Resno je poskeniral opremo in tiho izgovarjal: računalnik, jeklenka, regulator, jopič, obleka, čevlji, uteži, rokavice, maska, plavutke, svetilka in nož. Vse je bilo na mestu. Njegov sopotapljač Patrik je bil njegovo čisto nasprotje. Opremo je skorajda stresel iz škatle. Cevi so bile prepletene, neopren je rahlo zaudarjal po plesnivem, nož je bil popolnoma zarjavel. Patrik je nekoč v paniki ugriznil v regulator in pojedel delček ustnika. Tako je moral zdaj na levi strani med potopom močneje zagristi v gumo, da mu je bilo dihanje pod vodo udobno.
Jaša je debelo pogledal, ko je Patrik iz nahrbtnika potegnil podvodno kamero. »Stari, od kod ti tale zadeva. Kar solidno zgleda.« »Ah nič…eksperiment,« je bil redkobeseden Patrik. »A greva v vodo,« je vprašal. Jaša je pokimal in sekundo za tem že spajal jeklenko in regulator. V svoji pedantnosti je bil nared v pičlih treh minutah. Ko je preveril čas priprave na ročni uri, je bil zadovoljen. Blizu osebnemu rekordu. Na računalniku je preveril še zvočni alarm za preseženo maksimalno globino pri potapljanju na zrak. Obrnil se je k Patriku, ki je v slogu, saj se nikamor ne mudi, leno natikal jopič na jeklenko. »Vroče je. Te počakam v vodi!« Patrik je bil zatopljen v delo in prijatelj je bil deležen zgolj pogleda na njegovo zadnjico, ki je nonšalantno kukala izpod premajhnih rdečih kopalk in nekega daljnega »uredu«.
Jaša se je v vodi potil pod neoprenom. Siten si je snel kapuco in masko, ki se mu je med čakanjem na kolega nehvaležno zarosila. Končno je zagledal prijatelja, kako robotsko vstopa v vodo. Jezen je bil. A pred potopom ni dobro sproščati strasti. Porogljivo mu je dejal: »A si že?« Patrik mu ni odgovoril. Videti je bil napet. »Sej je uredu stari, malo se zajebavam. A si ti kul?« Prazno ga je pogledal: »Ja. A greva do ladje?« »Dogovorjeno. Do ladje na tridesetko, potem se pa počasi dvigneva po desni steni.« »Vodi ti,« je še dejal Patrik. Fanta sta si pokimala, si pokazala znak za OK in se spustila pod gladino. Mehurčki zraka so risali njuno pot, nakar ju je morje popolnoma sprejelo vase.
Mir in tišina. Srečala sta številne ribe, občudovala podmorsko rastje na grebenu in vsake toliko zagledala kakšnega raka, sramežljivo kukajočega iz skrivališča. Dobro sta se poznala, zato nista oprezala drug za drugim. Počasi sta se spuščala proti potopljeni ladji. Gre za biser razbitine na tem koncu Jadrana. Hvala odlični vidljivosti sta njeno palubo uzrla že nekaj metrov pod površjem. Lahko bi ju primerjali z vesoljcema. Breztežnostna, svobodna, izgubljena v niču modrine. Patrik se je prvi dotaknil ladje. Pogled je dvignil vzdolž jambora. Na nebu so ga namesto ptic pozdravljale ribe. Jaša je priplaval za njim in ga s prstom pokaral. Za njim mora. Fanta sta sprehod nadaljevala pod krovom lepotice. Podpalubna okna so bila zaraščena z algami. Parket ni vzdržal. Nekaj metrov pod njima so se svetlikale skale.
Nihče ne ve točno, kako se je ta ladja znašla tam. O njej krožijo številni miti. Veliko potapljačev se je na široko izogiba. Pravijo, da so v njej duhovi, ki zameglijo um. Tudi njena lega je nenavadna. Potem, ko jo je voda pogoltnila je obtičala na platoju pod podvodno steno. Kot razstavljena na nočni omarici velikana.
