HOČEM ... ne, tokrat ZAHTEVAM. In ne pripravi me do tega, da ga boš primoran najti. Denar ni težava," je škrtnilo v slušalki v nekako bolj spravljivem tonu.

Ženske.

* * *

Zdelo se mi je da vsak avtomobil, ki pripelje mimo, skozi priprto okno za mojim hrbtom v sobo sune nov val tega soparnega večera. Odtrgal sem dve brisački za roke z role, ki sem jo imel na mizi, ju prepognil in si obrisal obraz. Vitomila Zupana?!

Z mešanico sovraštva in cinizma sem pogledal pokvarjen ventilator. Tri lopatice, na katerih se je nabralo kar nekaj prahu in pajčevine, so crknjene onemoglo visele proti tlom. Vogalov pisarne se je lotevala vlaga in s stropa se je luščil omet. Parket je odstopal. Kdo ve, kdaj je bil prostor prepleskan na to odurno sinje modro. Pravzaprav vem - verjetno takrat ko je bila popularna pri ljudeh s slabim okusom. In vztrajno je bledela vse od takrat.

To je bilo verjetno tudi ravno toliko časa, kolikor sem poznal njo. Dobro je plačala in dokler se mi ni bilo potrebno ukvarjati z dolgočasnim vročanjem sodnih pisanj, sem delo opravljal brez vprašanj. Mučilo me je eno samo - zakaj jaz? Lahko bi si privoščila več, boljše. A ker sem večino časa potreboval vsak evro, ki ga je bil kdo pripravljen vreči v mojo smer, sem bil tiho.

Mimoidoče vozilo je za trenutek preglasilo ugotovitev palca, ki je zamišljeno zataval, da železno ogrodje mize v kotu nad predali rjavi in da so se nad njim robovi nekdaj čvrsto pritrjenih debelih iverk konkretno postarali. Kot vse med temi štirimi stenami. Vključno z menoj. Konstantno. Vztrajno. Na slabše.

Med špranjami zastrtih žaluzij je v prostor poskušala prodreti ljubljanska noč v obliki zatohlih rumeno-oranžnih luči in vonja po stari brezobličnosti okoliških stavb, ulic, pločnikov, ožje okolice.

Obrnil sem se na stolu in se zastrmel v svojo senco, ki sta jo na ta luknjast zastor risali svetloba šibke namizne svetilke in računalniškega ekrana. Delovala je kot mehek duh, ki brez pravega razloga bije neslišno bitko s to mlačno vsiljivo esenco z druge strani. Bolj logično bi bilo, če bi se ji pridružila. Večkrat se mi je ob takih trenutkih zdelo, da me v sami biti nekaj druži s tem vzdušjem. Bil sem, a malokdo je kazal zanimanje za to, da obstajam.

Računalnik je bil stara škatla, eden tistih “ležečih”. Del bež ohišja, na katerem ni počival podstavek starega katodnega monitorja, je bil gosto nastlan z rjavo-rumenimi zadnjimi zdihljaji cigaretnih ogorkov. Nekaj jih je bilo razmetanih po tleh v bližini mize. Na trdi platnici zadnjega romana Bukowskega, edine knjige v pisarni, je ležalo nekaj pepela. Z dlanjo sem platnico obrisal in knjigo postavil nazaj na njeno mesto. Nasmehnil sem se bizarnosti. Belane je iskal Celina, jaz pa naj bi iskal Vitomila. Ne bi verjel, če ne bi bilo res. Nekdo se grdo šali.

Google. Potovanje na konec pomladi, Igra s hudičevim repom, Menuet za kitaro, Levitan ... Ifigenija Simonović, Manca Košir, Igor Samobor, Ljubo Sirc, Boris Cavazza ... Ladje, smučanje, plavanje, boks … Sredozemlje, Bližnji vzhod, severna Afrika ... Poljanski nasip, Miklošičeva, Maribor, Novo mesto ... Angleščina, francoščina, nemščina, španščina, ruščina, kitajščina in kdo ve kaj še vse. Pijača, kurbe, Evropa, Union, zapor, Turist, Smrekarjev hram, Vitez, Tivoli, Barje ... seznam se je zdel neskončen. Umrl. 14. maj, 1987. Problem torej ni bil moj slab spomin.

Iz predala sem potegnil steklenico in kozarec, ki sem ga pral zgolj z odmerki strupa trenutnega navdiha. Podržal sem ga proti svetlobi in jasno se je videlo par tenkih vodoravnih prstanov, ki so v različnih višinah bledo spominjali na manj ali bolj stresna obdobja v krajši zgodovini.

