Ni sicer nujno, da bi bilo to namenjeno komurkoli, včasih se samo počutiš veliko bolje, če nekje samo sloniš kot kak carski zajebanec.
Na postajo zapelje en avto. Okno se odpre. Ena ženska.
»Ej, živjo!«
Slišim svoj vprašujoči »Živjo.«
»A bi kos pice?«
Morala je videt moj plavajoči pogled, da je še dodala:
»Saj ni zastrupljena ali pa stara. V bistvu je čisto sveža, glih sem jo kupila.«
»Tenks, glih sem jedel.«
»A res ne bi? Saj ti ni treba bit vljuden.«
»Saj nisem, res. Samo res mi ne sede zdaj.«
»A na bus čakaš?«
»Jap.«
»A za v mesto?«
»Točno za tja.«
»Lahko te zategnem, če hočeš.«
A je to sploh možno? Da se slučajno na zadnjih sedežih ne skriva ena mrga, ki bo hotel, da mu dam keš in mobitel in mogoče še ta pulover. Kar niti še ni taka panika. Lahko me zveže in potem me odpeljeta v neko samotno garažo, prav vidim ju, dva ljubimca, ki se zabavata z ugrabljanjem, ženska takole pride in ti ponudi prevoz, hoče dajat vtis, da je sama in liberalna in odprta, taka hipurka, potem se usedeš v avto in potem ti ukradeta ledvico. Oziroma te mučita in si ob tem nazdravljata z rdečim francoskim vinom. Zdolgočaseni par, ki potrebuje malo popestritve v odnosu. Ampak ne sme videt, da kaj sumim, to bi lahko bilo nevarno. Tako da moram sprejeti to igro. Roko dam v žep, zatipam mobitel, prste imam že pripravljene na številkah za policijo. Kul sem. Itak, to se mi dogaja vsak dan. Ženske mi same od sebe ponujajo prevoz.
»Hm, zakaj pa ne v bistvu.«
Usedem se v avto in ne vem, ali sem naiven ali pa sem končno zadržal eno zavrnitev zase. »In, kaj je fora?« jo kar takoj vprašam.
»Kar tako, odločila sem se, da bom danes enega neznanca častila pico in enega neznanca peljala z avtom, kamor bo želel. In ker ti nočeš pice, dobiš prevoz.«
»Hudo, hudo.« To mi v bistvu kar uide. Malo se pa tudi hočem vpeljat v pogovor, ljudje imajo radi, če si navdušen nad njihovimi idejami. Potem začnejo govorit o njih in tako si lahko večino časa tiho, samo vmes jih malo usmerjaš. Furanje neznancev za foro. Presenetljivo preprosto. Če bi si izmišljevala izgovor, si najbrž ne bi izmislila česa takega. Ali pa bi ravno zato si. Ker če ti nekdo reče kaj takega, potem itak takoj pomisliš, da ta pa že nima slabih namenov. In te je že ujel v preveč sproščenem položaju, ima te na svoji strani. To je res ena pizdarija, da ne moreš nikoli vedet pri ljudeh, kakšni so njihovi nameni. Peljeva se. Voham avto. Nek umeten vonj, ampak ne neprijeten. Ni videti, kot da bi bil tu kdo umorjen.
Za sekundo se obrnem proti njej, da sploh vidim, kakšna je. Rahlo robustna koža po licih. Brazgotine življenja? Brazgotine baje dajejo nek poseben karakter, ampak mislim da bolj moškim kot ženskam. Ona se mi ne zdi bolj karakterna zaradi njih. Malo starejša mora biti od mene. Ne vem, a je privlačna ženska ali ne. Naenkrat pomislim, da bi bil z njo. Potem lahko rečeš, pobrala me je ženska, ki me je hotela ubit, a sva se zapletla in se v omamni nasladi združila na zadnjih sedežih njenega ugrabiteljskega avta.
»Saj lahko kaj rečeš, veš.«
Uh, pa res.
»Zdaj ko si to rekla, ne vem točno, kaj naj rečem.«
»Ko sem te parkrat pogledala, sem te prav hotela vprašat, kaj razmišljaš. Ampak ker jaz res ne maram, ko me kdo to vpraša, te tudi jaz ne bom.«
Zdaj bom pa jaz malo pogumen.