Priplavala sta do sobe, v kateri se je nabral zračni žepek. Glavi sta pod vodo pomolila na suho. Patrik je vzel iz ust regulator in globoko vdihnil, a že naslednjo sekundo mu ga je Jaša grobo potisnil nazaj v usta in mu pokazal gesto »a si ti nor«? Patrik se je zakrohotal izpod regulatorja. Tako na široko je raztegnil usta, da je popustil prijem na levi in zadeva mu je znova padla iz ust. Tokrat si jo je sam popravil. Hihitaje seveda. Prijatelju je dal OK, za nadaljevanje potopa. Spustila sta se za meter, ko je Patrik skozi špranjo zagledal senco, ki se je kot dim vila na zunanji strani ladje. Spet, je zatrepetal. Jašo je potrkal po jeklenki, da bi tudi on videl. A se ni odzval.
Patrik je iz žepa potegnil kamero in pritisnil na »rec«. Odločen, da bo tokrat posnel polzeče megličasto čudo na film. Nihče se ne bo norčeval iz njega. V zelenkasti okvirček je uvodoma ujel Jaševe plavutke, kako mešajo vodo. Eleganco gibanja v tišini, ki deluje veličastneje od baleta.
Pri kabini se je Jaša obrnil in Patriku nakazal že znane smernice za zaključek potopa. Kolega mu je pokimal izza kamere in pomahal. Jaša se je raztegnil kot žaba in nato naredil eleganten obrat nazaj. Za trenutek je obstal s trebuhom proti nebu in se hitro vrnil v stoječi položaj. Zdelo se je, da ni premaknil nobene telesne mišice. Ponosen je bil na ta trik. Obrnil se je in odplaval. Ne bo ga mešal v tole, se je Patrik odločil. Vsaka neumnost na tej globini je lahko smrtna. Sam bo že izplaval… Oko kamere je še nekaj minut počivalo na Jaševem v plavanju umirjenem telesu, nato pa je ubralo popolnoma drugo smer.
Patrik je našel razbito okensko režo, prekrito s staro ribiško mrežo. Razmišljal je, če bi se po tej poti hitreje prebil v podpalubje, ko ga je nekaj oplazilo po desni nogi. Vdih je zamrznil. Spremljala ga je moreča tišina. Počasi se je obrnil, z levo roko si je zaščitil obraz. Bil je le kos starega blaga. Slišal je bučanje srca. »Šit.« Morda bi moral za kolegom... Nato je zaslišal enofrekvenčni pisk. Kot bi se na milijone besnih škržatov med pozivnim napevom sprehodilo skozi njegovo glavo. Kamero je stisnil močno k sebi. Vse naokoli se je zasivilo.
Jaša je tačas radovedno svetil v neko luknjo in skušal ven zvabiti dolgo rumeno-črno moreno. Strašno se je zabaval. Ko se je ozrl, da bi videl ali Patrik snema ta prizor, je ugotovil, da je sam. Prijatelja ni bilo v radiju desetih metrov. Pogledal je na računalnik, na katerem so se minute varnega postanka na tridesetih metrih neusmiljeno odštevale. Nekaj je narobe, je pomislil. Stisnilo ga je v prsih. Že deset let se potaplja, pa ni imel še nobenega sranja. Njegova odgovornost je bila, da poišče »buddyja«. Odkar ga je nazadnje videl sta morda minili dve minuti. Pohitel je nazaj. Ni ga bilo. Odločil se je da pogleda še za premcem. Pričakal ga je nadrealističen prizor. Patrikove temno modre plavutke so ležale na tleh, čevlji prav tako. Pokončno in lahkotno kot postrešček je mladenič stopal proti podvodnemu previsu. In snemal. Jaša je začel refleksno mahati in nekaj brbotati. Neuspešno.
