leto 1983

Ana in Iva sta se kot ponavadi v popoldanskih dnevih dobili na mostu čez potok, ki je ločeval njuni domačiji. Bili sta najboljši prijateljici že iz otroških dni. Skupaj sta si delili vsako igračo, le da sta sedaj igrače zamenjali za cigarete. Vsak dan sta odtavali na neko skrivališče. Ta dan pa ju je pot zanesla v kraj, ki jima je vlival strah v kosti že od nekdaj.
»Najdiva si novo taborišče.« je z navdušenjem povedala Ana in z očmi nakazala proti gozdu.
»Mene ti v mlin ne boš spravila!« se je branila Iva.
»Glej, mlin sameva že petnajst let. Da v njem straši, je nateg najinih staršev, češ da naju bodo zaprli v njega skupaj s čarovnico, ki se je nastanila tam, ko je mlin prenehal delovati. Pri svojih štirinajstih letih ti še verjameš to? Če greš z mano, bom za zalogo cigaret skrbela jaz naslednje tri mesece!« se je nasmehnila Ana.
Ivi je postalo nekoliko nerodno ob posmehovanju in obenem zanimivo ob ponujeni kupčiji.
»Greva!« je brez zadržkov izstrelila Iva.
In sta se napotili proti mlinu, ki je bil oddaljen nekaj sto metrov ob obrobju gozda. Z vsakim korakom bližje sta imeli manj poguma, a nobena tega ni priznala. Med srhljivim šumenjem jesenskega listja se je čedalje bolj večal propadajoč mlin od katerega se je nekoč slišal glas dela in veselja. Sedaj pa je iz njega skozi polomljenih oken in lukenj v strehi prihajala le tišina in tema. Okrog mlina je bilo polno grmičevja in trnov, ki so se vzpenjali po njem. Ko sta prišli čisto blizu, se je pred njima dvignila ta stara podrtija kakor hudobna čarovnica, katere sta se bali celo otroštvo. Izpod zaskrbljenih obrvi sta se nekaj časa spogledovali, nato pa je Ana stopila naprej. Počasi sta se prebili skozi grmičevje in vstopili sta skozi zadnja na stežaj odprta vrata. Med razmetanimi odsluženimi stvarmi sta previdno stopali proti stopnišču, ki se je strmo vzpenjalo do naslednjih odprtih vrat. Slišal se je le njun dih in zavijajoč veter. Med vzpenjanjem po škripajočih stopnicah je Ana zašepetala: »Greva naprej?«
Obe kimajoči sta vstopili. Pred njima se je razprostrla tema. Z vžigalnikom sta poiskali stopnice, ki so ju peljale še višje. Čez čas, ko sta se skozi temo prebili do vrha, sta prišli do vrat na podstrešje. Zaprtih vrat.
»Ti prva!« je zašepetala Iva.
Ana je stegnila roko proti vratom nad sabo.
»Pridi!« je rekla.
Ko sta stopili na podstrešje, nista mogli verjeti svojim očem. Svetloba, ki je prodirala skozi lukenj na strehi jima je razkrila nekaj, česar nista pričakovali. Podstrešje je bilo pospravljeno in urejeno.
»Čudno,« je rekla Ana.
»Zelo,« ji je odvrnila Iva.
Usedli sta se na klopco ob oknu in si prižgali cigaret.
»Koliko strahu za prazen nič. Že davno bi morali priti sem. To bo najino novo skrivališče. Kje je čarovnica?« se je nasmehnila Ana.
»Da naju slučajno ne zaloti gospod Hilarij. Kljub vsemu je mlin še njegov.« je rekla Iva.
»Iva prosim te, gospoda Hilarija ni nihče videl že nekaj let. Odkar je mlin prenehal obratovati, živi sam v tisti hiši, v gozdu nedaleč vstran od tukaj. Slišala sem, da komaj hodi od nesreče naprej in da noče sprejeti nobenega, ki mu ponudi pomoč. Čudak je.«
»Saj mu ne moreš zamerit Ana. V enem samem trenutku je izgubil vse.«
»Menda niso vsi umrli v nesreči tistega dne, ko so se vračali z morja. Žena in hči sta umrli takoj. On in sin pa sta preživela. Čez nekaj dni se je izgubila vsaka sled za sinom. Pravijo, da naj bi odšel nazaj na tisti most, kjer se je zgodilo ter skočil za materjo.« ji je obrazložila Ana. Zamišljeni sta skozi lukenj na strehi opazovali nebo. Smrtno tišino, ki je nastala na podstrešju pa je nenadoma prekinil čuden zvok.
