Osamljene stranske ulice, kamor redkokdaj stopi človeška noga in ki vabi z odpadlo fasado sosednjih hiš k sebi le ljudi tistega kova, ki imajo res strašno zanimanje za nekaj za kar ga on nima. Tam ne rastejo rože na okenskih policah, na notranji strani se nabira prah, tam ne sedijo vrabci in sinice, tam golobi opravljajo svojo potrebo, tam vrane tepejo človeško uho. En konec takih ulic sicer vodi na obljudeno promenado, spet drugi pa se konča bodisi ob bodeči ograji, bodisi vodi v še temnejše, še bolj neznane ulice.
Tu je svetloba. Tu je modra svetloba, ta deluje stara, iz mode, na nek način je smešna, neprivlačna. Ob takih lučeh se ustavljajo ljudje, ki v življenju niso videli ničesar podobnega. Pa bela svetloba, tista, vsakodnevna, običajna, ki so je vsi siti, a se vselej vsi vračajo k njej. Tam je še rumena svetloba, ki bode v oči tako, da boli. Del ulice je pisan, kot vedno, majhen del ulice je vedno pisan, vse se sveti, svetloba potuje, se vrti, izginja in se spet vrača. Zelo privlačno, ampak seveda - šel bo tako kot vedno, brez ustavljanja, brez navdušenja, samo šel bo, ko bo konec, bo to preprosto konec, nič drugega.
Tu so še vrečke za smeti, odvrženi letaki, deli odpadlih fasad, neosvetljeni napisi in osvetljeni napisi, tam je kanalizacija iz katere se kadi in tam je skoraj nevidno čez ulico tekla podgana, ne da bi se ustavljala. Nekje v daljavi, tam na koncu ulice pa je lučka.
Preden bi ga zavedlo, krene na pot. Ni popolnoma prepričan kje je začel, a to ga ne moti, le da pride na konec. Pregledal je teren, da, videl ga je, a rajši začne s počasnimi koraki. Tu je porodnišnica, nekaj skrivnostnega je zanj na tej zgradbi. Ne razume čemu imajo samo ena vrata, čemu ni zasilnih izhodov kot je to normalno. Zakaj so ta edina vrata odprta, hkrati pa so na oknih rešetke? Srce mu hitro bije, zdi se mu, da je to že videl, najbrž gre za "déjà vu", ljudje hodijo okoli zgradbe, nihče ga ne vidi, vsi so tiho, vsak hodi v svojo smer, vsak od njih daje vedeti, da točno ve kam hodi, a za njihovimi plašči, za njihovimi klobuki in očali, se skriva šepava hoja s katero se samo vrtijo v krogih.
Nekoliko pospeši, čimprej mora od tu, mimo trgovine z igračami, zgradbe iz katere pride njegov nekdanji učitelj "Spoznavanja narave in družbe", mimo neke ženske, ki ga spominja na njegovo mamo. Končno je mimo, sedaj ni ničesar, zgradbe so naenkrat prazne, le tu in tam gori luč. Ko je končno mimo hrupa se obrne nazaj in počasi ritensko hodi naprej. Na desni ima stransko ulico, na levi tudi, naenkrat se pojavi smrad in ne ve od kod prihaja. Spet se obrne, ozira se na vse strani a mu nič ni jasno. Pogleda v izložbo, tam je televizija, ki prenaša košarko, ni še konec prve četrtine, pa bi moral že biti.
Gre naprej. Zebe ga, a hkrati mu je toplo, želi iti hitreje, a hkrati želi kar ostati tam, sredi tega ničesar in tega vsega. Gleda okoli, tam je vse. Veliko poslopje z učilnicami, tam je bordel, tam so uradi, tam so gostilne, restavracije, podjetja, trgovine na malo, trgovine na veliko, odvetniki, zdravniške ordinacije ... vsega je preveč, zanimivo je, preveč je zanimivo. V nekem trenutku mu postane lagodno, povoha v vse te sobe, v vse te hiše, pogleda vse izložbe, a on mora iti svojo pot, korak se mu začne upočasnjevati, ko vidi, da naenkrat ulica ni več tako pisana. Le tu in tam sveti kakšna luč, vse stavbe so iste, lepo urejene, a hkrati tako dolgočasne, visoke in sive, na oknih ni rož, na strehah ni ptičev, pločniki so urejeni, ve kje mora hoditi.
In to traja, ni in ni konca, čez nekaj minut pogleda v izložbo, tudi tu je televizija, tudi tu je igra košarke, že je konec druge četrtine.
Hodi naprej. Hiše postajajo bolj in bolj podobne, bolj in bolj sive, a nekje spredaj (kot vedno) se nekaj sveti. Dolgčas. Pogleda nazaj, trudi se, da bi videl še naprej, a nikjer ne vidi ničesar, megla se je spustila nad ulico, nobenega zvoka ni več, korak pa je vedno bolj počasen. Igrajo se zadnje sekunde.
Nato nekje v daljavi zagleda luč. Okoli njega je kakor, da bi hiše same šle mimo, kakor, da ni več del tega sveta, ne sme nazaj, ne more naprej, noge ga same vlečejo, vedno bližje je svetlobi, ničesar se več ne sprašuje, svetloba pa je vedno močnejša. Upa, da bo lahko šel čez križišče in nadaljeval pot. Svetloba pa ga objame in naenkrat se ne more več ganiti.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.