Balada o nekem uporu

Že vse od začetka letošnjega leta iščem priložnost, da bi se z nekakšnim in memoriam spomnil zelo posebne obletnice. Zdaj, ko se počasi približuje pasha oziroma Velika noč, se tej obvezi nekako ne morem več izogniti. Sedemdeset let, kolikor mineva od vstaje v varšavskem getu, je izhodišče za kratek esej o glasbi, smrti, obupu in občutku brezizhodnosti – a tudi pogumu, upanju in veri v življenje na drugi strani. Večni eros-tanatos je tisti, med katerega so razpeta naša človeška življenja, ki se pogosto tako tragično vrtijo med dvema svetovoma, dokler ne ugasnejo brez dokončnega spoznanja. Spomin na upor v varšavskem getu dobiva nove razsežnosti tudi zaradi našega slovenskega tukaj in zdaj. Negotove družbene razmere in iskanje notranjih sovražnikov ustvarjajo ozračje, ki nikakor ni nedolžno. Zaradi podobnih razlogov se je pred osemdesetimi leti začela kalvarija holokavsta, ki se je končala s smrtjo šestih milijonov evropskih Judov. Zlovešči dogodki, ki jih je prineslo leto 2013 v prestolnici nekdanje Spodnje Štajerske, spomin na varšavsko vstajo postavljajo v zelo konkreten kontekst nenormalnosti. Obešene lutke mestnih svetnikov, ki so nedavno bingljale pod mostom čez Dravo, prinašajo srhljive občutke. Je to nekakšen déjà vu začetka nacionalnega socializma? Obiskovanja mariborskih mestnih svetnikov na domovih, ki so jih izvedli pripadniki nekakšne paracivilne družbe, ravno tako ne vzbujajo upanja. Ključno je kajpak vprašanje, kako se bomo na to odzvali. Kdo smo in v kakšni družbi živimo? Kje so meje naše tolerance, kaj smo pripravljeni prenesti in trpeti, kdaj smo se dolžni upreti? Ob teh temeljnih civilizacijskih dilemah se lahko spomnimo misli nemškega teologa Martina Niemöllerja Najprej so prišli ..., s katero je opisal stanje, ki je vladalo v nacionalsocialistični Nemčiji in ki razkriva vse dimenzije molka: "Ko so nacisti prišli po komuniste, sem bil tiho, saj vendar nisem bil komunist. Ko so zaprli socialne demokrate, sem molčal, saj nisem bil socialni demokrat. Potem so prišli po sindikaliste in nisem rekel nič, saj nisem bil sindikalist. Ko so prišli pome, ni bilo nikogar več, ki bi lahko protestiral." I. Niemöller, ki je se je kot protestantski pastor uprl nacizmu, je šest let preživel v koncentracijskem taborišču. Podobna usoda je doletela veliko večino nemških Judov in njihovih sonarodnjakov na okupiranih ozemljih. Posebej neizprosni so bili na Vzhodu, v Belorusiji, Ukrajini, Rusiji in treh baltskih državah, kjer so se začeli dogajati nekontrolirani izbruhi nasilja nad judovskimi sodržavljani, imenovani pogromi. Poljska ima v holokavstu, ki mu Judje rečejo shoa, posebno vlogo. Večja poljska mesta, predvsem Krakov in Varšava, so po nemški okupaciji dobila svoje judovske gete, kamor so se stekali desettisoči Judov z Zahoda. Na začetku leta 1943 je v varšavskem getu izbruhnila oborožena vstaja, ki je trajala skoraj štiri mesece, odločilni spopad pa se je odvijal večer pred judovskim praznikom osvoboditve (pasha) oziroma krščansko Veliko nočjo. Upor je bil neusmiljeno zatrt, uporniki pobiti. Preživeli so končali v koncentracijskem taborišču Treblinka. Ko je Hitlerjeva armada napadla Poljsko, je tam živelo skoraj štiri milijone Judov; samo v prestolnici je bila tretjina prebivalstva takšnega porekla. Nemški zločin je bil nepredstavljiv; ko so se leta 1945 nacisti umaknili pred prodirajočo Rdečo armado, je v Varšavi ostalo natanko dvajset Judov. Med njimi tudi pianist Wladyslaw Szpilman, ki ga je začetek II. svetovne vojne zalotil v snemalnem studiu varšavskega radia. Szpilman je tisti pianist, ki mu je Roman Polanski namenil