»Kdo je?« se je zadrla Ana.
Obe sta skočili pokonci in otrpnili. Prijeli sta se za roke. Počasi sta se začeli premikali proti vratom.
»Ostanita.« se je nenadoma zaslišalo izza vogala.
Ana in Iva sta okamneli. Strmeli sta proti vogalu od koder se je zaslišal zvok. Slišali sta počasne korake in zvok verig, ki so se drgnila ob lesena tla. Potem pa se je izza vogala prikazala umazana, bosa noga.
»Ne bežita.« se je slišal hripav glas: »Pokazal se vama bom, ostanita prosim!«
»O moj bog,« pravi Iva.
Pred njima se je pojavila bleda visoka postava. Umazan obraz so mu zakrivali dolgi črni lasje in brada. Oblačila na njemu so bila razcefrana in kot bi bila ožgana. Na nogah in rokah pa je imel priklenjene verige, ki so se vlekle za njim kakor strupena kača za plenom.
»Ni odšel za materjo, živi pri teti v Londonu. Očeta sovraži, ker mu je vzel mater. Gospod Hilarij mi je povedal.« se je zaslišal glas postave.
Kot da nebi vedeli kaj pravkar gledata, se obe naenkrat oglasita: »Kdo si?«
»Jaz sem Viktor.« je rekel.
Še vedno prestrašena Ana ga vpraša: »Pa kdo? Zakaj si tu, priklenjen?«
Nekaj časa je strmel v tla, nato pa dvignil glavo: »Viktor. Že dvestošestnajsto leto. Ker sem, to kar sem postal.«
»Ne razumem, postal?« vpraša Ana.
Iva je stopila korak nazaj.
»Postal lačen vaše krvi. Obstajamo. Smo med vami. Že stoletja.« jima odgovori Viktor.
»Pa saj nisi,« je bila začudena Ana.
»Bil sem. Gospodu Hilariju sem hvaležen, da nisem več.« je nadaljeval Viktor.
»Ja pa kako, mislim zakaj si tukaj?« ga je vprašala čisto potiho Iva.
»Devet let je odkar sem na povabilo gospoda Hilarija vstopil v njegovo hišo. Nevedoč, da se v njem skriva ogromna jeza in bes. Spodletelo mi je. Od gospoda nisem prejel tako potrebne kaplje krvi. Namesto tega sem dobil to okovje in devet osamljenih let tu zgoraj. Gospod Hilarij pride enkrat dnevno, da me nahrani. Devet let, podstrešje, verige in jaz.«
»Hranit?« ga je vprašala Ana.
»Saj nisem več. Bil sem. Na začetku mi je prinašal živalsko kri, a vsak dan manj in manj. Vsake toliko časa mi je pustil več svetlobe na podstrešje. Sedaj že nekaj časa živim brez krvi in svetloba ni več moj sovražnik. Sedaj sivim. Staram se. V meni ni nič več prekletstva, ki sem ga prejel leta 1767. Sedaj imam drugo prekletstvo. Samota.« je končal pripoved kot bi mu šlo na jok. »Rešita me! Zdrav sem. Rotim vaju!« ju je moledoval Viktor.
»Daj greva!« je rekla Iva.
»Ne moreva kar tako tukaj pustit!« ji je odgovorila.
»Seveda ga lahko!« ji je zabičala, se odpravila proti vratom ter povlekla Ano za sabo.
»Vem, da mi ne verjameta. Zakaj bi? Prosim vaju le, da mi prineseta klešče in ju pustite ob meni. V trenutku lahko izgineta. Ne vem od kod sta. Nič žalega vama ne bom storil! Pomagajta!« je kričal obubožan za njima.
Ana in Iva se nista več ozirali. Zbežali sta proti domu. Šele na mostu kjer sta se srečali, sta se ustavili in zajeli sapo.
»Pa saj ne obstajajo,« je bila prepričana Iva.
»Pa mi povej vsaj en sam dober razlog zakaj bi nama lagal. Stvari, ki nama jih je povedal ga niso opisovale kot dobrotnika. Jaz mu verjamem.« ji je odgovorila Ana.