»Razmišljal sem, če me boš slučajno ugrabila.«
»Haha, itak, ampak samo za teh deset minut do centra, da si ne boš česa domišljal.«
Zdaj je pa mogoče ona postala malo paranoična in je pomislila, da ni slučajno po nesreči pobrala nekega iztirjenca, ki si je takoj začel preveč domišljati. Ampak ne, saj je itak vzela to kot foro. Te človeške paranoje moraš samo izgovorit na glas, pa vidiš, da so v resnici kar smešni. Samo pasti morajo iz glave, kjer je logika dejansko čisto drugačna.
»A boš komu povedal za to danes?«
»A za tole dogodivščino, da me je kar sama od sebe pobrala ena ženska?«
»Ja, za tole dogodivščino.« Naredi malo grimase, ko reče dogodivščina, ne na tak hudoben način, ampak na igriv način. Sploh si ne predstavljam, da bi ji lahko bilo neprijetno v kakršnem koli komunikacijskem položaju.
»Hm, ne vem …«
»Jaz ne bom.«
Zanimivo. Kar naenkrat imava že svojo skrivnost. Niti njen ugrabiteljski ljubimec ne bo izvedel za to?
»Kako pa to, da delaš vse to?«
»Moji prijatelji so šli gledat en film, ampak mene ne zanima. Malo mi je brez veze se hodit družit v kino. Pa sem dobila ta impulz. Da bi to naredila. Kar zdaj, danes.«
»Kar carsko.«
»Pač stalno se družiš z enimi in istimi ljudmi, vsake toliko spoznaš koga in si mu potem na en tak čuden način že obvezan in vse je kr neki. Tole zdaj je pa tako – nobenega bremena. Lahko bi bil kar en beden model in bi bila vesela, ko bi se te znebila na pumpi. A ti je kul, če te pustim na pumpi? Saj je center v bistvu.«
Takoj bo pretrgala.
»Kul, kul, saj imam blizu.«
»Če bo pa kul, sem si rekla, je pa itak zakon, se bova malo pogovarjala in ne bo kar ene presije s kakršnimkoli odnosom za naprej. Kul bo in ostalo bo kul za vedno te četrt ure in nihče ne bo zajebal tega.«
Pomislim, da jo je pred kratkim pustil fant. Ne vprašam je.
»Vsi ljudje bi morali delati te stvari,« ji rečem, kot da sem drug človek. »Samo ko smo vsi zabubljeni v ta lasten ne vem kaj.«
»Pičke smo. To je to. Pičke.«
»Pa čisto brez enega zaresnega razloga. Ko bi lahko bilo vse tako drugače. Toliko več bi lahko imel od lajfa, samo rečeš, narediš, to je to. Fak, kako je vse lahko v bistvu.« Malo sem evforičen. Mogoče se mi bo po tem dogodku spremenilo življenje. Foter mi je še kot otroku svetoval, kako naj se ne vsiljujem ljudem. Kako naj počakam, ker če jim je kaj do mene, bodo že prišli. Da naj se ljudje potrudijo zame. Vse se bo spremenilo!
»Lepo, da razumeš.«
Zdaj se že skoraj počutim, kot da sva prijatelja. In imava svojo skrivnost.
»Jaz sem drugače …«
»NE, ne, ne! Ne mi povedat, kako ti je ime! Ničesar nočem vedet. Ti si totalen neznanec in to boš tudi ostal.«
Bum!
»Fak, saj mogoče imaš pa prav. Mogoče bi res uničilo vso to … atmosfero. Če bi vedel, da si kar ena Urša. Ali nekaj.«
»Ja, točno to. A veš, kot da sem potem obvezana, ker vem tvoje ime, nekaj početi s tabo v prihodnosti. Petnajst minut zdaj in to je to.«
Zapelje na pumpo. Stopiva ven.
»Boš čik?« jo vprašam. Mislim si, da sem namesto čik rekel kurac.
»No daj.«
Kadiva ob strani pumpe in zagledam se v plinske jeklenke, ki jih imajo v kletki. Kako to, da ljudje večkrat ne razstrelijo kake pumpe? Saj je tako blazno lahko. Glede na to, kolikokrat se človek počuti totalno destruktivnega in ko bi samo rad eno spektakularno eksplozijo, skozi katero bi se očistilo vse besnenje.
Kadiva.
»Kam pa greš?« me vpraša.
