Prebudi me dež, moker, glasen z udarci po strehi balkona, a hkrati tih in pomirjajoč. Moj vodoravni položaj se greje pod toplo odejo, obraz počiva na blazini iz gosjega perja in z enim očesom opazujem sivo svetlobo skozi zelene prašne žaluzije.
Grenki devetnajsti v septembru je tu, zavedanje moči dneva, ki v svoji vsebini drži utesnjeno preteklost. Svojo in njegovo. Pomembna mentorska figura, ki je predstavljala gonilno silo v mojem otroštvu. Prvi moški obris, ki sem ga zaznala ob začetku rojstnega življenja. Človek, ki me je učil prvih črk in besed, vožnje na dvokolesniku, človek, ki mi je vsako noč pripovedoval pravljice, in človek, pri katerem sem začutila pristno varnost. Bila sem njegova ljubljenka, majhna potomka, ki jo je vedno želel in pripravljal manjše bogastvo ljubezni za njen prihod.
Bilo je lepo, vse je bilo preprosto lepo, vsi skupni trenutki, ljubezen, radost in smeh, a kmalu po mojih prvih korakih, sta se on in ona odločila za odcep drug od drugega. Bilo je samo na videz lepo, kot slika razmerja med obema. Svojo Ljubezen do mene, do najmanjše, sta izkazovala z vsem možnim zanosom, in niti za trenutek nisem začutila pomanjkanja. Ravno zato, sem razumela. Preprosto, nista več čutila, kar je nekoč bilo, kar se je začelo v ljubezni na prvi pogled, je počasi padalo. Usihalo med njima, a ne do mene. Tako je bilo boljše, sem vedela od začetka, zdaj imam možnost razvijati in poglobiti odnos z vsakim posebej. Z njim se je pričelo obdobje pustolovščine, vse je bilo na dosegu roke, od raziskovanj drugih kotičkov zemlje, branja najbolj zanimivih knjig, do izpolnjenih želja in morskih pohajkovanj.
V trenutku, ko so bile zvezde najbližje, je on po zadnjem klicu izginil. Prerezal odnos, ki je rastel na vedno višje frekvence, kjer sva oba drug od drugega potegnila najboljše možno znanje. Postal je nedosegljiv, oseba, ki se je ne išče. Zato ga nisem iskala, niti trudila, samo mirno čakala na njegovo pojavo.
Čas je začel minevati, vztrajno in hitro minevati. Pomagala sem si z njegovim datumom, včasih dan lepih želja, po tem dan iskrenega in čustvenega joka. Vsi spomini na ta dan privrejo iz podzavesti, največkrat dobri, vsako leto, na ta dan. Letos je že deseti po vrsti, ob okrogli obletnici se zavem, da je minila dekadenca njegove odsotnosti, in mojega obstoja. Jaz sem v teh letih nezavedno zrasla, od majhne najmanjše v damo, mlado žensko.
Letošnja siva svetloba je drugačna. Počasno zavedanje sproži, da se v celoti prebudim. V sedečem položaju si natikam mehke copate, ogrnem volneno sivo jopo in začnem stopati s kratkimi koraki. Pot do kopalne sobe se vleče, takrat ne razmišljam, vse počnem po občutku. Pljusknem hladno vodo iz pipe na svoj obraz in malo postojim v odsevu svoje podobe v ogledalu. Vedenje, da bo danes še dolg dan. S prsti popravim lase in odidem nazaj.

Sedem v zatemnjeni svetlobi na živo rdeč kavč, oči se mi rahlo orosijo, to je začetek popolnega naliva. Že po navadi si postavim rolico mehkega toaletnega papirja pred seboj, in trgam listič za lističem. So majhni, priročni in vpojni, ravno dovolj za moje solzice.
Ne razmišljam samo o njemu, o vseh skupnih dogodkih, kot drugače v čast njegovemu dnevu. Raziskujem, razstavljam na dele, ves svoj odnos, ne z njim, ampak z ostalimi pripadniki njegovega spola. Mečkam koščke belega mehkega papirja, in podoživljam vsak moški odnos do tega trenutka. Vsak izmed njih je bil drugačen, poseben na svoj način, a med vsemi se plete rdeča nit, ki jo je On spletel, jaz pa samo ovijala z njo vsakega posebej.
