V nosnicah je začutila vonj pomladnega brstenja, ki ji je v spomin priklical sliko mladega Toneta. Irhaste hlače s širokimi, rjavimi naramnicami, bela srajca, do komolcev zavihani rokavi, navihano skuštrani, skoraj beli lasje ter pričakujoč pogled mladega fanta, ki je zbiral pogum, da jo prime za roko, v upanju, da ga bo tudi ona stisnila v ljubeč primež, ki bi začrtal njuno skupno pot prihodnosti.
V počasnem posnetku se ji je izrisala močna moška dlan, po malem razdrapana od dela v gozdu.
Nevidno jo je toplo spreletelo, ko so se njuni prsti prepletli v kito dveh zaljubljencev.

Še pred leti, ko je stala ob njegovi krsti, se ji je za hip zazdelo, da čuti njegov rahel stisk v pozdrav.
Kdove.
Morda si je le domišljala.
Prav zagotovo še danes ni prepričana, a zdi se ji, da je tisti hip ostal njuna nikoli izdana skrivnost, ki jo še danes drži pokonci.

Potem, ko ga je izgubila, se je kot školjka zaprla v svoj svet žalovanja, premlevanja in drobencljanja skozi vsak naslednji dan, ko se je prebudila v praznino, bolečino in hrepenenje po minulih dneh sobivanja, ko sta se zbujala skupaj.

Kostanj!
V ozadju obris vrhov Javornikov, ki so ji vsako jutro skušali povedati kaj lepega.
Kje so časi, ko je z nestrpnostjo hodila na dvorišče in pogledovala v levo in desno, kot da bo ravnokar izza ovinka pripeljal sin z družino, čeprav je na obisk prišel le za večje praznike,
ko je napekla potic in piškotov in mu jih je potem zavila v škrnicelj, da so jih lahko grizljali še cel naslednji teden.

Kje so časi, ko sta s sosedo Maro kramljali o rožah in polju in razdirali vaške čenče.
Kje so časi, ko so jo radostila kratka srečevanja in klepet za srečnejši dan.

Danes, kot že nešteto nedelj, si želi miru.
Hoče biti sama s sabo in svojimi bežečimi mislimi, ki jo vozijo od ponedeljka do nedelje,
od nedelje do ponedeljka in po utečenih tirnicah v enakomernem drdranju drsijo naprej.

Nedelja je dan za počitek.
Nedelja je dan za planiranje.
Vedno je bilo tako.
Kot preizkušena vremenoslovca sta se s Tonetom vsako nedeljo ozirala v nebo in zarisovala delo, ki ju je čakalo v prihajajočih dneh.
Vedno je bilo tako!
Nedelja je dan za načrte!
Je jutri ponedeljek?

V ponedeljek se bo s kolesom odpravila na polje.
V levi roki bo držala vodoravno ležečo motiko, desna bo ves čas v pripravljenosti, da stisne zavoro zadnjega kolesa, če ji bodo pot prekrižali traktor, avto ali kak drug mimoidoči voznik.
Kolo bo pustila v senci grmičevja, ki se bohoti ob njeni njivi, in se predala dvigovanju in spuščanju rok, zamahovanju kopače ter nenehnemu pripogibanju, ko bo iz zemlje pulila trdovraten plevel. Kmalu jo bo začelo nesramno boleti v križu a je bolečina ne bo odvrnila od nujnega okopavanja. Raje si bo kakšno zapela ali celo zažvižgala.

Ne, jamrala ni nikoli in tudi ta ponedeljek ne bo drugače!

V torek bo ostala doma.
Skuhala si bo piščančjo obaro in ajdove žgance. Zabelila jih bo z domačimi ocvirki, ki bodo vroči zacvrčali na vrhu okusnega hriba.
Ja, in prebirala bo fižol!
Kako polno ji je obrodil. Kar veselje ga je bilo gledati, ko se je vzpenjal po fižolovkah, ki jih je pred leti napravil še njen Tone.
In poklicala bo Maro.
Ji je rekla, naj ji pove, kdaj ga bo prebirala.
In v zahvalo ji bo dala poln lonček pisanih zrn, da si bo skuhala fižolovo juho,
ki jo silno obožuje.
Nje menda ne napenja tako hudo, kot sosedovega Jožeta, ki ga že od daleč slišiš, kako po dvorišču hodi na motorni pogon.
To sta se mu z Maro na skrivaj smejali!
»Dober dan! Bogdaj, bogdaj!« je vedno pozdravil, ko ju je zagledal, kako posedata na klopi pred hišo.
Onidve pa skoraj v krohot, ko se je pozdravu pridružil njegov glasen prdec.
Kaj pa v sredo?
Česa naj se loti v sredo?

Oh, dela nikoli ne zmanjka in tudi v sredo ga bo dovolj.

Če ne bo prišlo kaj vmes, bo morala pomiti okna.
Še Mara ji ne bi verjela, kako pogosto jih očisti, če se ne bi prepričala na lastne oči.
Muhe ji počasi načenjajo živce. Najraje se pridejo sončit ravno na njena okna.
In, o moj bog!
Kaj šele, ko odpre vrata.
Potem jih ima polno kuhinjo in shrambo. Njene zavese in ročno izvezeni prtički so tako popikani z mušjimi drekci, da za hip pomisliš, kako bogato razkošno so okrašeni.

Ampak ona je čista gospodinja.
Vsi tako pravijo.
Še opravljivka Olga, ki naokrog hodi z vedno popackanim predpasnikom.
»Tok! Toktoktok!«
Se ji le zdi, ali je res, da jo nekdo moti!
Z glasnim trkanjem v sobo vstopi mlada negovalka : »Pozdravljeni, gospa Kmetčeva! Bova menjali plenico?«

»V sredo? Nedelja?« za hip odreveni v postelji ležeča ženska, oblečena v zbledelo spalno srajco.
Z brezizraznim pogledom se zazre skozi okno.
Stari kostanj vetru preteguje svoje veje in ujčka brenčanje čebel, ki nepokretni starki godejo pesem bolečine.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.