot sence. Misli so bile drugje, čas je mineval, počasi ga sploh nisem več dojel. Možgane nacedi spomin iz otroštva. Z bratom sva bila na poletnem karnevalu. Jaz komaj osem, on pa že nepredstavljivih 13. Tekel sem proti mostu, tistemu pod katerim ne teče voda. Utrujen sem bil, vendar se ne bi ustavil za nič na svetu. Hotel sem se še zadnjič peljati s skodelicami. Igor jih je sovražil, ampak ker me je imel rad, je potrpel. In tako sva se naslednjo uro brez postanka vrtela in vrtela in vrtela …

»No … mi boš končno povedal kaj te je naredlo tko žalostnega?«
»Ful maš lepe učke. Bi bla moja punca?« Zadnji del stavka sem rignil iz ust.
»Ok, mislim, da sma kr končala. Če bi se hotla pogovarjat s pijancem, ki me non stop osvaja, bi poklicala očima.«
»Ne ne ne … sorry res. Ne vem kaj govorim. Kak pir si mi to dala?«
»Joj, čist si že bogi. Daj mi svoj mobitel. Bom poklicala starše, da pridejo po tebe.«
»Ni šans. Ne smejo me vidit tazga.« Sram me je bilo.
Sploh nisem maral piva. V filmih sem velikokrat videl kako si ga naročajo »pravi moški«. Zaznave so počasi izginjale, misli so se stopile s prostorom.
»Si si kdaj hotla vzet življenje?«
»Pa dej kake maš. Ne smeš tak razmišlat. Lej, čez 5 minut končam, pa te pelem v kavarno čez cesto, da se strezniš.«
Prvič sem jo zares dobro pogledal. Čudovita je bila. Mislim, da je vesolje poskrbelo, da sem ob točno pravem času na točno pravem mestu. To, da sem jo spoznal, ni naključje. Ne more biti.
»Na tu se usedi. Nama bom naročila kavo.«
»Ne, pusti. Jo ne rabim več. Sem že dobil vse, kar sem potreboval od tebe.«
V tistem trenutku je v kavarno vstopila mačka. Kako nenavadno.
 
II.
13.18 na avtobusni postaji. Tri bele, skoraj uničene klopi je z ene strani varovalo steklo. Prepovedano plakatiranje. Izpoved mladostniške ljubezni. Sovražna sporočilca. Sredi stekla počiva ogromen plakat, kot da bi se posmehoval pravilom. Harry, Ron ter Hermiona na svojih metlah letijo okoli Bradavičarke. »Hermiona ne mara letenja,« sem pripomnil tako tiho, da se še sam nisem slišal. Ob njih je bila naslikana gola ženska. Hrbet je imela prekrit s tetovažami. Zrla je vame. Pod njo se bohoti gozd, sredi jase vabi vase nič hudega sluteče goste koče. Plakat mi ni všeč. Zgoraj, v desnem kotu pa s kričeče rumeno barvo napis: »Vodka party v koči Jasica. Prisrčno vabljeni!«

Že sama uporaba besed je absurdna. Takšne napise vidiš le v kakšni ceneni reviji morda. Tam kjer oglašujejo prostitutke, seksi telefonske usluge in prerokovalke. Pogledam levo, pogledam desno. Avtobusna postaja je prazna. Zaželel sem si nekoga ob sebi. Pomislil sem nanj in na čase, ko sva po ure posedela na kateri od polomljenih ograj ter brezskrbno kramljala. Opravljala, se spodbujala… zapolnjevala sva čas. Ne z besedami, temveč drug z drugim. Tudi če sva bila tiho, ko sva se povzpela na avtobus ter zaspala ali se morda gibala v ritmih bosanske glasbe, medtem ko so za nama vsi bruhali. Ne zaradi naju, zaradi glasbe. Smejala sva se lahko vsemu. Moji izgubljeni nedolžnosti pri trinajstih s tisto pijano šestnajstletnico, srečanji s stranišči ali pa enostavno o nanizankah po televiziji. Pogrešam ga. Ni me sram priznati.

Spet vibriram.
»Jure! Zdaj pa zahtevam, da mi poveš kje si, da pridem po tebe. Dovolj te mam, pa tvoje uporniške faze. Cel mesec maš pripor, da veš. Pa sam počaki da fotr zve, pol boš pa vid …
Kar prekinil sem. Ne bo mi uničila še tega. Tako lepo je bilo čakati in razmišljati in sanjati. Mimo prileti črn ptič. Tudi njemu se ne pustim. Vem, da moram nekaj spremeniti. Ne morem več tako naprej. Najbolj žalostno pa je, da sploh ne vem zakaj to delam. Moje življenje ni tako obupno. Imam starša, ki me imata rada na svoj način. Nikoli nisem bil lačen, vedno sem dobil igrače in obleke ter vse kar najstnik potrebuje, da preživi. Mogoče je moj problem, da nimam problemov. Povprečen sem v vsem. Začel je padati dež.

Pogledam levo, pogledam desno. Nikjer ni nikogar. Čakam na avtobus ob 14.08, da me odpelje nekam. Upam, da tja kamor še nisem šel.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.