»Eno zabavo imamo. Pri eni frendici.«
»Kul. Najboljša frendica?«
»Kar dobra. Ne bi rekel najboljša. Čeprav ne vem veliko o njej, tako zasebno.«
»Ah, kar ta obremenjenost s tem, da moraš o človeku vse vedet. Da ti ne more biti zares prijatelj, če ne veš nekih njegovih blaznih skrivnosti.«
»A ni ravno to fora prijateljstva? Da te nekdo bolj pozna. In ti ni treba igrat.«
»To so konec koncev samo neki dogodki. Dejstva. In ljudje potem zapadejo v eno tako tekmo, kdo ve več o nekom. Ali pa samo hočejo zvedet stvari o tebi, da imajo občutek, da vejo. Sploh jih ne zanimaš ti kot oseba, ampak to, da se ti je nekaj zgodilo in potem to hočejo. Kot trač. Ogabno.«
Globoko potegnem dim iz cigarete in se zazrem v nagubani asfalt.
»Oprosti, če sem te zamorila. Če bi se ti zdaj zgodilo nekaj dobrega ali lepega in bi hotel to z nekom delit, a bi poklical njo?«
»Ne vem, če. Bolj ne kot ja.«
»Ampak nekoga bi poklical?«
»Najbrž bi, ja.«
»A veš, koga točno bi poklical najprej?«
Premišljujem. V glavi se mi vrti par obrazov, par življenj …
»Ne veš zares, koga bi poklical?«
»V bistvu … V bistvu res ne.«
»A bi sploh koga poklical?«
»Ne vem. Možno, da ne.«
Zdaj se jaz počutim bedasto. Kar ena ženska mi je ravnokar rekla, da sem brez prijateljev.
»Ne sekiraj se. Tudi jaz ne vem, če bi koga poklicala. Kake stvari je lepo imeti samo zase.«
»Saj sploh nisva rekla, kaj bi se zgodilo. Od tega, kaj bi se zgodilo, je odvisno, koga bi poklical. In če bi sploh koga poklical.«
»Saj sem rekla. Nekaj lepega. Kar bi mogoče hotel z nekom delit. Najbrž nimava iste stvari v mislih, tebi bi bil to mogoče en človeški pogovor, meni bi bil mogoče seks v tistem grmovju …«
Pobuljim jo. Čas se dejansko upočasni. Zavem se lastnega šoka. Ne nadzorujem obraza. Kakšen je sploh moj obraz zdaj? Zasmeji se.
»Oprosti, ampak tako zabavno je opazovati tvoje reakcije. Ta osuplost, kao a me bo ta ženska naskočila … Saj lahko pa, da je tudi obratno, ne vem. Ne poznam te. In ti ne poznaš mene. In naše želje se stalno spreminjajo. Enkrat bi govoril z vsakim, ki pride mimo, drugič bi hotel udarit vsakega, ki bi hotel začet pogovor s tabo.«
Svoj čik nese v koš, zaradi česar ga tudi jaz preprosto ne odvržem in pohodim, ampak ga tudi jaz nesem v koš. Občutek imam, da postaja vedno bolj naspidirana. Kaj če je pobegnila iz psihiatrične bolnice in ji popuščajo kakšna pomirjevala? Kar je fascinantno. Da postaneš čisto drug človek, če ne dobiš enega grama neke kemije v telo.
»Grem jaz,« reče in odpre vrata od avta.
»Ja nič, lepo te je bilo spoznat.«
»Ne spoznat, srečat, neznanec.«
»U, ja, pa res, srečat.«
»Uživaj. Ne sekiraj se preveč.«
»Ej ti tudi. Imej hud lajf.«
Zapre vrata. Vžge motor. Da v vzvratno. Obrne avto. Da v prvo. Zapelje. Da v drugo. Potrobi. Odpelje. Izgine.
Obsedim na robniku pločnika in zadet sem od dokončnosti tega srečanja. Gledam v nebo in pomislim na aliene na vseh teh planetih, gledam proti mestu in odrivam zavestne misli. Hecno je, ko veš, da si nekoga srečal prvič in zadnjič v življenju. Kako prav je imela. Najbrž.
Sedim in sedim in sedim še kake pol ure, ne vem. Grem na dolgo pričakovano zabavo. Napijem se ga s cenenim rdečim vinom, se izbruham in zaspim na stopnicah pred neko osnovno šolo.
Jutri se začenja novo življenje.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.