“Ko sem rekla da hočem, da ga najdeš, sem mislila v čim krajšem roku. In nekako se mi dozdeva, da sem bila dovolj jasna.”

Skoraj me je vrglo s stola. Obrnil sem se ter se z očmi vzpenjal po njenih nogah. Ko sem jo slišal po telefonu je zvenelo, kot da kljub svojim letom še vedno zgleda dobro, ampak v svoji oceni sem jo podcenil. Odkar sva se nazadnje videla, se ni niti malo postarala. In ženske njenih let se v sedmih letih opazno postarajo, toliko sem že vedel.

“Lepo od tebe, da si potrkala.”
“Posel pa ne gre ravno najbolje zadnje čase?” je počasi izdihnila skupaj z dimom ene tistih tenkih cigaret na črnem nastavku, ki ga je vrtela med prsti. Če ne bi imela nastavka, bi na filtru cigarete zagotovo ostal obris dela njenih ustnic v šminki.

Ko hodim po mestu in vidim tako sled, si včasih poskušam predstavljati žensko, ki je cigareto kadila. O njej lahko sklepaš po znamki cigarete, barvi in odtenku šminke, kraju, kjer si mrtev čik zagledal ... Včasih resničnost niti ni bila pomembna - v mislih je lahko vsako cigareto kadila najlepša ženska kar sem jih videl. Poklon narave življenju, tista vrsta ženske, katere vstop posrka ves zrak iz prostora in...

“Hej. Hej!” me je zdramila.
“Da. Da. Povej.”
Otresla je po tleh. “Ta zadeva je zelo pomembna zame, razumeš?”
“Da, razumem. Vseeno imam pomisleke. Vitomil Zupan? Saj ne moreš biti resna ...”
Izpod čela mi je namenila pogled, zaradi katerega me je zmrazilo. Nekaj nenaravnega je bilo v tej celi situaciji.

“Po najinem malem pogovoru se mi je zdelo, da nisi osredotočen. Da se del tebe sprašuje napačna vprašanja. Da ne veš čisto točno, kako in če bi se zadeve lotil. In ker nočem, da ima moj detektivček kakršne koli pomisleke ...” Iz torbice je privlekla debelo rjavo kuverto in jo malomarno vrgla na mizo. V stilu toliko za predjed. Njeni nohti so bili pobarvani češnjevo rdeče. Kar videl sem jo, kako v svojem prostornem stanovanju v elitni soseski namaka čopič v stekleničko z zlatim napisom in si vzame ves čas na svetu.

“Nočem vprašanj. Nočem dvomov. Mojo številko imaš. In oh, namig - začni v antikvariatih.”
“Da, seveda.” Po grlu sem spravil dolg požirek, kozarec odložil na mizo, v roke vzel kuverto in jo razprl, da vidim vsebino. Predobro me je poznala. Moja zavzetost za primer je ravnokar dosegla stopnjo vse, kar želi.
“Antikvariati. Resno? Kako klišejsko. Pozabila si omeniti knjižnice ... Če bi bilo tako očitno, bi ga lahko našla sa...”

Ko sem pogledal proti mestu, kjer je maloprej stala, je ni bilo več. Ostal je le vonj njenega parfuma, za katerega se je zdelo, da se kot pritlehna meglica počasi plazi za njo skozi vrata.

“Kaj za vraga ...” sem se oziral okrog sebe. “Kaj je to, Malteški sokol?”

* * *

Upošteval sem njen Namig. Začel sem. Potem, ko sem še malo buljil v strop, pil in dremal.

* * *

Ko sem izstopal iz pisarne na pločnik in zaklepal, sem pričakoval, da se bo vame zaletel Orson Welles in se predstavil kot Hank Quinlan. Za vsak primer sem malo počakal, si prižgal cigareto. Ker ga ni bilo, sem se odpravil v beznico nižje na ulici, kjer sem imel dodaten par oči in ušes. Ponavadi je vedel veliko tega o stvareh, o katerih se ljudje niso pogovarjali. Morda bi vedel kaj namigniti tudi o ljudeh, ki niso več.