Takole, le še nekajkrat stopim, si je prigovarjal Patrik. Snemal je svoje bose noge, ki so ob koraku dvigovale mivko. Sledil mu je rahel oblak peščenega dima. Prispel je na konec platoja, preveril uteži za pasom. Bile so na mestu. V žepe jopiča si je za vsak slučaj potisnil še nekaj kamnov. Uro z globinomerom je spustil na tla. Obrnil se je, kot bi slutil Jaševo bližino, a ga ni videl. Z nožem je sunkovito predrl jopič in ga po dejanju odvrgel. Zračni mehurčki so kar bruhali iz plastike. Trdno je stal, ko je nenadoma dvignil roke in se pognal v globino. Zaradi teže, ga je dno privlačilo kot magnet.
Jaša se je pognal za njim. Alarm na njegovem računalniku je po nekaj desetih metrih začel neznosno piskati. Presegel je varno globino za potapljanje na zrak. Prijatelja je imel rad, a vedel je, da ga nižje ne čaka nič dobrega. »Pizda Patrik, kaj je s tabo?« Jaša se je zbal za življenje. Moral se je čim hitreje varno vrniti na površje. Poiskati pomoč. Zagotovo prepozno. Ko se je tega zavedel, je začutil zvin v želodcu. Tiho kljuvanje obžalovanja.
Lahkega kot ptico so Patrika začela prevzemati čustva. Pojavil se je občutek brezbrižnosti, simptomatičen za pijanega človeka. Dušikova omama. Smejal se je skozi regulator in snemal svoj podvig. Bilo mu je prijetno toplo. V obleki in pri srcu. Obrnjen je bil proti steni, z glavo navzdol. Na poti proti dnu se je počasi poslavljal od lepot podvodnega sveta. Postajalo je vse temneje. A čakaj. Kaj je to? Jebemti, če tisto tamle ni luč.
Slepeča modrina. Zaobjela ga je množica rok. Mehki, dolgi prsti so božali utrujeno brado. V ušesih je spet piskalo, zdaj kot po močni detonaciji. Nekje za nadležnim zvokom je slišal glasbo. Kamero je še naprej držal v roki. Bil je na pol nezavesten človeški ribak na dnu morja. Na pol poti stran, pa tako prekleto živ. Dihal je plitko. Oči je že davno zaprl. Dozdevalo se mu je, da se tla tresejo . Bil je sam v kocki polni vode. Vdihi iz regulatorja so bili vse krajši. Nevarno se je bližal stanju brez zraka. In takrat se je oglasil še zadnji impulz po preživetju. Odvrgel je kamero. Pristala je z objektivom na pol zakopanim v mehki mivki in še naprej snemala. Hitre gibe Patrikove desne bose noge z delom trupa. Iz žepov je odvrgel kamne in odpel pas z utežmi. Zaželel si je plitvine, kjer bi lahko trdno stopil in presegel globino vode kadar bi želel. Kot tedaj, ko je bil mulc. Potopil se je za meter in se prijel za kamne. Dokler mu ni začelo zmanjkovati zraka. Pogosto so mu noge silile k višku in včasih je na nožnih prstih, kukajočih iz vode, lahko začutil sapo vetra. Zdaj je bil pregloboko. In pravzaprav se sploh ni dvigoval. Kar obtičal je, čeprav se mu je zdelo, da ga vleče navzgor. To ga je čudežno pomirjalo. Zazibalo tja nekam čez.
Našli so ga na globini 81 metrov. Ležal je na dnu, zavit v posteljo iz sargaških alg. Izdala ga je bosa noga, ki se je raztezala po morski livadi. Rastlina je bila tako na gosto razraščena okoli njegovega trupla, da so jo morali na spodnji strani temeljito porezati. Nedaleč stran je počivala kamera. Bila je na »off«. Podvodno gomilo sta na površje dvignila dva potapljača. Razpirali so jo dobrih petnajst minut, ko so se končno dokopali do obraza. Presunjeni so obstali. Jaša, ki je do tedaj strt sedel v kotu, se je približal. Patrikove oči so bile votle, ustnice pa raztegnjene v širok nasmeh.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.