... pred velikim ogledalom, okvirjenim z žarnicami.
»Kakšen popoln večer. Boljšega si ne bi morala želeti,« se je nasmehnil sam pri sebi ob prijetnem hreščanju plošče Davida Bowieja. Stopil je do gramofona in previdno obrnil ploščo, ne da bi na njej pustil sleherni prstni odtis. Z zaprtimi očmi je počakal na prve tone pesmi Heroes, ki mu je zarisala rahel nasmešek, prav tako kot takrat, ko mu je oče prvič pokazal svoje plošče. Naučil ga je ljubiti in spoštovati glasbo. »Glasba je univerzalen jezik, je jezik duše,« je zmeraj govoril. Ves svoj odnos sta gradila na temeljih glasbe. Ob večerih so lahka pomenkovanja o besedilih ob poslušanju plošč kaj hitro prešla v razprave in pogovore, v katerih se je očetu lahko zaupal in v njem našel nasvet ter oporo.
Tistega večera se je odločil, da bo očetu povedal. Mir, ki zavlada ko tema objame zemljo in Bowie-jeva glasba sta pletli prijetno melanholijo, s katero je bila prežeta soba. Večer se je zdel popoln. Pogum je zbral ob refrenu očetove najljubše pesmi…. Med tem, ko mu je v glavi odzvanjalo We could be heroes, for ever and eve, je očetu zaupal svojo zmedo in hkrati veselje ter razburjenje, ki ga občuti ob dotiku svojega najboljšega prijatelja. Razen ledenega pogleda in ostrega udarca očetove dlani ob lice se od tistega večera ne spominja ničesar. Naslednje jutro je že bil primoran spakirati kovčke.
Glasbo je privil nekoliko glasneje in pograbil na pol poln kozarec s šampanjcem. Odprl je vrata balkona in obstal. Ugajalo mu je, ko se je lahkoten poletni veter poigraval z dolgimi belimi zavesami in ga nežno božal po obrazu. Za trenutek je obstal, nato pa v dveh požirkih izpraznil kozarec, ga odložil na majhno mizico ob kavču in z naslonjala dvoseda pobral roza tutu. »No, vsaj nekaj sem odnesla od zveze,« je pomislil, ko si ga je živahno nadel čez mrežaste nogavice. Obrnil se je k ogledalu. Oprl je roke v bok in namrščil ustnice, kot je to delala ona. Bila je ženska vseh žensk. In tudi najbolj estetska izmed vsega, kar je kdajkoli lahko oklical za svoje. Ko sta se po pol leta vselila v skupno stanovanje, so se mu odprla vrata v popolnoma nov, do tedaj nedosegljiv svet. Najraje jo je opazoval, ko si je oblačila samostoječe nogavice, z eno nogo na stolu, rahlo sklonjena, da se ji je na hrbtu jasno izrisala hrbtenica. Vsako jutro se je obril dvakrat, da se je lahko dlje zadržal v kopalnici in bil priča nanašanju barv na obraz, ki je bil kot slikarsko platno. Rad je gledal, kako se je nagnila k ogledalu in s popolno zbranostjo nanesla rdečilo na ustnice. Ali, kako je stala pred ogledalom in ob svoje boke prislanjala različna krila, da bi se lažje odločila, katero ji bolje pristaja. Roza tutu ji je kupil sam, za pusta, ko se je želela zamaskirati v baletko, tako da je teoretično bil njegov. Zato ji ga tistega večera ni izmaknil, temveč je vzel le, kar mu je pripadalo.
Tistega dne se je predčasno vrnila domov. Svojega fanta je našla v spalnici pred ogledalom, v njenem spodnjem perilu in njenih čevljih, s kozarcem vina v roki, na katerem je sijal svež odtis rdeče šminke. Popoln večer se je hitro spreobrnil. Instinktivno je z rokami objel glavo, da bi se zaščitil pred koščki stekla, ki so se odbijali od sten in tal vsakič, ko je s polno silo metala v njegovo smer vse, kar ji je prišlo pod roke. Bil je že tik pred vrati, ko je iz histeričnih krikov uspel razbrati le besedo »spaka« in s tal pograbiti roza tutu.
Ponovno osredotočen je sedel za mizo polno ličil, umetnih trepalnic in nohtov, nad katero je viselo ogledalo. Okvirjale so ga goreče žarnice. Zazrl se je v podobo v zrcalu in brž posegel po pudru ter nanesel dodatno plast na modrico okoli očesa. Nato je z rdečo barvico odebelil rob bordo obarvanih ustnic, da bi nekoliko zakril oteklino in debelo krasto, ki je ostala na pred kratkim preklani ustnici. Segel je v predal mize po vijoličnih trepalnicah, ko se je spomnil, da jih je pustil v Pink baby.
Nič čudnega. Vsakič je vzel s sabo ves kozmetični pribor. Na predstavo se je bilo potrebno pripraviti tik pred zdajci, da je bila celotna podoba sveža. Poleg tega pa nikdar ni vedel, kateri kostum mu bo dodeljen. Ni se zavedal, kako zahtevne so tranzvestitske predstave, dokler se ni zaposlil v zloglasnem klubu Pink baby. Še posebej, če si eden tistih, ki nudijo dodatne usluge.
Zdaj mu je bilo žal, da se mu je včeraj tako mudilo domov. Noč se je zdela popolna in ničesar si ni želel bolj, kot ujeti sončni vzhod na svojem balkonu z zvitkom tobaka in zelenice v roki. Če ne bi hitel in se preoblekel, se ne bi odpravil proti domu v kratkih hlačkah in kompletno naličen. Prav tako ne bi ubral bližnjice skozi park, zaradi česar je staknil moder kolobar okrog očesa, preklano ustnico in verjetno par počenih reber, kar ni težko diagnosticirati ob oblačenju tesnega korzeta. Predvsem pa: ne bi pozabil umetnih trepalnic vijolične barve na mizi v svoji garderobi.
Z lepilom je pritrdil še zadnji del mavričnih trepalnic, ki so se zdele edino pravšnje nadomestilo. Še enkrat se je pogledal v ogledalo, z robčkom obrisal bel prah okoli desne nosnice in si nadel črno lasuljo. Izzvenela je še zadnja pesem s plošče, a jo je pustil, da se je še naprej vrtela ob spremljavi hreščanja. Počasi je vstal in se napotil proti kavču, kjer je s prekrižanimi nogami sedel na tigrasti dvosed in se še enkrat zazrl skozi okno. »Večer je resnično…popoln,« se je nasmehnil, nato pa z mizice pobral pištolo in se ustrelil.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.