Zmedeni in prestrašeni sta se zmenili, da se bosta jutri dobili na istem mestu ob istem času.
Čez noč ni nobena zatisnila očesa. Vsaka neprespana minuta se je zdela kot večnost in odštevali sta sekunde do srečanja na mostu.
»Kaj imaš v vreči?« jo je že od daleč spraševala Iva.
»Klešče,« ji je odgovorila Ana in se brez oklevanja napotila proti mlinu.
Iva je brez besed stekla za njo. Nista bili prepričani kaj počneta ampak nek glas jima je govoril, naj ga rešita. Zdelo se je kot bi tokrat v hipu bili ob mlinu. Pred podstrešjem sta še enkrat globoko vdihnili, odprli škripajoča vrata in vstopili. Ana je iz vreče vzela klešče ter jih potočila proti vogalu za katerim je bil privezan Viktor. Slišati ni bilo nobenega odziva. »Naredili sva to, greva sedaj!« je rekla Iva.
»Viktor?« je zašepetala Ana.
Podstrešje je ostalo odeto v tišino. Iva jo je potegnila za rokav in odhiteli sta proti izhodu. Ozirajoči nazaj sta šli po stopnicah, nakar ju je ustavil globok oster glas: »Kaj počneta?«
Obstali sta. Pred njima je stal Hilarij s palico v roki.
»Nič.« sta komaj izrekli.
»Kako si drzneta smrklji prekleti?« se je razburil Hilarij.
Ana se je opogumila: »Kako si vi drznete? Viktorja imate priklenjenega kljub temu da ni več vampir!«
»Kaj? Smešni sta. Vampir? Kar sta videli na podstrešju ni vampir, to je moj sin!« jima pove.
Takoj za tem pa zaslišijo korake na podstrešju.
»Kaj sta naredili?«, se je prijel za čelo Hilarij: »Ubil nas bo!«
Za njimi se je postavil Viktor: »Začel bom s tabo! V veselje mi bo, ko ti bom prerezal vrat. Užival bom ob vsaki tvoji izgubljeni kaplji krvi. Petnajst let sem čakal na ta dan. Petnajst let si me imel vklenjenega. Ni minil dan, da se nebi spomnil, kako si pijan sedel v avto. Vsi smo te rotili. Vseeno si speljal. Prisegel sem, da te bom ubil. Si mislil, da me bodo verige ustavile?«
In kot pobesnel bik se je Viktor z maščevalnim pogledom zagnal proti očetu. Dekleti sta skočili na rob stopnišča. Viktor je prijel očeta za vrat in ga podrl kot hišico iz kart. Da bi se oče upiral ni imel več moči. Obležal je pod Viktorjem.
»Pusti ga!« je zakričala Ana in skočila zraven, da bi Viktorju preprečila najhujše. Še naprej je strmel v očeta. Ana ga je zgrabila za lase in kričala naj se ga usmili. Iva se je s solznimi očmi obrnila vstran. Ana se je obesila Viktorju na rame in ga stiskala z vso močjo le da reši Hilarija. Zgrabil je Ano za lese ter jo potegnil s sebe. Prijel jo je za vrat, jo pogledal v oči, nato pa jo odrinil. Ana je zletela po stopnicah nakar se je zaslišal pok. Del stopnišča pod njo se je zlomil in Ana je z vso silo treščila na tla.
»Ana!« je zakričala Iva.
Ana se ni premaknila. Na majici se je pojavil rdeč madež. Kosa pod stopnicami ji je zadala smrtno rano.
»Izpolni obljubo,« je komaj zašepetal oče.
Viktor se je obrnil. V roki je držal kos stekla dvignjenega nad njim. Zrla sta si iz v oči v oči. Vedela sta, da je to konec. Nato je zamahnil s steklom čez njegovo grlo. Mlin je zaobjela tišina. Viktor se je dvignil in se obrnil proti Ivi. Zatisnila je oči. Slišala je bližajoče se korake. Začutila ga je čisto blizu. Počasi je odprla oči. Ana in Hilarij sta ležala v mlaki krvi. Počasi je začela stopati po zlomljenih stopnicah. Prispela je do vrat in se še zadnjič ozrla. Viktorja ni bilo videti nikjer.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.