Pristavim lonec z vodo na vroč štedilnik, za čaj. Čaj mi na jutro vedno dobro dene, pomirja in razbistri misli. Ko namakam vrečko s posušenimi cvetovi v toplo vodo, razmišljam o svoji prvi simpatiji, prvem poljubu, prvem plesu, prvi ljubezni, prvem fantu. Na vse »prvi«, je vsakič to vlogo zasedel drug kandidat, nikoli eden in isti. Vsak večji dogodek, je igral drug igralec, zasedba se je stalno menjavala. Takrat sem jih jemala, kot izkušnje in izkušnje si je treba pridobivati, a vseeno z nekim prizvokom visokih kriterijev.
Ob naslednjem požirku se čustva malo umirijo, kup mokrih robčkov se ustavi, srkam naprej in vdihavam topel zrak. Vedno sem se hitro zaljubila v dejanja oseb, ne dejansko v samega človeka. Niti nisem dovolila obojestranske zaljubljenosti, raje v eno smer, največkrat z njegove strani. Tako je bil on z ženskami, v večini primerov so one padle pod njegov vpliv, ko so enkrat pokazale zaljubljene oči, jih je gladko zavrnil. Po tretjem požirku toplega napitka, se zavem, da nisem nikoli izkazovala ljubezni ljudem, ki so mi blizu, nikoli izgovorila najbolj preprostih besed na svetu, kot so »rada te imam«, ali »ljubim te«. Bojim se zavrnitve, ene največjih fobij, ki jo nosim s seboj že od majhnega, in kaže svojo moč na vseh področjih. Raje sem se opremila z betonskim zidom, nadela masko samozavesti in tako zaščitila pred morebitnimi sovražniki. Tako sem se bolje razumela z njimi, ker nisem kazala čustev, ni bilo prisotnosti normalne ženske, ki išče ljubezen, ampak samo površinsko zadovoljitev. Do zdaj nisem našla prave ljubezni, niti je nisem iskala, samo potihoma želela, kot del krinke.
Nadenem si debelejše nogavice s sivimi cofki na strani, ker copati niso dovolj. Hlad je prisoten, tako fizično, kot čustveno. Ob vseh teh razmišljanjih še vedno čutim mrzel pridih melanholije, brez animacije, brez večjih reakcij in izbruhov, samo čustveni simptomi v obliki joka in slabe volje. Ponedeljek je še dodatni faktor, ki podkrepi ta žalosten devetnajsti v mesecu.
Mobilna naprava zvoni že v prazno tretje, pogledujem v njegovo smer, od daleč razberem številke, informacija od nje, o njegovem stiku, ki ga je slučajno odkrila in pripis: »Vošči mu vse najboljše.«
Po nekaj minutnem začudenju in strmenju v bleščeč zaslon, se vklopi prva reakcija strahu, ki izzove novo serijo solzic in joka. Že vnaprej pripravljen scenarij, kako bo potekal prvi njegov odziv, kako bo odreagiral negativno, da me noče videti, slišati, še huje, da ne želi nadaljevati najinega odnosa. Pripravljam se na vse hujše zaključke te zgodbe, a hkrati tudi na prvi korak. V tistem pomislim, kako sem se do zdaj v vseh ljubezenskih odnosih že od samega začetka pripravljala na najhuje, nikoli uživala v trenutkih, ki so mi bili takrat poslani, ampak vedno pričakovala konec, ki se je nato realiziral, v takšni ali drugačni obliki.
Moje oči prikazujejo spremenjeno sliko, dobivajo drugačen prizor, kot še na začetku dneva. Že v jutru sem na nezavedni ravni, bila nekako zavedna tega, da bo danes prelomni dan, drugačen, nekakšno razsvetljenje bo dobilo svojo priložnost.
Dež je že zdavnaj ponehal, popila sem štiri skodelice toplega čaja, zunaj se vije veter in kaže tema. V samoti in osamljenosti, primem v roke telefon in počasi tipkam. Z neverjetno lahkotno težo prstov tipkam, na zaslonu se prikazujejo črne črke, preprosto voščilo, sicer zapletenemu človeku. Ne morem si pomagati, da ne bi pomislila, če je to slučajno moja odrešitev od njega, da začnem ravnati z moškimi na bolj ljubezniv način in porušiti zid, ki sem ga tako vztrajno gradila in negovala. Mogoče, edini pokazatelj bo čas, po prestopu tega koraka.
Še zadnje besede, za konec navedem sebe, kot pošiljatelja. Poslano.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.