Banke in slehernik

Plus euribor. Plus za vodenje posojila dobrega petaka na mesec. Plus stotaka za odobritev posojila. Poleg tega, da so zahtevali natančne bilance njegovega podjetja, je moral najti dva poroka, ki sta se s svojim premoženjem zavezala, da bosta odplačala dolg, če ga on ne bi mogel. Banki pa je moral izročiti še šest menic, ki jih lahko ta unovči v primeru neplačila. Ko je mali podjetnik, ki je posojilo vzel, ker od dolžnikov ne more izterjati plačila, vse skupaj izračunal, je ugotovil, da bo banki moral vrniti več kot 3.400 evrov. To pa je po zdravi kmečki pameti, ki pri računanju obresti v današnjih časih ne pomaga prav nič, več kot 13 odstotkov. V pogodbi, ki mi jo je bralec pokazal, tudi nisem zasledil tiste evropske varovalke, efektivne obrestne mere (EOM), ki bi morala upoštevati vse stroške. Če v enem letu plačaš več kot desetino samo za obresti, je to po mojem mnenju oderuško. Pa ne zato, ker sem v Luksemburgu nekaj let nazaj za povsem komercialno avtomobilsko posojilo dal manj kot pet odstotkov za obresti. Če boste malo povprašali prijatelje, boste hitro ugotovili, da celo slovenski mafijci posojajo denar ceneje. Da, pozabil sem omeniti, da gre za dolgoletno stranko te banke, ki ji vsak mesec za razne provizije in stroške pusti več deset evrov. Saj veste, da že samo vpogled v stanje na bankomatu lahko stane 30 centov? Poslovati z banko pa mora, saj je država prepovedala celo izplačevanje plač svojim delavcem drugače kot le prek banke. Na prvi pogled se zdi, da se morajo banke dobro zavarovati, saj posojajo denar. Da se jim ne bi zgodili tajkuni. Ali res? Zelo dobro se spominjam, kako sem moral pred petnajstimi leti, ko tajkunov še ni bilo, posojilo za hišo zavarovati, dobiti poroka in hkrati dati hišo pod hipoteko. Za pet milijonov tolarjev posojila sem moral zastaviti trikrat več vredno hišo. Podobnih zgodb, kako stroge, natančne in oderuške so slovenske banke do malih ljudi, je še veliko. Banke pa se do velikih rib vedejo povsem drugače kot do slehernika. Ko sem pred leti napisal kolumno z naslovom BANKE PIJAVKE, me je k sebi poklical šef banke, ki sem jo okrcal zaradi žaljivega odnosa do strank. Bil sem zelo vesel, saj sem v kolumni opisal samo nekaj največjih napak in sem potem šefu naštel še vse druge. Povsem dobronamerno. Tako je šef to tudi vzel. Čeprav sem rekel, da bom naslednjič, ko bom jemal posojilo, pripravljen tudi zamenjati banko. Ko sva se razšla, mi je rekel, naj se mu oglasim, če bom kdaj potreboval posojilo in mi njihovi uslužbenci ne bodo pripravili najbolj konkurenčne ponudbe. Verjamem, da ni mislil nič slabega. A vendar si tega ne smem privoščiti. Kot novinar imam namreč možnost, da banko javno okrcam, zato bi njihova posebna ponudba zame pomenila korupcijo. Mojemu sosedu Muhamedu Sulejmanoviću namreč posebne ponudbe ne bodo ponudili, prav tako ne osebnega bančnega svetovalca. Zato take ponudbe ne želim. Kar je dobro za Muhameda, mora biti dobro tudi zame, saj sva oba državljana iste države. Vemo tudi za vrtoglave zneske, ki so jih banke posodile raznim direktorjem in jih bomo morali davkoplačevalci plačati z davki državi. Uradno se temu reče dokapitalizacija bank. Ali nacionalni interes. Ali nasprotovanje razprodaji državnega premoženja. Vemo tudi, da se banke niso zavarovale, ko so dajale stotine milijonov. In vemo, da zdaj z reprogramiranjem lajšajo težave dolžnikom. Sam tudi nisem zasledil prav nobenega primera, da bi kak tajkun tako obubožal, da bi se moral začeti voziti z avtomobilom nižjega razreda. Če bi bil politik na oblasti, bi udaril po mizi. A nisem. Vladajoča politika sicer zelo lepo govori proti tajkunom, a se v resnici proti njim ne bojuje. Pa saj to je logično: tajkuni so finančno podpirali zdajšnje vladajoče politike. In zato je nova premierka za finančnega ministra vzela človeka iz banke. Mar res kdo verjame, da bo bankirjem na prste stopil – bankir? Seveda ne trdimo, da so banke dajale posojila samo levim. Celo Cerkvi so dajale posojila, ki jih ne bodo dobile nazaj! Tu je še na šest let zapora obsojeni tajkunček, ki je bojda podpiral opozicijsko SDS. Tisti, ki zadeve bolj poznajo, pravijo sicer, da je podpiral predvsem enega člana SDS. Samega sebe. Če je tajkunček dobil šest let, koliko jih bodo dobili pravi tajkuni, se človek vpraša. A justica ni tako preprosta zadeva, kot bi človek mislil. Tako kot preprost človek ne zna izračunati, koliko ga bo stalo posojilo, tudi ne more razumeti, zakaj Bavčarju grozi zapor, ki se šteje v mesecih, Časarjev pa se šteje v letih. Zato Bog ne daj, da bi neposvečena glava, povrh vsega celo brez diplome iz prava, kaj preveč glasno razglabljala o pravici! Berite no Hlapca Jerneja! Ta si je pravico razložil po svoje, kot slehernik. Zato so ga vrgli v ogenj.