hommagge s filmom prav takšnega naslova – Pianist. Ko so Nemci okupirali državo, so družino Szpilman skupaj z ostalimi Judi, ki so pred vojno predstavljali najplemenitejši del meščanstva, strpali v geto. Gestapo in SS sta v enem letu v varšavski geto potisnila pol milijona ljudi, zaradi česar je ta del mesta postal živa grobnica, nad katero se je počasi zapiral kamniti pokrov. Odločitev o "končni rešitvi" je bila sprejeta skoraj natanko leto dni pred začetkom upora v taistem getu. Januarja 1942 se je namreč vrh nacistične Nemčije zbral na strogo konspirativnem sestanku v nevpadljivi vili ob zamrznjenem jezeru Wannsee v okolici Berlina in določil način izvajanja "končne rešitve". Srečanje je vodil Himmlerjev tesni sodelavec in šef SD Reinhard Heydrich (pol leta kasneje so ga v atentatu v Pragi ubili češki odporniki), ob njem je bil tudi Adolf Eichmann. V Wannseeju so prejeli zloglasni protokol Endlösung der Judenfrage (Končna rešitev judovskega vprašanja), pri katerem je kot pravni strokovnjak sodeloval dr. Stuckard, čigar edini pomislek pri monstruoznem načrtu je bil strokovne narave, in sicer kako dobiti pravno podlago za eksterminacijo milijonov evropskih Judov. Končni izračun konference se je v nemščini glasil še bolj brutalno: "Im Zuge dieser Endlösung der europäischen Judenfrage kommen 11 Millionen Juden in Betracht, die sich wie folgt auf die einzelnen Länder verteilen ..." Skratka, za "končno rešitev" so določili "okrog« 11 milijonov Judov in številka je prisotne, zbrane v zimski idili Wannseeja, pošteno zaskrbela. Ključno vprašanje je bilo izključno operativne, tj. tehnične narave: kako bodo v omejenem roku našli "končno rešitev" za 11 milijonov Judov? II. Kako torej napisati zgodbo o človeku, glasbeniku in Judu, ki ga je vojna ujela v Varšavi, kjer je preživel pet let tistega, kar je najslabšega v človeštvu, šel skozi kanalizacijo medčloveških odnosov, a je vseeno to kalvarijo preživel – morda zavoljo svoje krhkosti in umetniške labilnosti. Najlažje je o holokavstvu pisati s patetičnim pomilovanjem žrtev na eni ter brezkompromisnim gnusom do rabljev na drugi strani. In če je Spielberg s svojim Schindlerjevim seznamom šokiral nemško mladino, potem je Polanski holokavst pokazal brez odvečnih čustev, skorajda že hladno, neprizadeto. S tem je odprl tisti vidik, ki ga shoa skozi svoje kolektivno pričevanje običajno ni posebej izpostavljala – namreč individualizem. Ki je najpomembnejši atribut slehernega umiranja, saj človek vedno umira sam. Človek umira sam s sabo in sam po sebi. Kolektivnost smrti pri masovnih umorih je za razumevanje procesa umiranja zavajajoča. Pred očmi imamo neopisljivo grozo, svinec v grlu in na prsih, ki zaduši še tako silno paniko. Mislimo na ledeni strah, ki paralizira vsak atom telesa, da to postane mlahavo, mehko. To je velika, zevajoča rana v trebuhu, zaradi katere odteka življenjska energija iz človeka, ki na koncu res ostane le še napol živo truplo, čakajoče na smrt. Pomladi 1942. začnejo varšavski geto prazniti. Tristo tisoč živih mrtvecev peljejo v Treblinko. Prevoz je živinski transport, ki je že vnaprej skrbno organiziran in premišljen do najmanjše podrobnosti. Natančni eksekutorji tvrdki Deutsche Reichsbahn plačajo karte samo za v eno smer. Morda bi individualni pogled bolje razložil doslej nepojasnjeno vdanost v usodo, značilno za milijone Judov, ki so stoično in mirno sprejemali mučenje in "končno rešitev". Nešteto prizorov, v katerih nekaj esesovcev v postrojeni stotniji judovskih taboriščnikov naključno določi peterico ali deseterico, ki mora stopiti iz vrste, da lahko potem čez nekaj trenutkov vsak