V daljavi so skozi rdeče drvele sirene in na drugi strani ulice je parkiran policijski avtomobil z odprtimi vrati pobliskaval modro. Iz postaje se je slišalo piske in šumenje, ki so ga motili monotoni glasovi. Pred izložbo sta stala dva policaja. Eden je pisal v beležko, drugi je z baterijo svetil na podboj. To trgovino so oropali najmanj petkrat na leto. Po sendviče in alkohol sem tja hodil iz sočutja.

Na vratih lokala se je name obesil nek pijanec. Običajen ritual. Zgrabil sem ga za ovratnik in ga brcnil na ulico. Ko je hotel nadaljevati debato, sem ga s poldirektom vljudno opomnil, da ta bar ni edini kraj na planetu, kjer ta trenutek še točijo alkohol.

Tla v baru je prekrival tepih, ki je videl že boljše čase. Takrat je bil še rdeč. Zdaj se je zdelo, kot da je tam zgolj zato, da ustvarja impresivno zbirko smradu in madežev. Oziral sem se za svojim človekom. Ob steni so bili postarani separeji, za šankom pa natakar, ki se je očitno postaral z njimi. Zrak je bil prepreden s cigaretnim dimom in oseba, ki sem jo iskal, je sedela v kotu.

Prisedel sem k njemu in prešel na bistvo.

“Resno?” me je pogledal.
“...”
“Moj bog, ne zajebavaš se.”
“Resen sem kot tip, ki je bil tistega dne v tvoji bivši ženi.”
“Zelo smešno.”
“Želel bi tudi, da se moja stranka šali... pa se ne.”
“Iskreno povedano? Pojma nimam.”
“Prekleto.”
“Je pa zadnjič ob šanku suhljat fant z očali razlagal o nekih Integralih...”
“Odjebi.”

Spil sem na eks, na mizo vrgel denar za rundo in iz lokala stopil brez nekega cilja ...

* * *

… v še več siren, modrih luči in divjanja vseh vrst. Pretep na pločniku pred lokalom, dve prostitutki, preveč oblečeni za ta letni čas in preveč nališpani za to dekado, pijanec, ki je padal in se mukoma pobiral, plazil kdo ve kam ... Razstavni prostor dekadence človeštva na ljubljanskem sejmišču.

Utrnilo se mi je - blazni smo. Vsi smo blazni. Vpeti v nenaravna vedenja in strukture, ki nam jih ponotranjijo do te mere, da nenaravni postanemo sami in ves čas ne zmoremo pogleda “od zunaj”, ki bi bil morda trenutek streznitve in bi nas zbudil iz te kolektivne zablodelosti in spirale propada, razkroja. Kdor ugleda in pravi o tem, je gotovo nor in kdor ne pride do razsvetljenja, po določenem času gotovo znori. Vsi smo nori. Na trenutke. Občasno. Vsak na svoj način.

Prišel sem domov. Stopnice so škripale, vrata so škripala in tla niso bila nič boljša. Sezul sem se in še vedno vpet v razmišljanje od prej oblečen stopil pod tuš. Odprl sem vročo vodo, do meje, ki sem jo še prenesel. Obleka je počasi vpijala vročino, postajala vse težja in se lepila name. Noro. Ustavi se za trenutek in zadihaj. Po čelu so se mi zlivali curki s pramenov las in, preden so padli proti tlom, zastajali v bradi. Prazen sem, z rokama uprt v steno, zrl predse. V ploščice, v fuge, v luknjice v fugah, v prazno. Pijan si. Ampak Razkroj in Propad sta ti všeč tudi sicer ...

Z mene je še vedno teklo in v kopalnici je bil tuš še vedno prižgan, ko sem legel na posteljo. Oživel sem TV. Film. Akcija. Spet sem navijal za negativca.

Naenkrat je nekaj pretrgalo moreče razmišljanje. Jutri, Vitomil.

Glasovanje za naj kratko zgodbo

Glasovanje za najboljšo kratko zgodbo literarnega natečaja Zgodbarnica je končano. Na prvo mesto ste postavili zgodbo z naslovom Klepetulja, ki bo objavljena v knjigi, ki bo izšla ob koncu natečaja.

Sodelujte v literarnem natečaju Zgodbarnica

TSmedia, medijske vsebine in storitve, d.o.o. in MIŠ založba razpisujeta Literarni natečaj Zgodbarnica za izvirno še neobjavljeno kratko zgodbo.

Pravila in pogoji za literarni natečaj Zgodbarnica

Ta pravila in pogoji določajo pravice, obveznosti in pogoje za sodelovanje v literarnem natečaju Zgodbarnica.