izmed njih, eden za drugim, prejme strel v čelo. Tisto, kar šokira, je mirnost. Otopelost. Stotnija postrojenih taboriščnikov se ne gane. Nihče ne stori nič. Nobenega trzljaja, nobenega upora. Ničesar. Le tišina in strmenje nekam v nedoločljivo daljavo. Zakaj se niso uprli, planili na peščico stražarjev? Z lahkoto bi jih obvladali, potolkli, pobili. S tem bi dokazali, da jim ni vseeno, dokazali bi, da si upajo. A dejansko je bil ta sloviti ius resistendi – razen v primeru varšavske vstaje – vsa ta mračna leta pozabljen, pokopan in potlačen. Spet se zastavlja isto vprašanje, na katero je odgovor iskal že dunajski nevrolog in psihiater Viktor Frankl: čemu ta otopelost in vdanost v usodo? Gre odgovor iskati v individualizmu judovskih taboriščnikov, obsojenih na smrt? Na tem mestu se pojavi še en fenomen, povezan s strahom pred smrtjo: če bi se stotnija uprla in napadla svoje krvnike, bi se vloge vsaj simbolno in za kratek čas zamenjale. Taboriščniki bi se iz žrtev spremenili v zmagovalce in bržčas pobili tistih nekaj esesovcev. Jasno je, da bi jih že v naslednjem trenutku obvladali novi krvniki in da bi se razmerje moči hitro spremenilo. Začasni zmagovalci bi znova pristali v vlogi žrtev, najverjetneje pa bi jih vse skupaj pobili na mestu. III. Ko se srečamo s smrtjo, smo v enodimenzionalnem svetu. Shoa za Jude predstavlja predestinirano smrt. Judovski taboriščnik bo v vsakem primeru umrl. Nima smisla, da bi se slepil s čim drugim. In če se vrnemo na hipotetični primer upora, je jasno, da bi se za upornike (taboriščnike) končal s porazom in smrtjo (razen če bi imeli neznansko srečo in bi jim, vsaj nekaterim, uspelo pobegniti). Toda hkrati je res tudi to, da bi umrl tudi sicer, se pravi v vsakem primeru. Dilema je torej navidezno hamletovska: (ne) biti ali ne biti? Zakaj nočeš umreti, če boš pa umrl? Kaj je bolje? Umreti kar tako, brez pravice do upora, ali pa umreti z zavestjo, da je smrt sicer res neizbežna, a šele po tem, ko se ji je človek poskušal z vso preostalo življenjsko silo upreti? Na fenomen umiranja v koncentracijskih taboriščih je treba gledati kot na individualno kapitulacijo milijonske množice, ki ni verjela, da se v domnevno civilizirani Evropi dogaja genocid nepredstavljivih razsežnosti. (O tem, kako se zgodovina lahko ponavlja, pričajo tudi etnična čiščenja na Balkanu v začetku devetdesetih let, na specifičen, čeprav vseeno dovolj neizprosni način pa takšno stanje dokazuje tudi slovenski fenomen "izbrisanih"). V tej pripovedi pianistu, umiranju in preživetju ne moremo mimo misli Davida Schwackenberga, ki je citiral nekdanjega dirigenta orkestra v Auschwitzu Adama Kopycinskega, češ kako pomembno vlogo je igrala glasba v taboriščih: "Glasba nas je pripravila do preprostega spoznanja človeške resnice. Hrepenenje v človeškem srcu je iskalo neko stalnost v območju glasbe. Zahvaljujoč svoji moči in sugestivnosti je glasba pri poslušalcih okrepila tisto, kar je najpomembnejše: pravo naravo ... in pripomogla k samozavedanju ljudi, ki jih je čas v taboriščih tako kruto poteptal." Izredne razmere II. svetovne vojne ali socialno-ekonomska brezizhodnost 21. stoletja: ko gre za angažma človeka, je temeljna dilema v bistvu ena sama, ena in ista. Viktor Frankl, psihoanalitik dunajske šole, je v kontekstu judovske otopelosti v koncentracijskih taboriščih dejal, da so se ljudje prepustili smrti. Da bi lahko sploh imeli odgovor zoper to, se moramo vedno znova vračati na izhodiščno temo: kdo smo v resnici, kaj smo pripravljeni pretrpeti in kje so meje naše tolerance. Predvsem pa – če se spomnimo na Martina Niemöllerja – ne smemo biti tiho. Molk je konec.